Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ali je Slovenija (še) zdrava družba? Je odprta? In kaj naj bi ti izrazi sploh pomenili? Zlasti v luči vse pogostejših odporov do tujcev, ki za nekatere Slovence in Slovenke niso nič drugega kot travma v strogo Freudovem pomenu besede.

Travma je namreč tisti neprebavljivi X, ki ga človek kot simbolno bitje nikakor ne more potegniti v svoj simbolni svet, mu pripisati pomena in se z njim normalno ukvarjati. Travma je torej nekaj, kar je tako intenzivno, da se človeški osebek preprosto ne more ustrezno ali adekvatno odzvati nanjo, zato začne proizvajati simptome. Ali kot je rekel Lacan: travma nastane zaradi človekovega srečanja z Realnim, ki se upira vsakemu pomenu oziroma označevanju. Migranti imajo tako status Realnega. Ljudje, ki se srečujejo z njimi v mislih, saj se zelo redki srečajo z njimi v živo, so tesnobni oziroma anksiozni, fiksirani na Realno, saj niso zmožni za analizo. V analizi se namreč subjekt odtrga od Realnega, odide nazaj v Simbolno, vzpostavi distanco in postane normalen. Če se to ne zgodi, so ljudje zgolj tesnobni, postajajo pa tudi vse bolj razdiralni, uničevalni in destruktivni, ne da bi vedeli, zakaj so taki in kaj delajo.

Natanko zato v teh krajih ljudje te dni proizvajajo toliko simptomov, da imamo analitiki polne roke dela. Na delu je namreč resnica občestvenega življenja. Maske tako padajo, resnica prihaja na dan, sprenevedanje ni več mogoče.

Po letih razpadanja države, kraj, blefiranja in depresivnega prenašanja realnosti je sedaj napočil čas obračuna. Ne mislim, da se bodo ljudje spopadli med seboj s pištolami, cepci in z vilami, temveč mislim na simbolni obračun, mislim na interpretiranje realnosti, ki bo končno taka, kot mora biti, saj drugače ne bo prišlo do katarze, ljudje bodo pojedli le še več antidepresivov in anksiolitikov, oboje pa zalivali z alkoholom in se vsake toliko časa obešali na veje.

Živimo tudi v svetu, v katerem je že prepozno za izjeme: vsaka morebitna izjema postane v trenutku pravilo ali pa je vsaj podrejena pravilu. Vsak človek naj bi bil tako delček globalnega neoliberalnega sveta, pa vendar se ne izide. Nenehno nastajajo izjeme (na primer begunci), zato se ves čas krepijo fantazme, da nekdo ogroža Celoto, katere delčki naj bi bili. V teh težkih časih se je zato nujno treba postaviti na stran izjem, beguncev, če sploh še hočemo ohraniti nekaj dostojanstva, kajti Celota ne obstaja drugače kot skozi fantazme ali imaginarne scenarije.

Žargon, ki ga uporablja veliko družboslovnih avtorjev, pa tudi politiki in mainstream ekonomisti, zajema besede in besedne zveze, kot so: vključevanje, inkluzija, enake možnosti za vse. Nihče od omenjenih pa ne razume preprostega psihoanalitičnega spoznanja o naravi oblikovanja človeških identitet in občutkov pripadnosti, ki jih ljudje potrebujejo za preživetje. Spoznanje je nadvse preprosto: ljudje pripadajo in so vključeni le, če nekateri drugi ljudje ne pripadajo in niso vključeni. Ljudje namreč pripadajo le kot simbolna bitja, ne pa po biološki naravi. In ni močnejšega občutka pripadnosti, kot je tisti, ki se krepi zaradi dejstva, da nekateri ljudje, na primer migranti, ne pripadajo in niso vključeni.

Iz tega zornega kota bi nekateri ljudje, zlasti desni, najraje videli, da bi v Sloveniji živeli zgolj pravi Slovenci, ki bi tvorili Celoto. Podobno bi na Madžarskem radi videli, da vanjo ne bi vstopil nihče, ki ni Madžar – o tem bodo imeli kmalu referendum. Enako bi lahko razmišljali tudi drugje po svetu, kar bi na primer pomenilo, da noben Slovenec ne bi mogel na delo v tujino. Vsi Slovenci bi v takem primeru vse življenje živeli v Sloveniji.

Zadevo bi lahko izpeljali do konca. Noben Slovenec ne bi mogel na morje na Hrvaško, ker bi Hrvaška dovolila vstop samo pristnim Hrvatom, kar pa Slovenci zagotovo niso.

Simbolne identitete človeških bitij pa niso utemeljene niti v biologiji niti v kulturi. Utemeljene so le v razlikah: Slovenec sem, ker nisem Italijan, Hrvat, Anglež … V mojih genih ni nobene slovenskosti in kultura, po kateri se gibljem, nima nobene resne in nujne zveze s harmoniko, kranjsko klobaso, cvičkom, prekmursko gibanico ali pršutom, pa če je v glavah nekaterih ljudi vse skupaj še tako slovensko. Tako na primer raje berem starogrškega Platona kot slovenske avtorje, za harmoniko, cviček in kranjsko klobaso pa mi je preprosto vseeno.

Pripadam torej lahko le, če obstaja skupina, ki jo imam za svojo, ta pa lahko obstaja samo, če je tam nekje druga, od nje različna skupina.

Migranti po tej logiki nikoli ne morejo biti naši, zato so nujno izključeni. In ljudje, ki ta hip protestirajo po trgih in ulicah, češ da jih ne želijo v svoji bližini, se obnašajo predvidljivo in natanko tako, kot je rekel Freud: ljudje so pripravljeni narediti vse, da bi bili izključeni ljudje še naprej izključeni in označeni, kajti v takem primeru so sami zelo vključeni in imajo veliko občutkov vključenosti, ki jim pripisujejo velik pomen.

Ljudje, ki se vedejo po tej zakonitosti, tako niso ekplicitno proti homoseksualcem, vendar jih ne želijo v svoji bližini; enako nimajo ničesar proti prebežnikom in Sirije, le v svoji bližini jih ne bi radi videli.

Ti ljudje seveda so proti. Tu ni kaj slepomišiti. Seveda ne marajo homoseksualcev, ker so zanje bolniki; seveda ne marajo prebežnikov, ker so čudni in med njimi so teroristi; seveda ne marajo levičarjev, komunistov, marksistov in drugih, ker se tako bolje počutijo s svojimi in krepijo občutek pripadnosti oziroma lastne identitete.

Seveda nočejo o tem ničesar vedeti, zato ne marajo niti Freuda, da o Lacanu sploh ne govorim.

Recimo torej bobu bob, saj nismo neumni.

Pomen krepitve identitet ljudi v občestvih, znotraj katerih imajo lahko občutek Celote, dodatno zelo dobro razumemo, če se poglobimo v dela, ki jih je spisal Machiavelli, pri čemer ne mislim zgolj na njegovo najbolj razvpito delo z naslovom Vladar.

Mislim na nekaj drugega. Na primer na to, da je Machiavelli v svojih delih večkrat zamenjal ploščo, ko je razmišljal o človeški naravi in o naravi življenja v občestvih. V določenem trenutku je na veliko hvalil dobre instinkte, po katerih se ravnajo ljudje, potem pa prav tako na veliko razpravljal o človeški naravi, ki naj bi bila v temelju zavezana zlu.

Carl Schmitt v delu z naslovom Dictatorship: From the Beginning of the Modern Concept of Sovereignty to the Proletarian Class-Struggle zaostri dilemo, s katero se ukvarja Machiavelli. Razmišlja o suverenosti ljudi in njihovih vladarjev ter zapiše, da je suveren prav gotovo zavezan normam oziroma pravilom univerzalne človeške narave in naravnega zakona.

Eno takih univerzalnih pravil sem predstavil na začetku tega zapisa.

Potem Schmitt doda: obstaja pa tudi izjema, obstaja pravica do izjeme, ki je subjekt tega, kar imenujemo ius divinum, to pa ni nič drugega kot božanska pravica.

Ali to pomeni, da navsezadnje odločajo ljudje, da presoja ljudstvo? Nikakor ne.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži