Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Spoštovani Dušan,

v eni zadnjih kolumen ste pisali o brezposelnih, pa da vas zanima, kaj brezposelni počenjajo v svojem času, s svojim časom, saj so rojeni za ustvarjanje, za delo. Jaz sem brezposeln oziroma nezaposlena oseba. Kakorkoli obrnem, vse je povezano s poslom. Ali sem brez posla ali pa da nisem za posel, torej da s posli nisem kompatibilen. Eden izmed mnogih. Tudi sam se sprašujem, kaj počnem s svojim časom. Občutek imam, da sem življenje že zamudil, da mi uhaja iz rok, ta moj čas, čeprav imam šele skoraj 36 let. Kot je rekel James Joyce: moja usta so polna gnilih zob in srce polno gnilih ambicij, bi jaz lahko v skladu z njegovim duhom rekel: moja usta so polna mrtvih ter manjkajočih zob, srce polno pozabljenih, umrlih ambicij. Imam par sto prijateljev na Obrazniku/Obrazni knjigi, s tujko Facebook – ki nas dela fejst bukove, saj nam jemlje sok substance, ki smo si jo nekoč delili s fizičnimi srečevanji, vse bolj pa so ta fizična srečevanja v suspenzu, saj ostajajo zamrznjena na družabnih omrežjih –, pa vendar redko koga, s katerim bi se lahko pogovarjal. Težko je biti brezposeln. Občutek imam, da se prijatelji, znanci izogibajo srečevanjem z brezposelno osebo ali pa nekako ne zastavijo kakega direktnega vprašanja, kot da je biti nezaposlen tabu. Na delu je neka tajba in potem se vsi gremo neko igro in se vrtimo kot mačka okrog vrele kaše in se pogovarjamo o hišnih ljubljenčkih. Seveda mi je to bedno. Na nek način vsi hočemo biti politično korektni; zaposlena oseba si misli: težko mu je, nima joba, potem ga tega ne bom spraševala, jaz si pa mislim: bedna so mi ta vprašanja, komentarji o mačkah, psih, neka trivialna vprašanja, ta varnostna blazinica, ko človek ne ve, kaj bi vprašal, pa da ni neprijetne tišine, govori o mačkah, psih, o novicah na internetu, o tračih na 'fejsu', pa si rečem, ok, da ne bom prizadel osebe, pustim mojo nemirno kri pri miru, čeprav je potem samo še bolj nemirna in se pogovarjam o hišnih ljubljenčkih, o ničemer zares pomembnem, kot bi se pogovarjal o količini in kvaliteti lanskega snega in razpravljamo o hišnih ljubljenčkih, kot da so to ljudje in da imajo celo svojo osebnost. Noro, ne? Moja duša pa si želi samo stran. Kajti besede so kot voda; sicer so na mizi, krožijo, moja duša pa je še vedno žejna.

lp a

Obstaja dokument za dostojno delo, ki je podlaga za javno razpravo. Vlada v njem predlaga, kako izboljšati stanje v državi na tem področju. Zlasti nameravajo dvigniti stopnjo zaposljivosti med mladimi, zato se vam, dragi a, obetajo boljši časi, saj bo več varnega, zdravega in dostojnega dela, kot trdi državni sekretar Peter Pogačar.

Če ste pripravljeni verjeti, seveda.

Berem knjigo z naslovom Adorno's Poetics of Critique. Nastala je pod peresom Stevena Helmlinga, izšla pa je leta 2009. Pod roke mi je prišla, ker je Adorno avtor, s katerim se srečujem vse življenje, napisal pa je tudi delo z naslovom Minima moralia. To je razmišljanje o razmišljanju in o minimalnih pričakovanjih, ki so danes še bolj minimalna, kot so bila takrat, ko je nastajala knjiga. O njih je treba razmišljati še in še, saj se človek ne bi smel zadovoljiti z njimi.

Od ljudi se namreč ne pričakuje dosti. V glavnem naj delajo, če lahko, naj bodo produktivni, tekajo naj po zelenih livadah, zdravo naj jedo, če imajo dovolj denarja za bio hrano, lahko pa so tudi dobri potrošniki, ki slepo verjamejo mainstream ekonomistom, bančnikom in politikom, da bo vse raslo. Zlasti naj bodo tiho in naj ne razmišljajo o samem razmišljanju, o mislih, ki jim jih nenehno ponujajo v potrjevanje.

Tamle zunaj veliko ljudi zgolj tiho trpi. Ne morejo dostojno živeti, ne morejo umreti.

Znano je, da Adorno vse življenje zagovarja zamisel, ki je pravzaprav nadvse preprosta, čeprav je kognitivno izjemno zahtevna: posoditi glas trpljenju.

Zakaj bi morali ljudje posojati glas trpljenju? Zaradi resnice. Natanko zaradi resnice. Adorno je izjemno prepričljiv: resen odnos do resnice je zavezan izpolnjevanju temeljnega pogoja vsake resnice, to pa je natanko artikuliranje trpljenja ljudi.

Trpljenje je treba hoteti artikulirati, saj se ne more artikulirati samo. In danes je morda bolj kot v preteklosti očitno, da se ljudje izogibajo prav temu. Izogibajo se zlasti pripadniki elite, ki rajajo in se zabavajo, k rajanju pa navidezno vabijo še druge. Akademiki jim v zboru sledijo in si izplačujejo bajne honorarje, na katere so nenehno pripravljeni.

Adorno pa poudarja: ko se zmanjša kateksa, ko upade želja, da bi artikulirali trpljenje ljudi, se inteligenca poneumi.

To se dogaja natanko pred našimi očmi. Celo tako imenovane kritike družbenega življenja so povsem nemočne, ker ne ustrezajo temeljni zahtevi kritične misli, ki jo Adorno zapiše takole: če ne uspemo misliti notranjih kontradikcij tega, o čemer razmišljamo, ni vredno, da smo sploh začeli razmišljati.

Objektivnost kontradikcij sveta je tema, h kateri se Adorno vrača vse življenje. In vedno znova ugotavlja, kako uspevajo ideološke prakse znova in znova zaslepiti ljudi, da je ne prepoznavajo, ne mislijo in se ne upirajo.

Ne mislim, da se je upirati lahko. Prav tako ne mislim, da je enostavno misliti kontradikcije sveta. Vse to je najprej težko, zahtevno, naporno in dolgotrajno miselno delo. In pri tem je najpomembnejša prav beseda delo. Za delo namreč tudi gre.

Adorno zato vztraja, da je teorija prakse nujno tudi prakticiranje teorije. V teh krajih je takega dela zelo malo ali pa ga sploh ni.

Učinki so zato pričakovani. Najbolj žalostno pa je, da bi že zelo majhne, drobne spremembe povzročile daljnosežne učinke, ki bi bili lahko zares dobri za ljudi.

Poudarjam: gre za majhne začetne spremembe, saj so družbeni sistemi kaotični. Danes je na žalost videti, da celo zelo drobne spremembe sploh niso mogoče. Upokojenci se na primer trudijo, da bi se jim zvišale pokojnine za – dva evra. Ne za dvesto ali petsto, temveč za dva. Toda pravijo jim, da sprememba absolutno ni mogoča. To je naravnost srhljivo.

Iz vašega pisma, dragi a, zato sledi zelo preprosto sporočilo elitam.

Kdor je dovolj premožen, lahko živi na varnem in v udobju, obenem pa mu je lahko povsem vseeno, kaj se dogaja okoli njega. Lahko je brezbrižen in brezmejno uživa.

Večina ljudi ne more živeti tako. Zanje so pomembne že drobne spremembe, ki pa jih pripadniki elite sproti onemogočajo oziroma sabotirajo. Poleg tega počnejo natanko to, kar vse življenje kritizira Adorno. In zapiše: postanejo brezbrižni do misli in slepi za resnico. Če zavest ne drgeta zaradi tega, kar se dogaja okoli nje, če je ne spreletava srh zaradi krivic, ki se nenehno dogajajo ljudem, če ni vznemirjena zaradi trpljenja ljudi, je zgolj brezčutna, neobčutljivo, popredmetena zavest.

Ki ima poleg drugega na voljo še tehnike sproščanja, meditacije, jogo in trening notranjega samoobvladovanja, da ne bi slučajno postala kritična.

Tako je to na tem kapitalističnem svetu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži