Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Slovenska vlada ta hip hlastno pripravlja oder, na katerem bo že v bližnji prihodnosti potekala drama. Vprašanje je, za čigav pogled nastaja prizorišče. Kateri fantazmatski pogled bi radi zadovoljili? Kdo je 'tam zunaj', ki naj bi gledal dramo?

Ne smemo prehitro misliti, da je to sama vlada, kajti ta zgolj pripravlja prizorišče za pogled, ki sploh ni njen, je pa del njenega fantazmatskega scenarija. Kako to razumeti?

Ne moremo si pomagati s psihologijo. Prav zato je pomembno, da se ekonomisti, ki vladi pri orisanem početju pomagajo, domnevno dobro spoznajo na psihologijo, zato velikokrat govorijo o človekovih motivih, strasteh, čustvih, modrujejo o psihičnih ekonomijah ljudi, o njihovem pohlepu, o nagnjenosti k sebičnosti, o grehih in o inherentni grešnosti ljudi, pogosto dodajo svojim predavanjem in govorom še kakšno modrost o svobodi, Kantu, transcendenci, tisti malo bolj načitani pa še kaj o Heglu in – to je res vrhunec – nekaj malega o Marxu (negativnega, seveda).

Obenem vztrajno trdijo, da so v svojih analizah ekonomskih mehanizmov in procesov zelo nevtralni in objektivni, zato ne pozabijo trditev podkrepiti s kakim grafom, številkami in procenti.

Kaj je narobe s takim psihologističnim žargonom, ki ga vlada na žalost sprejema z obema rokama? Narobe ni to, da ekonomisti praviloma niso psihologi in da ne vedo tako rekoč ničesar o naravi človekove želje, nezavednega, transcendenci, gonih, subjektu in podobnem, temveč nekaj drugega. Obstaja namreč nekaj, kar bode v oči in moti znotraj same psihologije, na katero se sklicujejo.

Zlahka ugotovimo, za kaj pri tem gre, če le pogledamo na vse skupaj z drugega gledišča, če torej ne nasedamo žargonu, s katerim nas skušajo zaslepiti za (lastno) resnico.

Kritična misel nam takoj pokaže, da so ekonomisti pogosto povsem brezbrižni do ljudi, saj dajejo prednost svobodnim tržnim zakonitostim, ki jih zelo hvalijo za nekoga drugega. Že na tej začetni ravni je očitno, da se vedejo natanko tako, kot pravi Freud, ko analizira moške fantazme o ženskah. Politično korektno razmišljanje o svobodnih trgih je zato neproduktivno.

Kaj nam torej lahko pove Freud? Pove nam, da ekonomisti niso nikakršni nevtralni in dobronamerni opazovalci objektivnega sveta, saj so vselej že del njega, zato so tudi njihovi opisi sveta del sveta. In ko so del sveta, niso več nevtralni, saj spadajo v natanko določen okvir, zunaj katerega nimajo tako rekoč nobenega smisla in pomena. Zadošča torej, če izstopimo iz okvira in že lahko spoznamo, kako neproduktivno je tako razglabljanje o svobodi, človeškem pohlepu, tržnih mehanizmih.

Freud se je tega dobro zavedal v analizah, saj je vedel, da mora pacient, če hoče ozdraveti, ravno izstopiti iz svojega okvira, znotraj katerega se mu prikazuje svet kot smiseln in objektiven. Ali drugače rečeno: pacient znotraj okvira nujno (napačno) verjame, da je svet res tak, kot ga vidi.

Pa vendar obenem ve, da ni čisto tako, kajti pri pogledu ga vselej nekaj moti, vselej obstaja enačba, ki je ne zna rešiti, vedno je nečesa premalo ali nečesa drugega preveč. Ravno to se dogaja tudi ekonomistom. Ne gre namreč za spopad med ekonomisti in psihologi glede vprašanj o človekovi sebičnosti, altruizmu, svobodi in potrebah oziroma željah, temveč gre za nekonsistentnost in notranjo razlomljenost same ekonomije. Bolj ko skuša razumeti gospodarstvo, bolj spoznava, da nečesa ne more razumeti in pojasniti, zato posega na druga področja in skuša z žargonom, ki tam nastaja, nekako rešiti lastne probleme in zagate, pri tem pa ne spozna, da ima na primer že sama psihologija nerešljiv problem, ko skuša misliti motivacijo ljudi, strukture osebnosti ali naravo zavesti.

Psihologija ne more pojasniti, kako je motivacija sploh mogoča, kako se človeško bitje spremeni v subjekt želje, kaj zavest sploh je in kaj jo generira. Problem je torej sama subjektivacija ljudi, zmožnost za svobodno subjektivacijo, ki potrebuje koncept transcendentne ali noumenalne svobode, kot jo je razumel Kant, ta pa preprosto ni iz reda vsakdanje empirije, ki jo raziskujeta tako psihologija kot ekonomija.

Domnevno nevtralni ekonomski pogled tako pokaže, da s psihologijo ravno ne moremo razumeti narave zavidanja, na katerem sloni kapitalizem, pohlepa in izkoriščanja ljudi, zato moramo nekako pripisati ljudem 'naravno' grešnost, nagnjenost k lenobi in pohlepnosti ter zmožnost za medsebojno izkoriščanje, da ohranimo čistost samega kapitalizma, ki je zato svoboden in fleksibilen.

Problem ekonomistov je v tem primeru jasen: konstruirati morajo človekovo naravo, da bi rešili kapitalizem, pri tem pa se sklicujejo na psihologijo. (Za koga ga torej rešujejo?) Problem je le, da človek bodisi ni naravno bitje ali pa je sama narava neprimerno bolj čudna, kot verjamejo psihologi.

Problem je tudi tale. Če se vprašamo, komu so namenjene ekonomske razlage kapitalizma in narave ljudi, ugotovimo, da so lahko namenjene bodisi drugim ekonomistom (ali psihologom), ki verjamejo enako, kar seveda ne ustvari ničesar novega, ali pa ljudem, ki so pripravljeni imeti občutke krivde in neustreznosti, ki so komplementarne idejam o grehih, pohlepu, lenobi in podobnem. Zopet se sprašujemo, za koga so pripravljeni biti taki.

Pogled, za katerega ekonomisti proizvajajo opisani žargon, je vsekakor fantazmatski. To ni nevtralni pogled na svet, ki pač vidi svet v njegovi objektivnost in faktičnosti, temveč je imaginarni pogled, ki prav hoče videti, kar vidi, videno pa manipulativno spreminja v nekaj nevtralnega, da ne bi bilo treba postaviti pod vprašaj samega sebe, ki nastaja na odru, ta pa je za pogled nekoga drugega.

Namesto zastavljanja vprašanj sebi ekonomisti konstruirajo psihološka spoznanja o človekovi naravi, zaradi katere naj se ljudje počutijo slabo (sprejeti morajo, da so pač nagnjeni k lenobi, da bolj skrbijo zase kot pa za druge), obenem pa jim ravno to prinaša odrešitev (ljudje enostavno verjamejo, da so res taki in se ne vznemirjajo več, saj je z občutki krivde zelo lahko živeti in uživati v tem, da se počutiš slabo).

V tej perspektivi je kapitalizem naravnost nujen sistem, ki najbolje streže človekovi naravi in njegovi psihologiji, o kateri govorijo ekonomisti, medtem ko je komunizem zgolj nesmiselna utopija, saj ljudje ne bodo nikoli drugačni.

Vprašanje, ki ostaja neodgovorjeno, pa je radikalno. Kaj pa, če tisti, za katerega nastaja ves spektakel, sploh ne obstaja?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži