Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Slovenija je sicer čudovita, mirna majhna podalpska država z malo morja, z veliko gozdov, z veliko pitne vode in z zeleno prestolnico Evrope. Njeni prebivalci so pošteni, pridni, ustvarjalni, miroljubni, kleni. V njej ni omembe vrednega števila tujcev, če odštejemo turiste, ki se za kratek čas sprehodijo skoznjo, ni migrantov in ni prebežnikov, poleg tega pa izvaja tudi šengen, kot je treba, oziroma kot se spodobi. Ko pa pogledamo onkraj spektaklov, iluzij, fantazem in pravljic v vsakdanjo empirijo, je precej drugače. Zanimivi so zlasti protesti proti prebežnikom, ki se še vedno dogajajo, čeprav, kot rečeno, izvajamo šengen in prebežnikov sploh ni; zlasti ni tistih, ki bi pri nas hoteli ostati. Proti komu potemtakem protestirajo kleni Slovenci in klene Slovenke? Vredno razmisleka.

Meni je vseeno za našo kulturo, kot sem že zapisal. Lahko bi jo celo zagovarjal, saj vem, da obstaja, če ne bi bila ujeta v nerazrešljive kontradikcije in nekonsistentnosti, pa tudi v vraževerje, neumnosti, strahove in predsodke, ki so lahko zelo nevarni in uničujoči, ko se predstavniki take kulture srečujejo s predstavniki kake druge in drugačne kulture.

To vemo, ker slovenski predstavniki naše kulture nenehno opozarjajo nase, češ da so pravi Slovenci, in proizvajajo simptome. Na zborovanju proti prihodu migrantov in prebežnikov, ki je potekalo te dni nekje na Štajerskem, morda celo v Mariboru, ne spomnim se natančno, je tako nekdo rekel, da je proti njim, ker želi: da bi živeli kot nekoč in se imeli lepo; da bi imeli mir pred tujci.

Kot rečeno: obstajajo nerazrešljivi problemi s takim razmišljanjem, ki ga ne bi smel prenašati noben normalno inteligenten in razumen človek, ki ima v glavi kakih sto milijard nevronov, s katerimi lahko misli, če se za to odloči, in se vede prosocialno.

Kdor je bil kdaj v Londonu, se bo strinjal z menoj, da je za tamkajšnje življenje ljudi značilna izjemna raznolikost, ker prihajajo ljudje z vseh koncev sveta in govorijo na stotine različnih jezikov. V ljubljani ni niti odstotek take raznolikosti, kot jo lahko začutiš in živiš tam. O bolj oddaljenih krajih od Ljubljane raje ne bi izgubljal besed. Tam zelo hitro naletite na razmišljanje, povzeto čisto na začetku tega zapisa. Torej.

Radi bi živeli kot nekoč. Kaj naj bi to pomenilo, kako bi lahko danes živeli, kot so/smo živeli nekoč?

Poglejmo najprej, kako so živeli nekoč. Recimo pred petdesetimi ali sedemdesetimi leti, v totalitarni Jugi. Ali si res kdo želi živeti v letih takoj po vojni, ko je bilo pomanjkanje osnovni sestavni del življenja? Kaj pa pred sto leti, ko je divjala prva svetovna vojna? Močno dvomim. Kaj pa v času velike depresije, ko je prihajal na oblast Hitler? Dvomim še bolj. Morda v XIX. stoletju, ko ni bilo ne elektrike, ne kopalnic in ne stranišč s splakovalnikom vode, ljudje so bili v povprečju večkrat lačni kot siti, o antibiotikih pa še sanjati niso mogli? Mislim, da je zadeva zelo jasna.

Kdaj torej? Kdaj je bil tisti nekoč? Odgovor je na dlani: nikoli. Nekoč je čisti izdelek fantazme, kot bi rekel Freud. To je zanazajska konstrukcija, ki ne ustreza objektivnim dejstvom. Sam zato definitivno ne bi hotel živeti kot nekoč.

Ko nam je bilo lepo. Ali nam je res bilo lepo? Kaj je bilo tako lepega? Vsakdanje življenje je vedno polno rutin, večno ponavljajočih se praks, ki lahko zagotavljajo varnost, lahko pa je tudi ne. Kdor ni bogat, bogatih pa je, kot vemo, zelo malo, mora nenehno varčevati in skrbeti za preživetje iz meseca v mesec. Kaj je na tem lepega? Delavci morajo vsak dan hoditi v službe in opravljati tudi najbolj umazana, težaška, neumna, dolgočasna, neustvarjalna in nevarna dela, kar si jih je mogoče predstavljati. Je v tem kaj lepega? Večno ponavljajoča se praksa je na primer tudi alkoholizem, pa zahajanje v bare in gostilne, kjer se vrtijo eni in isti prazni pogovori kot lajna. Kaj je na tem lepega?

Seveda v vsaki sedanjosti obstajajo tudi lepi trenutki. Ampak saj v tem je bistvo: torej obstajajo tudi danes in bodo obstajali jutri. Rekel sem: v vsaki sedanjosti. Celo preživeli iz koncentracijskih taborišč se spomnijo kakega lepega trenutka.

In ti so vselej vezani na druge ljudi, na srečevanja z njimi, na prijateljstvo, ljubezen, sprejemanje, egalitarnost, prijaznost, potrjevanje. Natanko za to gre. Kar je lepo, je vezano na skupno, občestveno, na medsebojne odnose, na sodelovanje, na medsebojno sprejemanje in spoštovanje.

Na vse skupaj lahko pogledamo še iz znanstvenega zornega kota. Na primer s pomočjo konceptov socialne biologije, s katero se zadnje čase veliko ukvarjam.

Prav zanimivo je pogledati, katere so značilnosti vedenja ljudi, ki jih upravičeno štejemo med antisocialno vedenje in delovanje.

Najprej tehnični izraz: socialna biologija pozna koncept razpadanja prosocialnih nevronalnih mrež, kar ima za posledico antisocialno vedenje ljudi.

Na skrajnem robu takega vedenja je seveda psihopatija. Poglejmo, katere so značilnosti takega vedenja.

Prvič. Pomanjkanje empatije. Tak človek se vede hladno, njegovo vedenje doživljamo kot otrdelo, grobo, neusmiljeno, v prenesenem pomenu tudi kot žuljavo (callous). Ljudi, ki se vedejo na take načine, doživljamo kot nečustvene, čeprav to še ne pomeni, da niso zmožni za čustva.

Drugič. Egocentričnost in manipulativno vedenje. Človek je preračunljiv, izhaja iz sebe, kot se reče, sebe vselej postavlja na prvo mesto, za druge ljudi se ne meni preveč, če pa jih že upošteva, je manipulativen, kar pomeni, da jih skuša izrabiti sebi v prid.

Tretjič. Patološko laganje. Če je le mogoče, se zlaže ali pa pojasnjuje svoje vedenje in delovanje tako, da bi ga drugi ljudje pustili pri miru. Sposoben se je gladko zlagati tudi v primeru, ko mu pred nos pomolite empirični dokaz (na primer ponarejeno listino, prepisan magisterij, dokaz, da je spravil na svoj račun v tujini milijone ...). Tak čkovek v svojih očeh ni nikoli kriv, pa če mu z goro dokazov dokažete, da je objektivno kriv.

Četrtič. Proaktivna agresivnost. Človek živi po načelu, da je bolje biti agresiven in tekmovalen, kot pa dovoliti, da ga drugi ljudje prehitijo. Agresivno vedenje zato prepoznava kot vredno, pozitivno in ustvarjalno, prosocialno vedenje pa kot mehkužnost, naivnost in popustljivost.

Petič. Reaktivna agresivnost. Ko ima občutek, da ga drugi napadajo, je agresiven, agresivnost pa razume kot obrambno strategijo. V njehovih očeh so za njegovo agresivnost vselej krivi drugi, ker ga ne razumejo, ne upoštevajo ter celo napadajo in ogrožajo (politik zato ni nikoli kriv, ampak so vselej drugi proti njemu in kujejo politične napade oziroma zarote proti njemu).

Šestič. Neodgovorno vedenje. Za težave, napake, neumnosti, ki jih naredi, so vselej odgovorni drugi ljudje, nikoli sam. Drugi ljudje ga ne razumejo in imajo gotovo kaj proti njemu, ko mu očitajo neodgovorno vedenje ali delovanje.

Sedmič. Promiskuitetno vedenje. Nenehno menjavanje partnerjev in najrazličnejše oblike spolnega vedenja so zanj (ali zanjo, seveda) najbolj običajna stvar na svetu, saj ni sposoben za trajne, intimne in spoštljive medsebojne odnose. Druge ljudi prepoznava kot objekte za zadovoljevanje svojih potreb, želja ali interesov.

Osmič. Veliko število stikov oziroma kratkotrajnih odnosov z ljudmi. Tako vedenje je neposredno prepleteno s predhodno predstavljenim, saj je človek emocionalno prazen, zato razume medsebojne odnose kot instrumentalne odnose med predmeti.

Take so kajpak značilnosti vedenja ljudi, ki so na skrajnem robu distribucije oblik vedenja človeških osebkov.

Lahko pa se zgodi, da se sama distribucija tako popači, da take oblike vedenja niso več skrajne, temveč prejšnja skrajnost postane nova normalnost.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

-4 #1 Ivan 15:26 15-03-2016
Slovenskim filozofom.
Šolska izobrazba ni premosorazmerna z inteligenco! V Sloveniji obstaja veliko pedagoškega izobraževanja, predvsem družboslovnega, katerega diploma nima nič opraviti z inteligenco. Torej obstaja veliko filozofov, sociologov, politologov..., ki so lahko tudi bedaki. V antični Grčiji so se filozofi najprej izobraževali iz naravnih zakonitosti in logike. Učili so se iz naravoslovja: matematiko, fiziko, astronomijo... in pridobili logično razmišljanje. Pri nas v Sloveniji je 75 let komunističnega primitivizma (srednjega veka) opravilo svoje, zato je vse skregano z logiko, torej obratno od starogrške filozofije. Da bi v Sloveniji postali filozof morate biti najprej režimski politični demagog, logika in naravne zakonitosti pa so prej navlaka kot potreba.
Slovenija potrebuje novo intelektualno renesanso!
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži