Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Jutri bom imel osemurno delavnico iz pozitivne psihologije; ni čudno, da obstaja tako veliko povpraševanje po njej, saj se nekatere zadeve, ki vplivajo na ljudi, poslabšujejo iz dneva v dan, z njimi pa se poslabšuje tudi njihovo duševno zdravje. Nadaljnji varčevalni ukrepi bodo stanje le še poslabšali. In čisto naključje je, da je prav v teh dneh IMF prijazno svetoval Sloveniji, naj za božjo voljo že nekaj naredi, ker preveč zapravlja na področju pokojnin, šolstva in zdravstva. Med drugim toplo priporoča, naj posamezniki več naredijo zase in za svoje blagostanje, kar obenem pomeni, naj se manj naslanjajo na radodarno državo in naj tudi sicer manj računajo na njeno radodarnost, kolikor sploh še obstaja. Bralci se verjetno z lahkoto spomnijo, da takih ali podobnih priporočil ni bilo slišati, ko so zaradi nesposobnih in pohlepnih ljudi, zaljubljenih v kapitalizem, propadale banke, reševala pa jih je, na plečih ljudstva, prav država! Neoliberalna norost, ki tako veje iz prijaznih in toplih priporočil, je kajpak popolna, toda kljub temu velja hladno premisliti nekatera spoznanja, do katerih so prišli prav psihologi, ki iz dneva v dan pomagajo konkretnim ljudem, da se uspejo držati nad vodo v svetu, v katerem je sicer veliko akademskega in abstraktnega ter zato neuporabnega govorjenja, blefiranja, sprenevedanja in nekoristnega svetovanja iz udobnih naslonjačev.

Eden pomembnih konceptov pozitivne psihologije je paradoks sreče. Z njegovo pomočjo razumemo, da je denar pomemben za doživljanje zadovoljstva in sreče, blagostanja in optimizma v življenju. Ni torej čisto res, da denar ni pomemben in da je sreča zgolj naključen trenutek, ki ne more trajati.

Občutenje zadovoljstva, optimizma, blagostanja in sreče je lahko dolgotrajno. Znanost to potrjuje, zato je smiselno opraviti z mnenji o trenutkih sreče, o minljivem zadovoljstvu in podobnem.

Paradoks sreče pa je, da denar ne prispeva k omenjenim občutkom, ko ga ima človek sorazmerno dovolj. Takrat postanejo pomembne druge zadeve. A najprej je treba imeti dovolj denarja.

Natanko na tej ravni razmišljanja se izkaže vsa brutalnost priporočil neoliberalcev iz IMF-a. V kapitalističnem svetu, ki temelji na profitabilnosti, tekmovalnosti, izkoriščanju delavcev in nepravičnosti, je dejansko norost reči posameznikom, naj poskrbijo zase.

Saj nekaterim tudi uspe. Vsakdo se kajpak trudi po svoje, kakor ve in zna, toda zadeva nikakor ni tako preprosta, kot je slišati iz ust neoliberalcev.

Empirično dejstvo je, da ogromno ljudi sploh nima dostopa do globalnih trgov, ker kratko malo nimajo dovolj denarja. Dejstvo je tudi, da je veliko slovenskih upokojencev na pragu revščine, IMF pa svetuje vladi, naj neha zapravljali za pokojnine, zdravstvo in šolstvo.

Najbolj žalostno pa je, da nihče iz vlade ne protestira. Ubogljivi, kot so, bodo verjetno zgolj pridno izvajali priporočila in še bolj pritiskali na ljudi, da bodo še bolj depresivni, da jim bodo psihiatri pripisali še več antidepresivov in da bodo storili še več samomorov.

Seveda oblastniki ne bodo pritiskali na vse, saj elita lahko dela, kar hoče, natanko zato, ker ima dovolj premoženja, denarja in kapitala.

Večina ljudi nima nobenega kapitala in ga tudi nikoli ne bo imela, ker ga kratko malo ne more imeti. Nima denarja za vlaganje. Ima kumarice, nima pa denarja.

Kako je mogoče, da neoliberalci nočejo priznati, da se kapital kopiči v rokah elit in da se bo kopičil še naprej? Vprašanje je seveda retorično, kar pomeni, da je odveč, saj je odgovor znan že vnaprej.

Pa vendar. Vsak dan nam servirajo pravljice o kapitalizmu kot najboljšem sistemu ever. Empirično objektivno dejstvo pa je, da globalna gospodarstva ne cvetijo – prav nasprotno je res. Rast je počasna in se počasi še zmanjšuje. Dejstvo je torej, da se že tako majhna rast nenehno počasi zmanjšuje; o tem se lahko prepriča vsakdo, če se le hoče. Korporativni profiti so prav tako vse manjši, kar pomeni, da se globalno gospodarstvo postopno krči. Tega dejstva seveda ne priznajo vsi, toda zaradi njih ni nič manj dejstvo.

Pozitivna psihologija nam nadalje sporoča, da je temeljni vir osebnega zadovoljstva, optimizma, sreče, duševnega zdravja in blagostanja v življenju uspešno približevanje ciljem, ki si jih posameznik zastavi.

Tu bi lahko neoliberalci vzkliknili, da prav to priporočajo tudi sami: naj posamezniki poskrbijo za svojo srečo in za svoje duševno zdravje, naj segajo za sanjami in dosegajo cilje, država bo zaradi tega razbremenjena, delodajalci tudi in vsi bomo srečni pričakovali naslednje ekonomske šoke, krize in dolgo depresijo, ki so neizogibni.

Če bi bilo tako preprosto, se v trenutku razglasim za neoliberalca. Vendar ni. Ni niti približno. Samo nevedneži lahko trdijo, da je tako preprosto.

Kaj nam še sporoča pozitivna psihologija? Tole.

Obstajajo tri temeljne potrebe vsakega človeškega bitja. Ne, ni se treba bati, ne bom na plano privlekel starega dobrega Maslowa. Temeljne potrebe so namreč tele: avtonomija, kompetentnost in občutek kompetentnosti, kakovostni medsebojni odnosi.

Ali lahko vse naštete potrebe zadovoljujejo vsi državljani? Niti slučajno. Ali za zadovoljevanje skrbi kapitalizem? Nikakor ne. Zakaj ne? Ker skrbi zlasti za profitabilnost in ker nekateri ljudje – večina torej – nimajo možnosti, nimajo dostopa, nimajo empiričnih podlag, nimajo kapitala, ker ga ima v rokah elita.

Kako na primer vse tri temeljne potrebe zadovoljuje sto tisoč nezaposlenih Slovencev in Slovenk? Kako jih zadovoljujejo ljudje na antidepresivih, alkoholu, anksiolitikih in hrani, ki je tudi droga? Kako jih zadovoljujejo pretepene žene, zlorabljeni otroci, ljudje na robu samomora? Kako jih zadovoljujejo ljudje na pragu revščine ali pod njim, invalidi, dolgotrajno bolni ljudje? In da ne bo kdo mislil, da govorim o peščici obrobnežev – vsi ti ljudje skupaj predstavljajo krepko večino vseh prebivalcev.

Čisti cinizem je reči vsem tem ljudem, naj se potrudijo, naj ne bodo leni, naj se vzamejo v roke, naj nekaj naredijo iz sebe. Zakaj je to cinizem?

Preprosto. O cinizmu govorim zato, ker nas prav pozitivna psihologija uči, da je za vsakega posameznika in za njegovo blagostanje med drugim zelo pomembno napredovanje od znanja k modrosti. Če predstavlja znanje kopičenje informacij, podatkov in spoznanj, pomeni modrost globlje razumevanje dogodkov in pojavov; znanje pomeni odkrivanje novih resnic, modrost pa ponovno odkrivanje pomena in vrednosti starih resnic; znanje prispeva k obvladovanju zunanjega sveta, modrost pomeni obvladovanje notranjega sveta; znanje je zavezano iskanju gotovosti, regularnosti, napovedljivosti prihodnjih dogodkov, modrost pa je zavezana sprejemanju negotovosti, neregularnosti, nedoločljivosti in nenapovedljivosti sveta; znanje nam pove, kako ravnati s pričakovanim, modrost nam pove, kako ravnati z nepričakovanim in neznanim.

Sedaj pa pride na vrsto najboljše. Prav napredovanje k modrosti nam namreč pomaga razumeti novorek neoliberalcev, pomaga pa nam tudi k spoznanjem, da se kapitalizmu slabo piše, z njim pa drvijo v propad tudi ljudje.

Kar je torej na prvi pogled zmagoslavje neoliberalizma (družba ne obstaja, vsak posameznik naj poskrbi zase, pa bo vse v redu), je njegov popolni poraz: prav ljudje, ki poskrbijo zase in se dokopljejo do modrosti, spoznajo vsi zlaganost neoliberalizma, prepoznavajo njegove prevare in pasti, obenem pa vedo, da ne želijo pasti vanje. In ne padejo, zato pa računajo na neizogibno, ki je – revolucija.

Ali kot piše Michael Roberts: Rising stock markets and very, very cheap credit; but low energy prices, rising corporate debt, slowing economic growth and falling investment and profits. Something must give.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži