Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dragi Dušan,

napiši kaj na temo tega, kar ti bom napisala sedaj.
Pred dnevi si napisal kolumno na temo depresije. Dobro, da sem jo prebrala z zamudo, da sem videla tudi komentarje. Malo daljši komentar moškega, ki govori o kontroli nad lastnim življenjem, je še posebej pritegnil mojo pozornost. Imam sodelavko, ki ima težaven simptom. Problem je v tem, da je v tem svojem stanju začela zelo uživati. Obnaša se po principu: le bolezni mi ne vzeti, oz. ker sem bolna, mi pripada ta in oni privilegij. Mislim, da si zlobo invalidov sam zelo dobro doživel.
Ob tem pomislim na stare starše, ki so preživeli drugo svetovno vojno in so bili po vojni dejansko tako rekoč brez gat. Zlasti moja stara mati, očetova mati, je bila še posebej travmatizirana kot najstnica, saj je bila internirana na Rabu. Tam ji je od lakote umrl oče, sama pa je v letu in pol postala kost in koža. Izpostavljala se je nenehni nevarnosti, da je zase, za mamo, brate in sestre nagrabila čim več hrane. Goljufala je tako, da se hrano pobirala dvakrat. Enkrat v vrsti za odrasle, drugič za otroke. Dodatno jo je travmatiziralo, da je njen oče menjal hrano za cigarete in potem umrl od lakote. Doživela je grozote, o katerih ne pišejo, da so se dogajale na Rabu Videla je, kako je neka ženska rodila očitno deformiranega otroka. Nacisti so ji ga odvzeli in ga dali v kozarec za vlaganje ter ga imeli na polici v formalinu. Dnevno je bila bodisi priča bodisi žrtev poniževanja, ko so jim podtikali podgane v mineštro in niso imeli kaj drugega, kot da podgane pomečejo iz krožnikov in jedo dalje. Pa vendar nikoli ni izgubila vere v življenje, vere v to, da zmore poskrbeti zase in za svojo družino.
Površen pogled kaže, da smo danes ljudje mnogo bolj travmatizirani kot pa generacija, ki je preživela drugo svetovno vojno in je preživela mladost v resničnem pomanjkanju. Zlasti se kaže nekakšna ohromljenost v odnosu do lastnega življenja in zmožnosti poskrbeti zase. Na vsakem koraku slišim tole: Ja, kaj pa naj.
Kako ti vidiš te stvari?

Jaz jih vidim takole. Nekoč v stari Jugi so peli, da je Lublana bulana; danes je bulana cela Slovenija.

Simptomi so vselej tudi način nezavednega uživanja (jouissance), kot je dokazal Freud, zato se jim ljudje niso pripravljeni kar tako zlahka odreči. Zaradi njih sicer trpijo, toda tudi v trpljenju je jouissance. V tem je velik problem, kajti nikakor ni nujno, da so se ljudje kadarkoli pripravljeni odreči se jim. Za delovanje oblasti je taka naravnanost ljudi do lastnih simptomov seveda kakor sekira v med.

Oblast zato deluje ko šus, ljudje pa stokajo nad njo, jamrajo in – presežno uživajo. Ljudje morda niso zadovoljni, zato pa uživajo, kar je še veliko slabše.

Paradoks sodobnega sveta je, da je konformizem življenja večji, kot je bil v preteklosti, in postaja tako rekoč brezmejen. Zakaj je tako? Tako je zato, ker smo se znašli v začaranem krogu, ki smo ga ustvarili sami. Razdrli smo namreč vse meje, češ da želimo biti svobodni in da je tako bolje za našo svobodo. V resnici nismo dojeli, da smo si s tem skopali grob. Meje namreč dobesedno varujejo našo svobodo. Ko izgubimo meje, izgubimo samo svobodo, eksistenca pa izgubi obliko in na koncu sploh ni več eksistenca, saj je zgolj brezoblična gmota.

Izgubimo pa še nekaj: smisel. Meje namreč varujejo smisel. Življenje ima zato smisel le, če obstaja smrt. Neskončno življenje brez smrti ne bi imelo nobenega smisla in bi postalo dobesedno absurdno.

Zadnji žebelj v krsto je zabil neoliberalizem, ki ga še danes, po štirih desetletjih, na vsa usta hvalijo politiki, bankirji, mainstream ekonomisti in drugi; mimogrede: pred nekaj dnevi je umrla Nancy Reagan, soproga enega najbolj zloglasnih neoliberalcev XX. stoletja. To me zares straši: sposobnost ljudi, doktorjev znanosti in drugih izobražencev, da postanejo popolnoma zaslepljeni – tudi oni namreč uživajo.

Danes živimo pod absolutnim gospodarjem, ki je Kapital, čeprav smo sesuli vse meje in smo domnevno povsem svobodni. Takega gospodarja svet še ni videl in tako zasužnjenih ljudi tudi ne. To je brezkompromisni gospodar, ki se prikazuje ljudem kot volk, včasih pa tudi kot ovca, v kateri tiči volk. Nekateri govorijo zato kar o pastoralnem kapitalizmu, drugi o kognitivnem. Meni je vseeno, kaj govorijo, dejstvo pa je, da je sodobna razsuta subjektivnost brez vsake notranje koherence popolnoma na voljo Kapitalu, v katerem tudi presežno uživa (jouissance).

Govoriš natanko o tem. Ko ni več nobene meje, ko je vsaj za srednji družbeni razred in za elito vse pri roki in je vse mogoče (pogrešljive množice ljudi so po definiciji zgolj pogrešljive, čeprav predstavljajo polovico svetovnega prebivalstva), postane življenje ena sama pornografska orgija. Odgovornosti za življenje ni več, človek je drugemu človeku objekt, s katerim lahko dela, kar hoče.

Razmišljanje ni potrebno, dovolj je slediti finančnim, modnim in drugim tokovom. Ljudem se sem in tja celo zdi, da je vse v najlepšem redu, da življenje teče kot po maslu, toda v resnici gre za katastrofo. Človek brez obveznosti, ki bi segale onkraj paradoksne obveznosti, da sledi potrošniškim tokovom in se obnaša čim bolj konformistično, je obsojen na propad. To je namreč človek, ki ne misli, obenem pa sledi nenavadnim modnim smernicam. Bolj ko je drugačen, bolj je namreč prilagojen in slabše se počuti.

Depresije je zato vedno več, demence tudi, življenjska radost je vse pogosteje le še blefiranje pred kamerami.

V ljudeh ni nobene originalnosti oziroma izvirnosti, saj je ta popolnoma nemogoča, kajti sprotno prilagajanje vedno novemu je le iluzija drugačnosti. V taki drži do sveta prepoznavam zgolj absolutno ubogljivost, podredljivost in brezobličnost. Ni čudno, da govori Bauman o paradoksni brezoblični obliki sodobne subjektivnosti.

Nenehno spreminjanje seveda še ne pomeni razvoja. Daleč od tega. Nenehno spreminjanje je pogosto zgolj – nenehno spreminjanje. V tem ni nobene rasti, ni nobenega napredka, je zgolj sterilno kopičenje istega in različic istega.

Še en paradoks sodobnega sveta. Številni ljudje zgolj bežijo pred resničnimi spremembami, in sicer tako, da se – nenehno spreminjajo. Toda spreminjajo se tako, da ohranjajo iluzije, klišeje, predsodke in stereotipe o svetu in o tem, kar se dogaja v njem. V resnici se niso pripravljeni odpovedati temeljnim imaginarijem sveta, v katerem se nenehno spreminjajo, da se nič ne spremeni.

Še vedno živimo v svetu, v katerem številni ljudje malo cenijo možgane in sposobnost za razmišljanje ali pa ne enega ne drugega sploh ne cenijo. Obenem se ne zavedajo, da je najlaže nadzorovati natanko ljudi, ki ne cenijo zmožnosti za razmišljanje in samega razmišljanja.

Ljudje so zato povsem nadzorovani in nekateri se tudi hvalijo s tem. Ne smemo biti naivni in ne smemo verjeti, da ljudje želijo dejansko svobodo. Ne, ljudje je ne želijo. Pravzaprav se je neznansko bojijo, zato so pripravljeni narediti vse, da ne bi bili zares svobodni.

Rast ni mogoča, če ne mislimo. Preprosto je nesmiselno govoriti o napredku, razvoju in rasti, če ljudje ne mislijo v strogem pomenu besede.

Toda saj nikjer ne piše, da si sploh kdo želi resničnega napredka. Čisto mogoče je shajati tudi s sterilnim kopičenjem istega, s ponavljanjem in z ustvarjanjem različic istega.

Sodobne ideološke prakse so tako izjemno obsežne in močne, saj niso ovirane pri proizvajanju zapisanega. Ljudje spontano zaznavajo svet okoli sebe, kot da ne obstaja razredni družbeni spopad. Cilj življenja je zgolj dobro življenje, kot pravi Badiou, ne pa ta ali ona velika ideja oziroma boj zanjo. Srednji razred, ki predstavlja 40 % prebivalcev bogatega sveta, sprejema prevlado Kapitala in njegovi predstavniki slavijo individualno svobodo brez vsake meje, o kateri govorim. Polovica prebivalcev je seveda izključenih, kot sem že zapisal – to so pogrešljivi ljudje, ki nimajo dostopa do ničesar. Srednji razred se želi zavarovati pred revnimi množicami, kar je povsem pričakovano, zato je zelo konservativen, obenem pa zavida elitam in se jim skuša približati – tudi to je pričakovano. Sestavljajo ga ljudje, ki so preprosto znotraj in tam želijo ostati ter sprejemati vladavino Kapitala, kar pomeni, da hočejo imeti gospodarja nad seboj.

In ker ga hočejo, ga tudi imajo. Ni pa nujno, da je vselej tako.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #1 Boris Jereb 13:16 13-03-2016
Elite so v primerjavi z nižjim srednjim in srednjim razredom naravnost razsvetljene. Mislim, da se kar dobro zavedajo, da gre svet k vragu, medtem, ko od nižjega srednjega in srednjega razreda ne slišim enega pikabuja o klimatskih spremembah, niti o tem kako bodo nove tehnologije zelo verjetno odplaknile še tistih nekaj privilegijev, ki jih ti razredi imajo. Kot tisti puran, ki se 999 dni veselo pita, na 1000 dan ga pa povsem nevednega zakoljejo.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži