Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Papež bo te dni priobčil dolgo pričakovano in zelo obširno razpravo o ljubezni v družini oziroma o ljubezni do družine. Podal bo nove smernice, kot se reče, da bodo ljudje natančno vedeli, kaj je družina, katera je prava in katera ni, kaj je ljubezen v družini in kaj je ljubezen do družine. V vsakem primeru bo vnovič izpostavljeno, da je družina osnovna celica družbe in da je ljubezen najmočnejša sila v vesolju, ki premaga vse, pa tudi, da je edina prava družina tista z očetom in materjo in otroki. Povedano bo torej to, kar je že bilo povedano, napisano bo, kar je že bilo napisano, poudarjeno bo, kar se nenehno poudarja. Vse to je sicer čisto v redu, če je produktivno. Če ni, je zgolj lajna. Ki pa ima ideološko funkcijo: nekatere zadeve je treba nenehno ponavljati, da se nič ne spremeni. Podobno je treba nekatere druge zadeve nenehno ponavljati, da jih ljudje končno slišijo, da bi se kaj spremenilo.

Vzporedno smo bili včeraj v Tarči prisiljeni poslušati razpravljanje o demokratičnosti politične desnice v Sloveniji. Težko je bilo zdržati, ker je bil dolgčas tako rekoč neznosen, lajna pa kognitivno tako revna, da se človek vpraša, ali danes sploh kdo še kaj prebere. Zaradi analitičnih razlogov sem zdržal do konca. Tako smo lahko slišali: da so časi težki; da je svetovna prihodnost negotova; da mora biti desnica dialoška in demokratična; da mora JJ dojeti potrebo po več demokratičnosti; da se je treba odmakniti od njega in biti obenem za sodelovanje in dialoge. Poudarjali so tudi: da se morajo povezovati, saj drugače ne morejo do oblasti; da morajo biti enotni in da apatičnost volivcev ni dobrodošla; da obstajajo resna razvojna vprašanja; da je včasih potrebna trda govorica. Jasno je bilo tudi rečeno, kdo je vlečni konj desnice in kakšna mora biti nova ponudba za volivce. Slišali smo tudi, da naj bo Velika Slovenija velika do svojih državljanov, naj ljudje živijo v prijazni državi, naj si mladi z delom zagotovijo dostojno življenje. In za povrh so dodali potrebo, da pridejo čim prej na oblast pomladne stranke, ki bodo spremenile stanje v Sloveniji, ki je skrb zbujajoče, poskrbele pa bodo tudi za družino, deset božjih zapovedi in prave vrednote. Potem sem segel po knjigi: John L. Esposito, Tamara Sonn, John O. Voll (2016), Islam and Democracy after the Arab Spring.

Medtem ko v domovini poslušamo o dialogih, povezovanju, enakopravnosti, pomembnosti družine, tekmovanju političnih strank na trgu, pozivanju JJ-ja k zavezništvu, o ugotavljanju, da potrebuje Slovenija drugo republiko, ker da so nam prvo ukradli, boju za normalnost, angažmaju večjega števila ljudi, da se vzpostavi demokratični lok, ki zajema večino ljudi, o ugrabljeni državi in tem, da jo morajo dobiti nazaj, o boju za oblast in o tuhtanju, kako se je čim prej polastiti, se resna razmišljanja o naravi demokracije v 21. stoletju vrtijo okoli tega, o čemer bom spregovoril v nadaljevanju.

Razlika med enim in drugim razmišljanjem je tako velika, kot je velika razdalja med našo in sosednjo galaksijo. Le da je eno razmišljanje produktivno, drugo pa ni.

Avtorji knjige, ki sem jo prebral, zagovarjajo tole dobro zamisel: nove oblike družbenega aktivizma ne terjajo karizmatičnih voditeljev. Aktivizem ima tudi novo okolje: virtualni družbeni oziroma javni prostori.

Ti so zelo pomembni za sodobna razmišljanja o naravi demokracije in civilizacije, ki so že precej časa ujeta v koordinate, ki jih je večkrat orisal Huntington: moderna civilizacija je možna le ob uveljavljanju množice vrednot, kot so: individualizem, liberalizem, človekove pravice, svoboda, egalitarnost, vladavina prava, demokracija, svobodni trgi, ločitev cerkve in države.

In medtem ko tudi politiki, ne le papež, vedno znova ugotavljajo že ugotovljeno in ponavljajo že ponovljeno, kar pomeni, da se obnašajo kakor lajne, tako torej, kot se od oblastnikov in teh, ki so željni oblasti, tudi pričakuje, se ljudje, ki nimajo nobene potrebe da bi bili oblastniki, organizirajo in iščejo nove načine demokratičnega življenja za vse, ne le za elite. Zanje ne potrebujejo političnih voditeljev, kot rečeno. Manuel Castells zato upravičeno govori o sodobnih networked social movements (cit. po ibid., str. 20).

Lahko rečemo tudi takole: sodobna družbena gibanja so neideološka, njeni močni nosilci pa so pripadniki urbane izobražene mladine. To ne pomeni, da so edini nosilci, pomeni pa, da so močni.

Ljudmila kljub vsemu ugotavlja: da je JJ lider; da je treba nekaj delati drugače, da bodo pridobili volivce; da je slednjim treba dati perspektivo, upanje; da morajo na desnici spremeniti načine nagovarjanja ljudi in da morajo biti bolj demokratični.

Ne, gospa Ljudmila. Ljudem se ne daje upanja, ker si ga dajejo sami; ljudem se ne daje perspektiv, ker so ustvarjalni in iznajdljivi; ljudem se ne daje prihodnosti, ker si jo naredijo sami; ljudem se ne soli pameti, ker so racionalna bitja in znajo misliti; demos so ljudje, ne pa politične stranke.

Poleg tega politika ni skupek reform, ki jih mora nekdo izpeljati, temveč je najprej način razmišljanja o realnem svetu, o realnih problemih in o realnih spremembah. In v kapitalizmu potrebujemo razmišljanje o kapitalizmu, ne o abstrakcijah, ki nimajo z njim nobene resne zveze. Arabska pomlad je zato vzniknila zaradi revščine in velikanskih neenakosti na svetu, ne le v arabskem svetu. Ljudje po vsem svetu so onemogočeni in nimajo dostopa do globalnih trgov, zato je med njimi veliko nelagodja, nezadovoljstva, jeze in besa. Tu se rojeva demos, tu nastajajo koordinate novih demokratičnih gibanj, ne znotraj strank, pa naj bodo leve ali desne, je čisto vseeno.

Tem ljudem se lahko pridružimo in pomagamo misliti nove oblike skupnega življenja oziroma komunizem, ne da bi jim pridigali o božjih zapovedih, pravih vrednotah, družini in ljubezni od nje.

Deset božjih zapovedi namreč ni rešitev kapitalističnih problemov, ljubezen do prave družine prav tako ne. Temeljna zamisel sodobnih družbenih gibanj zato ni uveljavljanje desetih božjih zapovedi in življenja prave družine, temveč je: egalitarnost, zmanjševanje družbenih razlik med elito in vsemi drugimi ljudmi. Božje zapovedi nimajo s tem nobene resne zveze, komunizem jih ima velika.

Ljubezen do družine ne bo zagotovila prihodnosti za mlade ljudi, pa čeprav bi bila brezpogojna ali celo idealna. Za realne spremembe sveta pravzaprav sploh ni nobenega zagotovila. Arabska pomlad je na primer družbeno gibanje, ki se vrti okoli novega atraktorja: diplomirani mladi ljudje brez prihodnosti (str. 21). Svetu sporočajo: ne potrebujemo nobenih odrešiteljev, ker bomo revolucijo, ki je nujno potrebna, izpeljali sami. Iz tega se lahko marsičesa naučimo.

Izpeljali jo bodo namreč ljudje, kakršni so, ne ljudje, kakršni naj bi bili po mnenju politikov, bankirjev, mainstream ekonomistov in drugih, kar jih je zainteresiranih za oblast. Za spremembe tako ne bodo poskrbeli 'ekonomski človek', 'religiozni človek desetih božjih zapovedi', 'človek kot politična žival', 'postmoderni uživajoči subjekt'.

Spremembe bodo nastale zato, ker se bodo ljudje organizirali in uprli, pri tem pa jih ne bo zanimalo, kdo je kdo in kam spada, saj jih bo zanimalo, kar imenujemo univerzalno. Zanimalo jih bo novo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži