Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Psihoanalitična resnica je zelo preprosta: ljudje o zares pomembnih in travmatičnih zadevah v glavnem nočejo vedeti ničesar. Naj to pojasnim na aktualnem primeru iz domačih logov.

Kakšna je razlika med pijanim slovenskim županom, ki se zaleti in povzroči nesrečo, ter otrokom iz Sirije, ki beži pred vojno? Na čisto osnovni ravni smemo reči vsaj tole. Pijani voznik lahko zelo hitro smrtno ponesreči drugega človeka, ubije pa lahko tudi samega sebe. Otrok sam od sebe le s težavo naredi drugemu človeku kaj zlega in zelo redko se zgodi, da koga ubije. Pijani vozniki samo na slovenskih cestah letno usmrtijo kar nekaj nedolžnih ljudi. Nekateri umrejo skupaj z njimi, drugi pa morajo vse življenje preživeti z neznosnimi občutki krivde, ker so ubili nedolžnega človeka.

Razlika med obema človeškima bitjema je očitna, enoznačna in zelo velika tudi, če gledamo nanjo z ideološkimi očmi. Otrok je v takih očeh najmanj nebodigatreba, lahko pa je tudi nevaren, zato bi bilo najbolje, da se vrne v Sirijo. Pijani župan bo po prometni nesreči, ki jo je povzročil, še naprej dobro plačani župan, ki mu nihče ne more do živega, gotovo pa je tudi, da se mu bodo vsaj nekateri ljudje hoteli prikupiti in se mu bodo dobrikali, ker si bodo od njega obetali koristi.

Taka je logika ideološkega pogleda na realnost: ideologija je del same discipline, ki očesu omogoča, da sploh kaj vidi in prepozna, obenem pa prav to disciplino utrjuje in obnavlja. Po domače: pogled je vselej del širše discipline oziroma vzgajanja ljudi. Znotraj ideoloških polj ljudje zato vedno znova nečesa ne rečejo, čeprav vedo, za kaj gre, in zadeva teče dalje. Ideološki pogled je torej tisti, ki pomaga usmerjati pozornost tja, kjer ni treba ničesar reči ali pa je treba zgolj vrteti žargon, puhlice in novorek, čeprav obenem vsakdo nezavedno ve, kaj vidi, ve pa tudi, da bi bilo zanj nevarno, če bi o tem javno spregovoril, saj bi se vsaj izpostavil, lahko pa bi se mu pripetilo še kaj hujšega.

Vidimo torej, da že samo vsakdanje življenje predstavlja svojevrstno nevarnost za vsakogar, ki bi javno izrekel kaj takega, česar se ne sme izreči, čeprav vsi vedo, da tisto objektivno obstaja. Ideološki pogled na svet zato ni odgovoren, odgovornost prelaga na drugega, ki ga vselej tudi določi, obenem pa podpira ideološke prakse, zaradi katerih se nič zares ne spremeni, ker imajo ljudje od nespremenjenega stanja nezavedni užitek (jouissance).

In nobeno naključje ni, da v znani pravljici o cesarjevih novih oblačilih prav otrok prekine demonsko prakso in javno spregovori o tem, kar je vsem na očeh, pa o tem nihče ne črhne.

V ideološkem polju se torej od ljudi pričakuje, da kršijo določena pravila, obenem pa se od njih pričakuje, da o nečem nikoli ne spregovorijo – tako je nepisano pravilo. Župan je torej lahko pijan in lahko reče pred kamero, da ni bil pijan kot župan, pač pa kot privatna oseba. In vsi so tiho, čeprav izreče kretenizem.

Dodati pa velja še tole. Medtem ko otrok iz Sirije ni odgovoren za tamkajšnjo vojno, pred katero beži, da bi ohranil življenje, je župan kot odrasla oseba povsem odgovoren za pijanost, nesrečo in svoje besede pred kamero, kjer pojasnjuje dogodek.

Pa vendar je trenutno v Sloveniji tako, da drugi odrasli in odgovorni ljudje, med katerimi so tudi pedagoški delavci, mirno posredno pošiljajo otroka nazaj v vojno, medtem ko pijanega župana preprosto tolerirajo in pustijo pri miru, da še naprej županuje. Lahko govorimo o zgrešeni permisivnosti, za katero vemo, da je hrbtna stran represije.

Kaj se torej dogaja?

Živimo v okolju, v katerem so se razbohotile ideološke prakse, zaradi česar sistem družbenega življenja deluje podobno, kot je deloval nekoč v totalitarni Jugi: nenehno krši vsa pravila. Elita dela, kar hoče, potem pa se ljudje ob priložnosti spravijo na – otroke.

Nenadoma se prebudijo nacionalistična čustva in se usmerijo na posameznike, o katerih se hoče ustvariti vtis, da so nevarni in da ne sodijo v naše okolje. Nacionalizem seveda ni naravni pojav.

Prav nasprotno. V občestvu obstajajo pravila, kako se vesti in kako jih kršiti, zato si lahko pijan, lahko ponarejaš magisterije, kradeš ideje in spravljaš denar na varno – dokler te ne dobijo. Nikakor pa ne sme v tako okolje zaiti otrok iz Sirije. Vsi mormo govoriti o vrednotah, solidarnosti in morali, osebnem pogumu, pravih idejah in tekanju za srečo, vendar se tej skupinski orgiji ne sme pridružiti noben tujec.

Včeraj sem bil na Kotnikovi v Ljubljani. Sodeloval sem na shodu pred domom za begunce oziroma tujce. Tam sem bil zaradi prepričanja, ki ni le kognitivno, temveč je tudi etično. Zvečer sem si ogledal film z naslovom The Survivalist (2015), prebral pa sem tudi prispevek, objavljen v časopisu The Independent, z naslovom Rapidly increasing temperatures are 'possibly catastrophic' for planet. Spat sem se odpravil z občutkom, da je imel Freud prav, ko je v knjigi z naslovom Die Zukunft einer Illusion (1927) pokazal, da je za obstoj civilizacije nujno potrebno omejevati človeške želje, saj sicer lahko postanejo destruktivne. In enako se ni motil, ko je v isti knjigi zapisal, da so verni ljudje pogosto zavarovani pred doživljanjem osebne nevrotičnosti, ker so sprejeli močnejšo religiozno nevrozo, ki je močna zlasti takrat, ko jo zastopa vladajoča skupina v občestvu. Po zadnjih javnomnenjskih podatkih se v Sloveniji krepi število ljudi, ki podpirajo SDS. Spal sem nemirno.

Peter Gleick, predsednik Tihomorskega inštituta v Kaliforniji, pravi, da so zadnji podatki o vremenskih spremembah pretty scary. To pomeni, da bodo višje temperature nad Arktiko že kmalu povzročile dangerous storms v delih severne zemeljske poloble.

Če odštejemo mainstream ekonomiste, politike, bankirje in popularne komentatorje, vsi ljudje vedo tole: wealth feeds wealth and the rich are getting richer. Najnovejše študije pa potrjujejo tole spoznanje: naraščajoče temperature silijo ribe, drevesa in druga živa bitja, da se selijo proti zemeljskima poloma (cf. Matt Payton, Climate change benefits the rich at the expense of the poor, study finds, The Independent, 25/2-2016).

Film The Survivalist zagotovo ne bo dobil nobenega oskarja. To je film o stradajočih ljudeh v uničenem svetu, ki je natanko tak, kakršnega lahko vidimo tudi v kultni seriji The Walking Dead, o kateri sem že pisal.

Vendar ne sme biti najmanjšega nesporazuma: film ni fikcija, ni izmišljotina in ni iluzija. Narejen je kot sanje, ki so bolj realne od realnosti, o čemer je sicer veliko povedal Freud, za njim pa še Lacan. Natanko zaradi tega je gledanje filma zahtevno, kajti ves čas se krepi občutek, da bo svet, v katerem sicer živimo, čez nekaj časa zares tak, kakršnega vidimo v filmu, saj vemo, da zavest vselej zaostaja za nezavednim.

Gleick dodaja: kar se trenutno dogaja na Arktiki, je unprecedented and possibly catastrophic. Ne vem, kako o tem razmišljajo predstavniki in podporniki SDS-a in tega, kar sicer imenujejo Demos 2.0, toda nekaj je popolnoma jasno: če odštejem pijanega župana, resnična nevarnost ne prihaja iz Sirije v podobi otrok, temveč z Arktike, proti njej pa se ne bo mogoče bojevati z nacionalističnimi čustvi.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži