Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nekdo je te dni izjavil, da je Donald Trump patološki lažnivec in da ne loči med lažjo in resnico. Gospod bo morda naslednji predsednik najmočnejše, najbogatejše in najvplivnejše države sveta, za katero so vsi prepričani, da je tudi demokratična. Kaj pa, če ima človek, ki ga je označil za patološkega lažnivca, prav? Kaj sledi iz tega? Nekateri komentatorji dodajajo, da je Trump nevarnost oziroma tveganje za ljudstvo (risk for the nation). Kaj torej lahko povemo ob takih izjavah oziroma komentarjih? Kaj bi morali reči?

Rečemo lahko vsaj tole. Če gledamo video izdelke, s katerimi mladi pripadniki islamskih terorističnih organizacij in mrež novačijo druge mlade ljudi, da bi se jim pridružili v bojih zoper nevernike, opazimo osupljivo vzporednico med tem, kar delajo, in tem, kar govori in dela morebitni bodoči predsednik ZDA.

Filmi so narejeni tako spretno, da tako rekoč ni mogoče vedeti, kaj je res in kaj ni. Mešanica estetike video iger, religioznih citatov, zdravorazumskih modrosti in truizmov, rokohitrske montaže v slogu hollywoodskih uspešnic, surovih prizorov, v katerih naši ubijajo sovražnike in nevernike, motivacijskih gest, pridiganja in obljub o lepši prihodnosti je tako dobra, da nas njena učinkovitost ne preseneča niti malo, saj v celoti sprejema psihologijo subjektivnosti na začetku XXI. stoletja in jo s pridom izkorišča. Zadeva preprosto deluje.

Ljudje očitno vedo, kaj delajo. Zlasti jim je jasno, da je zamegljevanje razlik med virtualno resničnostjo in empirijo vsakdanjosti, med lažjo in resnico, med vraževerjem in znanstvenimi spoznanji del samega sveta, v katerem je sicer težko ugotoviti, ali nam na primer bankirji in ekonomisti res govorijo resnico ali ne, ali nam politiki pripovedujejo zgolj pravljice, v katere sami ne verjamejo, ali bo res vse raslo, kot je domnevno razvidno iz grafov, ki nam jih kažejo na televiziji, ali so številke, ki vselej kažejo naraščajoči BDP, izmišljene ali so objektivna dejstva.

Zdi se, da je že realnost ena sama video igra, ena sama simulacija realnosti, virtualna resničnost, v kateri je vsakdo lahko karkoli, v kateri nič ni, kot se zdi, da je, v kateri poteka nenehna montaža same realnosti, zaradi katere ni nobene stalnice, nobene oprijemljive koordinate, za katero bi smeli verjeti, da bo tudi jutri na istem mestu, kot je danes.

Videti je, da so ljudje samo še maske, pri čemer nikoli ne morete z zanesljivostjo trditi, kaj je zadaj, saj ne morete vedeti niti tega, ali ima oseba na sebi ta trenutek še isto masko, kot jo je imela nekaj minut nazaj.

Danes je namreč mogoče zmontirati karkoli, da bi bilo videti privlačno, zanimivo, uporabno, koristno. Paradigma vsakdanjega življenja je, da si vsakdo lahko posname film, vsakdo lahko napiše roman, vsakdo lahko sestavi znanstveno poročilo, napiše skladbo in postane kdorkoli. Čisto vsak človek lahko downloada grmado podatkov, dejstev in informacij, ki jih je nemogoče preveriti, jih poveže v vsaj približno koherentno celoto in ponudi odjemalcem kot čisto – blago.

Ne kot resnico, temveč kot blagovno znamko, kot všečno zgodbo, kot privlačen detajl, kot delček fantazme, za katerega nihče ne verjame, da bo trajal, ker preprosto ni mišljeno, da bo.

Zakaj bi bil Donald Trump izjema? Je milijarder, ki si lahko privošči obnašanje, o katerem sanjajo številni ljudje vsak dan, ko poslušajo piarovce, politike in motivatorje, naj sledijo svojim sanjam, naj zaupajo svojim občutkom, naj bodo to, kar so, naj vztrajajo pri svoji resnici, naj se ne pustijo manipulirati, zapeljevati in vse drugo, naj bodo pristni, avtentični, spontani, naj uživajo, naj zajemajo življenje z veliko žlico, naj se prepustijo življenju.

Seveda: ideologij ni več. Tito je umrl že pred časom; natanko na današnji dan. Bil je ideolog, nosilec ideologije. Na primer ideologije bratstva i jedinstva.

Ideologije ni več. Bratstva ni več in enotnosti tudi ni več. Vsakdo je svoj montažer, maska samemu sebi, multipliciteta začasnih identitet, igralec in režiser, umetnik in scenarist.

Gospod Trump vse to zgolj resno jemlje in udejanja. Dela, kar je vpisano v samo vsakdanjo realnost, da bi bila ta še bolj to, kar že je. Govori tako, da je skoraj nemogoče ugotoviti, ali se šali, je ciničen, ironičen, grotesken ali zgolj neumen. In nič od tega ni pomembno, saj je pomembno le hipno prilagajanje, neprestano spreminjanje vsega, novo montiranje že zmontiranega.

Tudi sicer je politika medsebjno tekmovanje blagovnih znamk. V jedru vsega pa je denar, je denar in je še več denarja; je torej logika še več. Ameriške volitve predsednika so primer zapisanega par excellence. Trump je milijarder, njegova demokratska nasprotnica sicer ne, toda skupaj imata nepredstavljivo veliko denarja. In ves svet gleda njun šov. Za šov namreč tudi gre. To nima absolutno nobene zveze z demokracijo, kot so jo poznali Stari, ki so jo tudi iznašli.

Tito je bil kajpak totalitaren voditelj.

V primer sedanjih ameriških predvolilnih šovov je vpisana vsa bizarnost neoliberalnega kapitalizma in dejstva, da velikanska večina ljudi na tem planetu nima nobenega premoženja in nobenega dostopa do česarkoli. Lahko samo gledajo, opazujejo, navijajo za svoje in – upajo.

Toda saj je tudi Hitler vedel, da je treba ljudem ponuditi upanje. In jim ga je. Bil je demokratično izvoljeni kancler. To je pač preprosto dejstvo.

In Emmanuel Levinas je natanko takrat, pisalo se je leto 1934, opozoril, da je hitlerjanstvo uspešno, ker se je dotaknilo nečesa zelo globokega v ljudeh.

Globin seveda ni več, saj so samo še površine. Vse je na površinah in vse deluje na površinah. Danes se ni treba truditi za globine, saj zadoščajo površine, zadoščajo na hitro skrojena mnenja, dovolj je vztrajanje, da je vse skupaj zgolj video igra, simulacija realnosti, šov in spektakel.

Donaldu Trumpu je vse to popolnoma jasno, zato je zelo verjetno, da bo novi predsednik ZDA.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži