Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Time to Die. Čas za teorijo.

V teoretskem svetu potekajo čisto prave vojne. Avtorji se spopadajo med seboj, redkokdaj se strinjajo, spopadajo pa se tudi sami s seboj. In prav je tako, kajti razmišljanje je izjemno naporno početje, je dolgotrajno in zahtevno, razhajanje pa je inherentno in nima nobene zveze z osebnostjo tega ali onega avtorja. Tako je predvsem zato, ker svet ni transparenten in ni objektivna knjiga tam zunaj, ki jo je treba zgolj prebrati. Ne, svet je treba interpretirati, saj je multipliciteta. In interpretirati ga je mogoče na veliko načinov, od katerih niso eni avtomatično napačni, drugi pa pravilni, kot učijo v šolah.

Berem izvrstno knjigo z naslovom Lacan Deleuze Badiou, ki so jo spisali A. J. Bartlett, Justin Clemens in Jon Roffe. In morda je pri tem pomembno tudi tole: vsak dober interpret sveta sledi nekemu gospodarju. Lacan je tako sledil Freudu, Deleuze je nekaj časa sledil Lacanu, Badiou tudi. Sledenje gospodarjem je danes izjemno pomembno, a o naravi sledenja v nadaljevanju.

Zagotovo vsi našteti avtorji sledijo multipliciteti in multipliciteti vseh multiplicitet, če je kaj takega sploh mogoče narediti. Nujno so potopljeni v multiplicitete, znotraj katerih skušajo misliti in jih interpretirati.

Kar velja za vsakega človeka, velja tudi zanje. Razlika med enimi in drugimi je v tem, da jemljejo eni razmišljanje resno, drugi pa pravijo, da človek ne bi smel preveč razmišljati, ker se mu lahko še zmeša.

Zakaj je vse to tako zelo pomembno? Pomembno je natanko zato, ker današnji cinični um kritizira vse po vrsti, ni pa voljan slediti nobenemu gospodarju, čeprav, paradoksno, natanko zaradi tega sledi.

Ljudje naivno verjamejo, da so svobodni, v resnici pa sledijo gospodarju, ki je, z eno besedo, Kapital. Tega ne uteleša en sam Kapitalist, ne uteleša ga ena sama stvar, temveč je multipliciteta. Vsak človek zato dobi nekaj zase, da je lahko subjekt tega nevidnega gospodarja.

Velika Freudova in Lacanova lekcija človeštvu je, da je človek zares svoboden šele, ko sledi svojemu gospodarju. Ni svoboden, ko je ciničen do njega, ko se mu upira, ko ga skuša zrušiti. Freud in Lacan sta, sledeč Kantu, dokazala, da je svoboda paradoksna.

Kaj torej pomeni biti svoboden?

Pomeni slediti (takemu) gospodarju, ki omogoča odpiranje svetu oziroma tistemu, kar imenujemo nedoločljivo.

Odprtost človeškega bitja, pogojena s sledenjem lastnemu gospodarju, je obenem zmožnost človeškega bitja, da naredi pot, ki še ni bila narejena, da si utre stezo, ki je ni prehodil še nihče. Ljudje se zato povsem motijo, ko mislijo, da pomeni slediti gospodarju posnemati ga.

Saj lahko pomeni tudi posnemanje, vendar je to metafizično; svojega gospodarja posnemam v gesti, ki je – utiranje poti, ki še ni bila prehojena.

Zdi se, da je Kapital natanko tak gospodar in da je vsak človek v kapitalizmu svoboden že po definiciji, saj lahko vsako utira nove poti. Tako je sicer videti, vendar v resnici ni tako.

V kapitalizmu namreč utiraš samo tiste poti, ki niso zavezane resnici, kar pomeni, da so zavezane fantazmam, kar pa je čisto nekaj drugega. Različni ljudje v kapitalizmu utirajo različne poti, ki pa so zgolj različice in simulacije istega.

Svoboden človek torej paradoksno ne hodi po poteh, ki so jih utrli drugi, temveč hodi po lastni poti, ki pa jo utira tako, da posnema svojega gospodarja, ki mu je zvest.

Badiou se zato ne moti, ko poudarja, da je svoboda v zvestobi. Zares svoboden človek je tako zvest gospodarju.

V ciničnem svetu ni zvestobe ali pa je ta cinična: ciničen sem do vsega, celo do lastnega cinizma. Nobene stvari ne jemljem resno, resen nisem niti v tej drži.

Cinizem je prepleten z naglico, s hitrostjo. Življenje je hitro, pravijo. Neumnost.

Ker zmotno verjamejo, da je življenje hitro, premalo mislijo, ker nimajo časa, razmišljanje pa terja veliko časa. In ker premalo mislijo, sledijo svojim gospodarjem in so vse manj svobodni.

Vse manj svobode pomeni tudi, da so ljudje obkroženi s problemi, ki se jih ne zavedajo, jih ne znajo misliti in ne znajo reševati. Gospodarjem prepuščajo, da jih mislijo namesto njih in jim ponujajo rešitve.

Bojim se gospodarjev, ki ponujajo rešitve in mi sporočajo, da mi ni treba misliti, ker oni mislijo namesto mene. Rešitve so namreč največkrat zgolj to, kar imenujejo avtorji knjige low-grade and misleading responses to false problems (str. 6). Ali po slovensko: poceni in zavajajoči odgovori na napačno definirane probleme.

Natanko to se trenutno dogaja okoli nas. Bankirji nas dnevno prepričujejo, da morajo biti banke dokapitalizirane z našim denarjem, da bodo poganjale gospodarstvo, mainstream ekonomisti nas prepričujejo, da bo vse raslo in da že raste, ker varčujemo in izvažamo ter smo pridni, produktivni in vse drugo; politiki nas pomirjajo, da smo varni in da oni obvladujejo begunski tok; desni nam sporočajo, da moramo biti pazljivi, ker so med begunci, ki tako ali tako ne sodijo v našo kulturo, tudi teroristi. In tako se vrti lajna iz dneva v dan.

Ne vrti pa se le lajna, temveč se dogaja še nekaj hujšega. Dogaja se krčenje intelekta na pragmatizem vsakdanjega življenja.

Pragmatičnost vsakdanjega življenja je Deleuze razumel kot paradoksno zanikanje konceptualnega statusa slehernega človeškega bitja, ki je zmožno za razmišljanje, kar pomeni ponižnost in skromnost, brezmejno variabilnost v smislu pravico imam do svojega mnenja, relativiziranje, češ da lahko vsakdo kaj reče o čemerkoli, pa tudi tisti vrsto učinkovitosti, ki jo tako zelo cenijo lastniki kapitala.

Čisto nekaj drugega pa je drža, ki jo je Lacan opisal takole: če hoče biti človek sodoben, se mora vračati k izvirom. Torej niti slučajno ni res, da pelje pot napredka le naprej in kvišku.

Ko se vračamo, na primer k Freudu, se ne vračamo tako kot učenci, ki ponavljajo za svojimi učitelji, temveč se vračamo k problemom, ki jih je odprl gospodar. To obenem pomeni, da se v novem času z novimi sredstvi, na nove načine spopademo s problemi, ki so zgolj odprti, niso pa rešeni.

Tako vračanje zato ne pomeni ponujanja rešitev, temveč pomeni vztrajanje v sami odprtosti problemov. Natanko o tem pa govori Deleuze, ko pravi, da je človek sodoben, če se v sedanjosti upira sami sedanjosti.

Tako Lacan kot Deleuze imata prav. Današnje življenje potrjuje, da so ljudje v svojem cinizmu do sveta večinoma zabredli predaleč ali pa so izgubljeni, ker vdano verjamejo, da deluje kapitalizem njim v prid.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+3 #1 Neta Vergan 11:29 05-03-2016
Pogostoma obiščem vašo stran in pazljivo preberem kar napišete. Ne morem reči, da se strinjam z vami, tudi nobene potrebe ni, da bi se. Je pa zanimivo, da ujamem veliko misli, ki jih mislim tudi sama. In to mi je všeč. V svojem vsakdanu ne najdem ljudi, s katerimi bi kako pametno rekla ali se jezijo, na vse svet ali pa tarnajo ker jih vedno nekaj boli. Vas prav lepo pozdravlja Neta
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži