Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zdaj je dokončno jasno in noben dvom ne obstaja več: migrantov in ljudi, ki bežijo pred nasiljem, se je vsekakor treba zelo bati. Bati se je treba moških, pa tudi žensk in otrok. Da ne govorim o transvestitih, homoseksualcih in tretjem spolu – ti so najhujši, ker predstavljajo mešanico nenormalnosti, nenaravnosti in izrojenosti, tujosti in popolne zblojenosti. Tako nikoli ne moreš vedeti, kdo te lahko posili, zakolje, iztakne oči, odseka glavo in jo natakne na kol.

Objektivno in preverljivo dejstvo je, da se prav ta hip v Evropi krepijo skrajno desničarske sile, ki so militantne, destruktivne in nevarne, ogrožajo sistem varovanja človekovih pravic ter populistično pozivajo državljane k nasilnemu razmišljanju in vedenju, toda vtis je, da to ni zares nevarno. Za nekatere ljudi je celo zelo privlačno, kajti ljudje morajo tako ali tako odvračati oči od resničnih problemov znotraj občestva, v katerem živijo, in usmerjati pozornost tja, kamor jim ukažejo, ali pa tja, kjer je več užitka (jouissance).

Slovenska notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar je te dni v Bruslju tako zelo odločno in samozavestno izjavila, da se nikakor ne strinja z možnostjo kopičenja migrantov v Sloveniji. Skoraj sočasno je evropska komisarka za promet Violeta Bulc pozvala (koga natančno?) k humanitarnemu duhu. Mene na primer ni treba pozivati k takemu duhu.

O čem torej govorita dami, če privzamemo, da njuno govorjenje ni zgolj kopičenje besed? Kaj je torej humanitarni duh in kaj pomeni kopičenje migrantov, ki je očitno nevarno, če sklepamo po načinu izjavljanja slovenske notranje ministrice? In kaj pomeni krepitev skrajne desnice za prihodnost življenja ljudi v Evropi, ki naj bi bila luč človeštva?

Izraz humanitarni duh je lahko zgolj okrasek, če človek ne ve ničesar o duhu in/ali o humanizmu, humanitarnosti, humanosti in podobnem. Lahko pa je tudi močan vzvod za razumevanje zmožnosti človeških bitij, da se vedejo drug do drugega v duhu solidarnosti, medsebojnega spoštovanja, medsebojne pomoči, egalitarnosti in pravičnosti.

Humanitarni duh je torej lahko koristen, kar pomeni, da nam pomaga razumeti dogajanja v družbenem polju in obenem vpliva na nas, da postajamo boljši ljudje. Če smo voljni, kajpak, sicer je nemočen.

Recimo, da dami ne govorita tja v tri krasne.

A ko skušamo razumeti izjavi obeh dam skupaj, se nenavadno močno zaplete. Humanitarni duh nam namreč veleva, naj sprejemamo nesrečnike, ki bežijo pred vojno, obenem pa nam notranja ministrica sporoča, da nikakor ne bo dovolila, da bi se migranti kopičili v naši deželi. Logično je tole: če migrantov ni v deželi, ne moremo skrbeti zanje v duhu humanosti in humanitarnosti. Pravzaprav zanje sploh ne moremo skrbeti v nobenem duhu, saj je nemogoče skrbeti za nekaj, kar ne obstaja.

Poglejmo najprej, kaj sploh pomeni kopičenje migrantov.

Kopičenje po definiciji pomeni, da je nečesa vse več. Tako se na primer lahko kopiči blago v trgovini, nekdo lahko brezmiselno kopiči besede, kopiči pa se lahko tudi kapital. Nakopičijo se lahko dogodki, kopičenje pa lahko pomeni tudi aglomeracijo, kar je strnjevanje ali združevanje.

Kopičenje migrantov je sedaj povsem jasno: vedno več jih je, lahko pa se tudi združujejo. Kaj naj stori v takem primeru humanitarni duh?

Humanitarni duh pomeni, da ljudje skrbijo drug za drugega, za blagostanje in dobrobit. Skrb za migrante v humanitarnem duhu bi torej pomenila natanko to. A če se migranti ne smejo kopičiti, se poraja vprašanje, kako zanje skrbeti v humanitarnem duhu.

Odgovor na zagato bi bil lahko tale: za migrante bomo skrbeli v humanitarnem duhu le pod pogojem, da se ne bodo kopičili.

A kaj natanko pomeni kopičenje? Če vprašate nekatere slovenske pedagoge, je šest otrok migrantov odločno preveč. Sklepati smemo, da je zanje to že nevarno kopičenje. Torej se migranti že kopičijo, čeprav ministrica izjavlja, da ne bo dovolila kopičenja.

Kaj se torej dogaja? Se migranti že kopičijo ali se še ne? Na pomoč bi lahko poklicali antičnega Zenona, toda ta bi zadevo le še zapletel, saj bi rekel, da nikakor ni mogoče natančno določiti, kdaj so migranti že nakopičeni in kdaj še niso.

Sta torej dva migranta v Sloveniji kopičenje ali še ne? Kaj pa šest otrok migrantov? Nekateri pravijo, da je to že kopičenje. Zadeva zares ni preprosta. Zakaj na primer Turki, kjer je migrantov več milijonov, in ne zgolj šest, ne trdijo, da so se prekomerno nakopičili? Očitno je, da imajo človeški osebki velike težave pri določanju same narave kopičenja.

Sedaj pa sledi najlepše.

Narava vsakdanjega življenja je zelo preprosta: vse naj bo še naprej tako, kot je. V kapitalizmu je le nekoliko drugače: vse naj se nenehno spreminja in vse naj raste. Torej naj bo vsega še več, da bo vse še naprej tako, kot že je. Toda zadeva nikakor ni preprosta, čeprav se zdi, da je, kajti v kapitalizmu se lahko kopičijo samo določene stvari, ne pa tudi druge. In če se kopičijo, ne more biti vse tako, kot je.

Ne morejo se na primer kopičiti plače delavcev. Ti nikakor ne morejo kopičiti premoženja in kapitala, ker ga v glavnem tako ali tako nimajo. Ni namreč mogoče kopičiti nečesa, česar nimaš.

Lahko pa se kopiči kapital, in sicer tam, kjer je že nakopičen. Slovenski politiki tako nenehno pozivajo tuje lastnike kapitala, naj pridejo k nam kopičit kapital, pa jih ti nekako nočejo uslišati, zato raje kopičijo sicer nakopičeni kapital kje drugje. Kopičijo se lahko tudi dobrine, kopiči se lahko blago, le da ga morajo ljudje kupiti in kopičiti doma. Ne sme se kopičiti v skladiščih.

To pa je šele pol zgodbe. Druga polovica je tale: v kapitalizmu v XXI. stoletju je vsega še več, da so elite še močnejše, navadni ljudje pa capljajo nekje zadaj. Korporacije nadzorujejo svet, ljudje pa ubogajo in se prilagajajo njihovemu delovanju. Ključno vlogo ima pri tem kajpak denar. Banke ga ustvarjajo iz niča, potem pa denar ustvarja še več denarja; torej se kopiči. Fiktivni kapital, izraz je Marxov, omogoča kapitalizmu, da se širi čez vse meje; lahko rečemo, da se tudi kapitalizem kopiči.

Toda njegovo napihovanje ne more biti brez destruktivnih posledic. Te se kopičijo, vendar ljudje v glavnem nočejo vedeti za njihovo kopičenje. Ljudje hočejo samo kopičenje, vendar obenem nočejo kopičenja stranskih negativnih učinkov, ki se tudi kopičijo, če se kopiči vse drugo. Vsaj nekatere zadeve na tem svetu so zelo logične.

Pravkar berem knjigo z naslovom Learning to Die in the Anthropocene: Reflecetions on the End of a Civilization; spisal jo je Roy Scranton. Uvodoma zapiše: prihodnosti se ne bomo izmaknili, podnebne spremembe pa so bolj nevarne kot teroristi, kitajski hekerji in severnokorejske jedrske rakete.

Položaj je torej tale: kapitalizem se kopiči, destruktivne posledice njegovega kopičenja se kopičijo, zgoraj omenjeni dami pa kontradiktorno pozivata ljudi h humanitarnemu duhu in k preprečevanju kopičenja migrantov obenem.

Vsem v posmeh bodo ekstremne podnebne spremembe, kot piše Roy Scranton, vse bolj onemogočale in zmanjševale proizvodnjo hrane, negativno bodo vplivale na trgovanje s surovinami oziroma fosilnimi gorivi, slabile bodo države, zlasti pa bodo povečevale – število migrantov.

Ti ne bodo bežali le pred vojnami, temveč bodo bežali tudi pred sušami, naraščajočim morjem in pomanjkanjem hrane. Posledice bodo dramatične in se bodo zelo nakopičile: družbeni nemiri, državljanska nepokorščina, vandalizem.

Me zanima, kaj bosta takrat rekli dami.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži