Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Papež se zavzema za novi evropski humanizem. Ničesar nisem spregledal in papež zagotovo ne ve, kaj govori. Naj dokažem.

Pomembno filozofsko delo XX. stoletja je Pismo o humanizmu, ki ga je že pred desetletji spisal nemški filozof Martin Heidegger. Preden govorimo o novem humanizmu, ga je dobro prebrati, saj nas sicer neprijetno preseneti in ulovi na nepoznavanju, kar za humanistično izobraženega človeka ni ravno najbolj prijetna izkušnja.

Heidegger namreč spregovori v pismu natanko o – novem humanizmu. Njegovo razumevanje novega humanizma z lahkoto povežemo s starejšo Heglovo idejo o naravi neodvisne misli, ki je možna, če je razum ločen od vere, in s še starejšo Descartesovo idejo o neodvisnem razmišljanju, ki jo je Hegel imenoval princip protestantizma.

Heidegger je sicer študiral tudi teologijo, toda njegov odnos do Cerkve je bil na trenutke celo sovražen, kar pomeni, da Cerkve nikakor ni povezoval z novim humanizmom.

Hegel in Heidegger sta prav gotovo ateistična misleca. Neodvisna misel je namreč odprta po definiciji, medtem ko je Cerkev zaprta in hierarhično vodena institucija, religija pa je le nepotrebno breme, zaradi katerega misel ne more biti neodvisna. V njej neodvisna misel preprosto ni mogoča.

Ne obstaja novi humanizem brez neodvisne misli. Tak je aksiom. In čisto nič se ne zmotimo, če rečemo, da je neodvisna misel paradoksno nujno odprta vsaj do avtorjev, kot so Hegel, Nietzsche, Lacan, Marx in Freud. Noben papež ne sme o njih niti slišati, kaj šele, da bi jih študiral. In da ne omenjam avtorjev, kot sta Lévinas in Derrida.

Humanizem torej pomeni neodvisno misel, pomeni pa tudi množico diskretnih, neodvisnih diskusij med različnimi ljudmi, ki jih zanima svet in dogajanja v njem, pri čemer so zavezani temu, kar imenuje Lévinas etičnost.

Etičnost je pomembna zlasti v luči Kantovega spoznanja, da nova znanost (nova filozofija, novi humanizem, bi lahko dodal) temelji na novih vpogledih, novih načinih razumevanja sveta. Kant govori o prehodih oziroma o spoznavnih revolucijah. Stari načini razumevanja sveta so nujno navskriž z novim humanizmom.

Kant je zato upravičeno pripomnil, da bolje razume Platona, kot je Platon razumel samega sebe. Enako lahko rečemo za papeževo zavzemanje za novi humanizem: razumemo ga bolje, kot se razume sam. Ima dobro idejo, ki pa je ne razume dovolj dobro.

Sem torej za novi humanizem. Ki terja neodvisno misel in etičnost.

V tej luči je treba poudariti še to, kar je nekoč poudaril Sartre: maîtres à penser so tisti misleci, ki znajo v določenem trenutku misliti naravo družbenega. Za razumevanje novega humanizma je njegovo spoznanje izjemno pomembno.

Pomembno oziroma kar odločilno je zato, ker je družbeno življenje ljudi vselej ujeto v gospostvena razmerja. In Hegel je lepo dokazal, da je resnica gospostva sorazmerno preprosta: hlapec je gospodar gospodarja, slednji pa je hlapec hlapca. Vem, da mnogi še danes tega ne razumejo.

Ko torej rszmišljamo o novem humanizmu, bi se vsekakor morali spomniti tudi na precej staro idejo, ki sega vsaj do Hegla, in sicer na idejo o obdobju modrosti, ki sledi zgodovini filozofije. Novi humanizem je vsekakor potopljen v obdobje modrosti.

Zadeva pa v tem trenutku nikakor ni enostavna. Tako kot je pisal Hegel, da vidi dušo sveta na konjskem hrbtišču (mislil je seveda na zavojevalca Napoleona), je treba danes govoriti o prevladi Kapitala. Prednost končne subjektivnosti ljudi pred neskončnim, o čemer je pisal Hegel, je namreč le še senca velike ideje, saj jo je naddoločila ideja o ubogljivosti človeškh bitij, ki klečeplazijo pred edinim gospodarjem, ki je Kapital.

Prihodnost sveta je zato neposredno odvisna od novega humanizma in – nove subjektivnosti. Heidegger to ve že v času, ko piše Pismo.

Subjektivnost je sicer osrednja filozofska ideja ne le modernih filozofov, temveč tudi takih avtorjev, kot so Avguštin, Pico della Mirandola, Montaigne in Descartes.

Na pragu moderne dobe tako stoji ideja, pod katero je podpisan Descartes: ni mogoče zanikati, da obstaja zahteva po razmišljanu. Dodajam: ni mogoče zanikati, da obstaja zahteva po neodvisnem razmišljanju.

Med drugim to preprosto pomeni, da se mora človek znebiti mnenj in neproduktivnih klišejev, žargona, novoreka ter misliti. Taka je zahteva, to ni pravica.

Kantovo vprašanje, kaj je človek, je seveda v središču vsakega resnega razmišljanja o naravi subjektivnosti.

Natanko tu se lahko še enkrat navežem na Pismo o humanizmu. Heidegger že takoj na začetku pisma jasno pove, česa nam danes primanjkuje in zakaj potrebujemo novi humanizem. Primanjkuje nam namreč natanko tega, česar v kapitalizmu ne moremo narediti, zato novi humanizem ni le to, temveč je tudi nov družbeni red.

Takole piše filozof.

Bistvo človekovega delovanja je namreč dopolnitev, dovršitev. Dovršiti nekaj pa pomeni razviti nekaj v polnosti, ne le na pol, na tri četrt ali kaj podobnega. Heidegger je še natančnejši: pomeni razviti bistvo nečesa v njegovi polnosti.

Kar je, kar obstaja, torej lahko razvijemo v polnosti, do svojevrstnega konca. Pomislite na Jezusa Kristusa.

Jezik je hiša biti, nadaljuje filozof. Ljudje prebivajo v tem domu, v tej hiši kot človeška, simbolna bitja. Sledi pa nekaj najlepšega.

Filozof pravi natanko tole: tisti, ki mislijo, in tisti, ki ustvarjajo z besedami, so branitelji tega doma.

In na koncu se vrnimo k papežu, ki je vrhovni poglavar hierarhično urejene institucije.

Cerkev je vselej v zgodovini preganjala natanko ljudi, ki so mislili, in natanko ljudi, ki so ustvarjali z besedami. Nobenega posebnega razloga ni, da bi v tem trenutku prenehala s svojo dejavnostjo. Ni logike. Ni šans.

Papež zato definitivno ne govori o novem humanizmu. Ne more govoriti, tudi če bi hotel in bi imel najboljše namene.

Poleg tega misliti že pomeni akcijo, že pomeni delovanje. Tako še zapiše filozof. Kar pomeni: novi humanizem se prične natanko v trenutku, ko ljudje mislijo na nov način.

Pozivanje k humanizmu zato še ni humanizem. Neodvisna misel, tudi če ne poziva k humanizmu, je že humanizem.

Papež še poudarja, da je Evropa danes stara in utrujena. Ne, stari in utrujeni so le politiki, njeni voditelji, bankirji in vsi drugi, ki grabijo in grabijo Kapital. Ideje humanizma niso niti malo utrujene; sveže so, kot so bile vselej. Le da jih mnogi nočejo niti povohati in zlivajo gnojnico po teh, ki že živijo novi humanizem, saj mislijo na nov način.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 GORA 21:23 02-06-2016
Mogoče »jezuitski« Papež in kralj Vatikana uporablja sintagmo novi evropski humanizem le, kot evfemizem za novo (čez)evropsko rekatolizacijo in predvsem oživljanje moči RKC po njeni meri. V članku Boštjana Horvata »Geopolitika svetega sedeža« v časniku Slovenski čas (priloga tednika Družina, 31.1.16) najdemo zapisano: »Države-civilizacije(*) ni moč graditi na demokraciji, ki je možna predvsem v državah-nacijah« in »Cerkev je edina verska ustanova, ki ima izkušnje in moč, da lahko ustvari svetovno sveto alianso, da vsa pomembna verstva (…) odreši zasebne sfere in jih znova umesti v središče javnega življenja. Ta usmeritev nima zgolj kulturne, socijalne in ekonomske razsežnosti, temveč tudi politično«. -Malo verjetno, da se v tedniku Družina (in v slo. RKC) o tem pišejo ideje ki niso v skladu z idejami suverene entitete Sveti sedež locirane na ozemlju absolutne monarhije Vatikanske mestne države.
*op.a: Kitajska, Islamska država, EU-ZDA?,…, ki bi naj zamenjale države-nacije
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži