Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Imenujejo ga Peter Veliki – Petra Prevca namreč. In zares je velik. Je največji. V več pogledih. V majhni Sloveniji.

Peter Prevc je izjemen športnik. Takih je zares malo. Poleg tega je zanimiv tudi kot vsakdanji človek. Je neverjetno zbran, hladnokrven, miren, pa tudi spoštljiv, vljuden, prijazen in prijeten sogovorec. Pred kamerami ne stresa okoli sebe klišejev, ne govori kot mnogi drugi, ki ne vedo, kaj naj rečejo, pa izrekajo dolgočasnosti in puhlice. Včasih je videti, da ga malo moti nizka kognitivna raven zastopnikov medijev, ki terjajo od njega klišejske odgovore na nepomembna rutinska vprašanja, vendar iz tega ne dela problemov, saj je vljuden, kot rečeno.

Problemov ne dela niti takrat, ko od njega pričakujejo rekorde in čudežne, nečloveške, sanjske, nezemeljske podvige. Vse skupaj sprejema kot del šova oziroma z denarjem obremenjenega spektakla, čeprav mora prenesti zelo veliko. Za tako mladega človeka je zares zrel.

Vznemirljivo je tudi vedenje njegovih navijačev. Planica je te dni prizorišče množične ekstaze brez primere. Ljudje neizmerno uživajo v poletih in se veselijo naših zmag, našega velikega kristalnega globusa. Ko komentirajo dogodke, uporabljajo same presežnike, ki jih nenehno ponavljajo, kot bi se hoteli prepričati v njihovo resničnost. Primerjajo teže velikih lovorik, govorijo o neponovljivosti dogodka, blišču Planice, izjemnosti, presežkih, neverjetnostih, enotnosti ljudstva, ki upravičeno nori. Povsem so preplavljeni s čustvi, ki so sicer pritajena in zgolj virtualna. Tolikšnega veselja zlepa ni mogoče videti in doživeti. Na plan vre vse tisto, kar je v vsakdanjem življenju zadržano, omejeno, potlačeno in celo zanikano. Ljudje si res dajejo duška.

Kaj takega se ne zgodi vsak dan. Planica stoji že dolgo, toda takega vzdušja kot te dni še ni bilo, kajti tudi rezmere v državi še niso bile take, kot vladajo v zadnjem času. Zadeve posameznikov imajo vselej tudi fizikalne, družbene razsežnosti.

Planica je namreč daleč najboljši antidepresiv. Je zdravilo za vse bolezni, zdravilna roža za vsako težavo, za vsak problem in za vsako nadlogo. Če je ne bi imeli, bi si jo morali dobesedno izmisliti. Planica preprosto mora obstajati, pa če se zruši svet. Če bi propadal, bi naprej reševali Planico. Z vsemi močmi. Prišli bi vsi ljudje in jo rešili, ker bi jo preprosto morali rešiti.

Naša živalska šibkost je, da potrebujemo podobe, če lahko parafraziram Freuda.

A kaj vse to pomeni v resnici? V resnici še bolj kot podobe potrebujemo – resnico podob. Če ponovim za Platonom.

Odgovor na vprašanje lahko zasnujemo z novim vprašanjem, ki je res dobro. Ali si je sploh mogoče predstavljati, da bi enaka množica ljudi, kakršno smo videli v Planici, enako strastno in zavzeto navijala za kakega politika, ko bi se zavzemal za odpravo krivic, ki smo jim priča iz dneva v dan? Je mogoče, da bi zgodovina govorila o Borutu Velikem, Karlu Velikem ali Ljudmili Veliki? Vprašanji imata množico različic.

Si je mogoče zamisliti stotisočglavo množico, ki se z vso energijo zavzema za delavce, od katerih številni ne zaslužijo niti 500 € evrov mesečno? Obstaja človek, ki bi ga slavili kot Prevca samo zato, ker se zavzema za navadnega človeka, za njegovo dostojanstvo, ki usiha iz dneva v dan? Pod kakšnimi pogoji bi se lahko zbrali ljudje in se skupaj bojevali za kakovost življenja, proti nesramnemu bogatenju elit in za odpravo kapitalizma, ki je tisočkrat dokazano krivičen sistem?

Ne, takega politika Slovenija ne premore. Ne premore voditelja, ki bi imel vizijo in dovolj moči, da jo tudi uresničuje. Na obzorju ni nikogar, ki bi znal in hotel povedati ljudem, kaj se dogaja v resnici in kako nadaljevati, da se bo res zgodilo nekaj novega, nekaj, kar bi jim bilo dejansko v prid.

Noben problem ni pojasniti vedenja ljudi v množici; konceptov je, kolikor hočete. Natanko vemo, kaj je metamodeliranje, o katerem je govoril Guattari, vemo, kako ga uporabljati ljudem v prid. Vemo, kako misliti naučene vzorce vedenja, ki se jih naučijo ljudje v družinah, institucijah in političnih režimih.

Prav tako zlahka mislimo individualno psihologijo navijačev. Deleuze in Guattari sta razvila shizoanalizo, ki sta jo postavila ob bok Freudovi psihoanalizi in Derridajevi dekonstrukciji. Toda enako nimamo problema pri razmišljanju o usodnih zadevah, ki v občestvu iz dneva v dan krnijo življenja ljudi in jih ponižujejo. Lahko pojasnimo delovanje kapitalističnih zakonitosti, zaradi katerih ljudje trpijo.

Enako lahko mislimo nove oblike subjektivnosti, lahko mislimo subjektivnosti sui generis. Imamo dovolj znanja, da vse to lahko naredimo, in vemo, zakaj je to dobro narediti. Metamodeliranje in kartografiranje eksistenc namreč proizvajata tudi nove družbene prakse, nove oblike skupnega življenja ljudi.

Vse to je nujno.

Ni namreč mogoče povečati pokojnin. Ni jih mogoče povečati niti za dva evra in pol. Ni mogoče bolje plačati delavcev, med katerimi so tudi novodobni sužnji. O vsem tem se ni mogoče niti pogovarjati. Z lahkoto se izplačujejo bajni zaslužki bankirjem in različnim strokovnjakom, ki da so nepogrešljivi. Empirično dejstvo pa je, da so zares nepogrešljivi delavci. Brez njih ne bi bilo dobrin, ne bi bilo blaga na svobodnih trgih. Nihče ne bi spekel kruha, položili ne bi kilometra asfalta, zgradili ne bi ene same šole. Ne bi bilo storitev. Preprosto jih ne bi bilo in nihče jih ne bi mogel kupovati; ne moreš pač kupiti, česar ni.

Brez delavcev bankirji ne bi imeli nobenega dela. Politiki bi lahko zgolj gledali v nebo, ekonomisti pa bi še naprej reševali namišljene abstraktne probleme.

Ljudje vse to vedo, vendar so blokirani. Natanko zato eksplodirajo, ko je na vrhu skakalnice v Planici Peter Veliki. Vedo namreč, da bo poletel daleč. Z njim poletijo tudi sami. Jadrajo pod modrim nebom in nese jih daleč, zelo daleč. Potem uživajo, kot uživajo le redko. Brez alkohola so omamljeni in čutijo čustva, ki sicer v glavnem mirujejo. Počutijo se dobro in imajo občutek smisla, poti, cilja in vrednosti. Pristanejo na trdnih tleh, toda vedo, da enemu skoku ali poletu sledi drugi, ki je lahko še daljši. Vedo, da še ni konec, da je mogoče nadaljevanje. Zlasti pa čutijo, da so v vsem tem skupaj, da ni nihče izločen, da ni nihče depresiven, osamljen ali na robu samomora, da ni nihče nenormalen, nenaraven ali bolan. Čutijo medsebojno povezanost, čutijo, da so kot eno samo telo, ki zmore karkoli, če le hoče.

Mnogo bolj kot spektakle zato potrebujemo nove ideje, nove zamisli, nove odnose, nove diagrame, nove koncepte, potrebujemo kreativnost vsakdanjega življenja, produkcijo novega, odprtost in spremembe, ki niso zgolj različice istega, potrebujemo nove pristope k samemu razumevanju realnosti sveta, v katerem živimo. Potrebujemo praktično in teoretično revolucijo, multiple kolektivnosti, socioterapevtsko metamodeliranje, potrebujemo to, kar je imenoval Guattari boj zoper hierarhije, ki ima dve razsežnosti: politično in terapevtsko. Na kratko: potrebujemo repolitiziranje duševnega zdravja ljudi in nova emancipatorična družbena gibanja. Antidepresivi ne bodo pomagali, Planica pa tudi ne.

Danes so dovoljene občestvene, komunistične sanje. Jutri je kajpak nov, turoben kapitalistični dan.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 bojana 14:09 23-03-2016
:lol:
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži