Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Februarja letos je pri založbi Verso izšla knjiga, pod katero je podpisana Jody Dean. Naslov knjige je zgovoren: Crowds and Party. Temeljna avtoričina zamisel je tale: vnovič moramo resno premisliti kolektivni subjekt politike. In morda je zdajle res pravi trenutek za tovrstni premislek, saj tak subjekt ne obstaja, novinarji pa poročajo o vzporednem svetu, v katerem s pomočjo politikov, kriminalcev, športnikov in kapitalistov izginjajo gigantske vsote denarja, ki jih navadni ljudje ne bodo videli nikoli, in bodo prisiljeni še naprej zategovati pas.

Osnovni princip delovanja je že dolgo časa povsem jasen: pripadniki elite si lahko privoščijo izlete v tropske in druge raje, kar pomeni, da tam skrivajo svoj denar, za katerega jim kajpak ni treba plačevati davkov. Na kratko: za pripadnike elite moralna in etična pravila kratko malo ne veljajo, če se tako odločijo. Seveda ne rečejo, da so se sami zavestno in po premisleku odločili za nečedne ali hudodelne posle, ampak poudarjajo, da so jim tako svetovali. Vedno je namreč dobro imeti nekoga, ki je kriv za tvoje početje. Saj tudi po drugem svetovnem klanju nihče ni bil odgovoren zanj, in se je zdelo, kot da se je klanje dogajalo samo od sebe.

Davčne utaje, pranje denarja in izogibanje sankcijam so tri osnovne koordinate njihovega kapitalističnega življenja. Za vse druge seveda veljajo pravljice o nenehni rasti, žargon o lepši prihodnosti in novorek o vrednotah, ki se jih morajo držati. Zanje veljajo tudi vse mogoče sankcije. Če na primer upokojenka ne more plačati tisoč evrov dolga, ji pač vzamejo celo stanovanje in ga prodajo na dražbi, pri čemer nikogar ne zanima, kako bo preživela. In če delavec slučajno zamudi na delovno mesto, lahko dobi odpoved. Tako kot v filmu: preprosto mu rečejo, da je odpuščen in da lahko odide domov. Zopet nikogar ne zanima, kako bo preživel. Brezbrižnost je v kapitalizmu nujno velika, samovolja elit tudi, pri čemer postane nepomembna in zanemarljiva tudi morebitna razlika med JJ-jem in Cerarjem, ki jo je slednji oni dan tako goreče zagovarjal.

Mimogrede velja zato opozoriti na neko znanstveno spoznanje, ki je bilo objavljeno marca letos v reviji Human Brain Mapping, potem pa še v reviji Social Neuroscience. Znanstveniki so onkraj vsakega razumnega dvoma dokazali, da so naši možgani najverjetneje hard-wired for altruism. Raziskave so izjemno zanimive in na nov način osvetljujejo zlasti funkcije amigdale, insule in somatosenzoričnega korteksa v možganih vsakega posameznika in vsake posameznice.

Na podlagi znanstvenih spoznanj lahko razmišljamo in sklepamo, zakaj se nekateri ljudje vedejo izrazito altruistično, drugi pa ne, obenem pa so to tudi dragocena spoznanja za razmišljanje o učinkih delovanja kapitalizma na posameznike, ki morajo tekmovati med seboj in morajo zelo nadzirati svoje morebitne altruistične vzgibe, saj sicer ne morejo biti dovolj egoistični.

Nobeno sprenevedanje ne pomaga: kdor pripada eliti in želi goljufati vse in vsakogar, to tudi lahko počne. Dokler ga ne razkrijejo, seveda. A kaj to pomaga: milijarde so že skrite v oazah in niti bog jih ne bo nikoli povrnil ljudem.

Nad početjem elite pravzaprav nismo presenečeni, saj razkritje novinarjev, kdo vse taji davke, pere denar in se izogiba sankcijam v davčnih oazah, ni novost. Novi so le podatki, nova so imena, novi so detajli.

Kapitalizem namreč vse to omogoča in pospešuje. Kdor ima dostop, ga seveda lahko tudi izkoristi sebi v prid. Ne preseneča niti nemoralno vedenje, saj so ljudje tudi sicer nagnjeni k izkoriščanju sistema sebi v prid. V oči bode predvsem spoznanje, da tako rekoč isti ljudje, zlasti politiki in bogataši, pridigajo navadnim smrtnikom, kako naj se vedejo, kako se morajo vesti, medtem ko sami bogatijo čez vse razumne meje.

A to še zdaleč ni vse.

Kapitalizem deluje tudi tako, da omogoča najbogatejšim ljudem še dodatno povsem legalno bogatenje, ki je skladno z vsemi zakoni sveta. To je šele perverzno: zakonito bogatenje na račun drugih ljudi.

Tako imenovani finančni inženiring omogoča ustvarjanje denarja iz samega denarja. Neproduktivna narava denarnega kapitala je velika in ne prispeva k blaginji ljudi, toda vse je zakonito. Kopičenje premoženja in denarja v rokah posameznikov je v kapitalizmu celo zakon, toda v resnici velja le za peščico, saj večina nima nobene možnosti, da kaj kopiči, če odštejemo vsakdanjo mizerijo, alkohol, antidepresive in občutke nesmiselnosti življenja.

Kapitalizem je sistem družbenega življenja, v katerem so ljudje vsak dan vzgajani tako, da ne izzivajo pričakovanj, kako naj živijo. Ker tega ne naredijo, vztrajajo in se krepi tudi nihilistična logika iluzij, v katere je potopljeno vsakdanje življenje, to pa obenem preprečuje ljudem vpogled v resnico taistega življenja, ki ga pač živijo.

Med iluzijami izstopa tista, zaradi katere so prepričani, da ima življenje smer, cilj, pomen in smoter. Z iluzijami se držijo na uzdi, verjamejo, da gredo v pravo smer in proti pravemu cilju, v resnici pa zgolj stopicajo na mestu in se ne premaknejo.

Ne premaknejo se, zato pa se premikajo elite. Njihovo premoženje je bajno, toda jutri bo še večje. Kljub temu velja biti optimist.

Novi kolektivni subjekt politike je mogoč. Jody Dean poudarja: razredni boj je objektiven, ljudje se lahko vnovič organizirajo v sindikate, partije in druge oblike skupnega nastopanja. Končno je napočil čas, da za vedno pokopljemo Železno Lady in njene nore ideje o neobstoju družbe.

Dovolj je bilo atomizirane družbe, poudarjanja pomena posameznika in njegovega tekanja za sanjami, sedaj je čas za kolektive, kolektivne izkušnje, skupne akcije, komunistično nastopanje in razmišljanje, militantno in disciplinirano organiziranje.

Naj zato zaključim s citatom iz znamenitega Mizoguchijevega filma z naslovom Shin Heike Monogatari (1955): uživajte, bogatini, prihodnost pripada nam.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #2 GORA 20:57 02-05-2016
2 Neoliberalna M. Thatcher ni samo uporabila ideje boja proti klimatskim spremembam za lažje uničenje moči britanskih delavcev, temveč je tudi osebno odprla britanski Hadley raziskovalni center za klimatske spremembe, ki osrednje suportira IPCC z »znanstvenimi dokazi«. Sam IPCC pa se svoj obstoj v veliki, če ne celo v največji meri dolguje njenemu angažiranju v OZN, kjer je že nov. 1989 pred generalno skupščino pozivala države za skupno akcijo proti klima. spremembam. Boj proti klima. spremembam se je začel, kot neoliberalni projekt in se seveda v glavnem tako tudi nadaljuje, ne glede na hvaležno levičarsko posvojitev te ideje in asistiranja (kapitalsko) profitnemu populizmu boja proti klima. spremembam, kot klimatski bližnjici do revolucionarnih družbenih sprememb. Kar pa je le velika iluzija levice, v kolikor je seveda ne zanimajo samo kratkoročne politično pozicijske beneficije na jahanju posvojene popularne sholastike neoliberalnega »eko« klimatskega trojanskega konja.
Citat
+1 #1 GORA 21:14 17-04-2016
Ob opisanih norih neoliberalnih idejah je M. Thatcher tudi prva, ki je učinkovito demonstrirala uporabo ideje boja proti antropogenemu globalnemu segrevanju za neoliberalno »cosa nostro« že od 1988. »Eko« klimatsko pretvezo je uspešno uporabila med »strokovnimi« argumenti za zapiranje britanskih rudnikov in predvsem uničenje moči njihovih delavskih sindikatov. Za zamenjavo nacionalizirane delavske fosilne energije iz rudnikov pa je predvidela »čisto« kapitalsko privatno jedrsko energijo. Neoliberalni centri moči podobne »eko« klimatske pretveze zlorabljajo naprej v različnih variantah. Nenazadnje je klimatski biznis obrnil do sedaj že ca 2500 milijard $. Obeta pa še velikanski profitno, politično oblastni potencial od česar je solidno deležna tudi cela kasta pravoverno kooperativnih deležnikov in predvsem promotorjev… Kot vedno tudi sedaj takšne projekte še naprej plačuje 99% za koristi 1% in do nadaljnega klimatsko in širše družbeno ničen ter nedokazan pozitiven učinek
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži