Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Če bi vam rekel, da morate vsak dan poslušati iste mainstream ekonomiste, iste menedžerje in bankirje ter iste politike, ki večno govorijo isto, uporabljajo enake stavke in sklepajo na vnaprej predvidljive, stereotipne in klišejske načine, potem pa bi rekel, da je to demokracija, v katero morate verjeti, bi me gotovo poslali k vragu, češ da ste svobodni in da vam ne bo nihče narekoval, kako živeti in v kaj verjeti. Toda vse to delate vsak dan, zraven pa zatrjujete, da ste svobodni in da se nekako že znajdete. Mimogrede: v ZDA je trenutno več ljudi v zaporih, kot jih je bilo v Sovjetski zvezi na vrhuncu njene totalitarne politične ureditve. Razmislite.

Živite življenja, v katerih velja zelo preprosto pravilo: najprej so na vrsti profiti, vse drugo pride na vrsto kasneje – ali pa sploh nikoli, kar je še bolje. Svet je vse bolj nor, ljudje pa trmasto vztrajajo, da se nekako znajdejo in da bo še vse v redu.

Politiki, mainstream ekonomisti, bankirji in drugi nam zato vsak dan dobesedno lažejo, da se gospodarstva krepijo in da bo še vse v redu. Ameriško gospodarstvo, najmočnejše gospodarstvo sveta torej, se na primer ravno ne krepi, saj se upočasnjuje. Poglejte številke, zaboga. Da o kitajskem gospodarstvu, drugem najmočnejšem gospodarstvu sveta torej, niti ne govorim.

Potem nekaj predlagajo in se prepirajo med seboj, ker nimajo pojma in drug drugemu prodajajo meglo, ponujajo pa jo tudi nam. Eni trdijo, da je treba dati bankam še več denarja, drugi pa vztrajajo, da morajo korporacije večno zmanjševati stroške dela, kar pomeni zlasti zmanjševanje plač in odpuščanje delavcev. Niti eno niti drugo pa ne deluje in tudi ne bo delovalo, kot piše Michael Roberts.

Kljub temu se svet zgolj noro vrti naprej, ljudje pa ponavljajo kot lajna, da se bo nekako že izšlo njim v prid.

Zagotovo je eno najbolj vznemirljivih spoznanj o svetu, v katerem živimo, spoznanje o trdovratnem vztrajanju pri neumnostih; ljudje vztrajajo pri njih, pa če je tisočkrat dokazano, da jim to škodi.

Ljudje so vzgojeni, da spoštujejo oblast in se ji podrejajo. Vzgojeni in naučeni so, da jo ohranjajo pri življenju. Zdi se, kot da jo potrebujejo zaradi nekakšnih naravnih potreb.

Obstaja pa spoznanje, ki je še bolj vznemirljivo: radikalna sprememba je neizogibna, ne le mogoča. In ni le epistemološka, saj je tudi družbena.

Carl Sagan je nekoč dejal: v tem vesolju ni nikogar, ki bi nas prišel rešit – pred nami samimi. Sprememba je sicer neizogibna, vendar se ne bo zgodila sama od sebe. Če ne bomo sodelovali, sledi le katastrofa.

In potem bo prepozno in ne bo več mogoče trditi, da se vsakdo znajde.

Že davno bi lahko ustvarili družbo izobilja za vse ljudi, a je nismo. Zakaj ne? Leta 2040 bo na tem planetu živelo devet milijard ljudi. Potrebe po energiji se bodo neznansko povečale; potrebe po hrani in vodi tudi. Človeštvo pa troši energijo bistveno hitreje, kot se ta lahko obnavlja. Ozrite se okoli sebe. Neumnosti je, kolikor hočete.

So politiki res sposobni voditi družbe? So menedžerji res sposobni napovedovati prihodnost in voditi korporacije tako, da prihodnost sploh bo? Obstaja 'človeška narava', v kateri je neobvladljiva potreba po vojskovanju, destrukciji in avtodestrukciji? Ali pa so se sposobni ljudje učiti in tudi česa naučiti.

Da bi se česa naučil, vzamem v roke knjigo.

Filozof Geoff Pfeifer v knjigi The New Materialism: Althusser, Badiou, and Žižek (Routledge, 2015) poudari, da Althusser ni bil povsem neveden in da njegova ideja o naravi materializma, s katero se je ukvarjal dolgo in natančno, ni bila izvita iz trte. Obetavno.

Materialni pogoji življenja ljudi namreč niso monolitni, temveč so kontradiktorni, kar pomeni, da smemo sklepati takole: 'celota' družbenega življenja je notranje razcepljena, je multipliciteta, ki jo tvori množica različnih, kontradiktornih praks, katerih dolgoročne spremembe so nepredvidljive. 'Celota' zato ne obstaja kot notranje sklenjena celota, kot krog. Kar je nujno, kar tvori 'celoto', pravi Althusser, je postalo nujno zaradi srečanja s kontingentnim. Družbeno življenje je zato možno spreminjati. Na primer na bolje. Jacques Derrida je zato označil Althusserjev spopad s hegemonijo kot nujnega. Danes ni nič drugače, kot je bilo pred desetletji; spopad je še vedno nujen. Pravzaprav je vedno bolj aktualen.

Filozofsko spopadanje za besede je vselej tudi politično spopadanje, nadaljuje Althusser, zato ne smemo biti naivni in verjeti, da je filozofiranje politično nevtralno. V resnici nikoli ni tako in niti ne more biti, tudi če bi filozofi to hoteli.

Takrat nisem imel nobene druge možnosti, dodaja filozof, kajti popolnoma jasno mi je bilo, da se moram bojevati proti stalinizmu (cit. po Pfeifer, str. 10).

Taka je drža pravega filozofa.

Tudi Tito se je v ključnem trenutku uprl Stalinu.

Včasih res naredimo kaj takega, kar je nujno treba narediti, velikokrat pa zgolj obračamo že obrnjeno in trdimo, da se nekako že znajdemo.

Natanko za upor tudi gre. Ta sledi iz Marxovega spoznanja, ki ga Althusser posebej izpostavi: ljudje so vselej vpeti v kontingentne družbene odnose, ki se prav zaradi tega nujno spreminjajo. Nobene večne stalnice ni, zaradi katere bi bili ljudje vedno enaki.

Zadeve pa se lahko spreminjajo tako, da so ljudje manj svobodni, ali tako, da je svobode več.

Ljudje v zgodovini ne postajajo nič manj 'odtujeni' od sebe, saj ni ničesar, od česar naj bi se 'odtujevali'. V tem smislu bodo vedno 'odtujeni', to pa še ne pomeni, da ne smemo govoriti o odtujenosti in o svobodi kot možnosti za premagovanje odtujenosti.

Mogoč je namreč vpogled v naravo trenutnih družbenih odnosov, v katere so vpeti ljudje, ki trdijo, da se nekako znajdejo. Metakognitivni odnos do družbenih odnosov odtujuje ljudi od lastne 'odtujenosti'. Mislim na določeno distanco.

Ali kot bi rekel Lacan: ljudje lahko prepoznajo lastne fantazmatske scenarije, ki jim omogočajo zaznavanje, konstruiranje in razlaganje realnosti.

Nekaj je torej treba zavrniti.

Ko se to zgodi, smo zmožni zaznati nekaj novega.

Nekaj novega vedno pomeni odpiranje prostorov, v katerih je mogoče za nazaj prepoznavati mrežo prepričanj, ki nam preprečuje prepoznavanje ideoloških praks, ki jih vselej že živimo in vztrajamo, da za silo še kar gre.

V vsakdanjem življenju je lahko tako kot v znanosti. Znanstvenik je namreč lahko mislec, ki zavrača danost tega, kar naj bi domnevno obstajalo 'tam zunaj' (cit. po ibid., str. 19).

Zopet ustvarjamo razliko.

Ne obstaja svet brez ideoloških praks, zato je nujno odpiranje novih prostorov.

Vedno obstaja Ideologija, pravi Althusser. In vedno obstaja možnost razlike, distance. Ali dekonstrukcije Ideologije, kot bi rekel Derrida.

Spinoza, Kant, Marx, Althusser, Foucault: moram biti svoboden, da bi postal subjekt kake družbene prakse, kar pomeni, da jo lahko tudi kadarkoli zavrnem. Praksa ne more delovati sama od sebe, ne more obstajati, če se posamezniki ne odločajo zanjo.

Obstajati mora zmožnost za odločanje oziroma za subjektivacijo.

Lahko postanemo sužnji tega, kar smo sami ustvarili, lahko pa se tudi osvobodimo suženjstva.

Bistvo je zelo preprosto: ljudje lahko živijo v stanju večne zadolženosti, ki je denarna in/ali psihološka, lahko pa se naučijo prepoznavati lastno ujetost in odvisnost, zadolženost in suženjstvo, ki pomeni natanko to, da se vsakdo znajde in da za silo še kar gre.

Ljudje naivno verjamejo, da so svobodni. A premislite še enkrat.

Ko gre Savel v Damask preganjat kristjane, se na poti nenadoma po svobodni volji odloči, da postane subjekt dogodka, ki je Jezus Kristus. In izvede v praksi natanko to, kar je vse življenje predaval Kant študentom moralne filozofije.

Lahko pa rečemo tudi takole. V kapitalizmu kapitalisti naredijo vse, da ostajajo, kar so. Prevladujoči govor je zato zelo preprost: kapitalisti odločajo, kaj storiti s presežno vrednostjo, ki jo ustvarjajo – delavci. O tem ne odločajo delavci; ti zgolj ponavljajo, da se je treba znajti.

Govorijo jim, da so svobodni, vendar niso. Kajti svoboda se začne kot odgovornost do drugega človeškega bitja. V svetu posamičnih atomov ni svobode in ni odgovornosti, saj mora vsakdo skrbeti zgolj za sebe in se znajti.

Delavci ne odločajo o nobeni zares pomembni zadevi v kapitalizmu, zato pa prenašajo prevladujoči govor in prevladujoče ideološke prakse. Koliko časa še?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži