Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ko se pogovarjajo, kako rešiti kapitalizem pred zanesljivim propadom, je tako, kot bi skušali ugotoviti, koliko ton kisika bi bilo treba izvoziti na Luno, ker je nekdo rekel, da ga tam primanjkuje. Vsak otrok pa ve, da na Luni ni kisika, da ga nikoli ni bilo in da tudi ni nobene potrebe, da bi tam kdajkoli bil.

Kdor bi hotel vsaj za silo razumeti svet okoli sebe, bi se lahko pozabaval z razlikami med novorekom, s katerim ideološko opisujejo svet, in resnico. V neoliberalnem hedonističnem svetu je kajpak težko pričakovati, da bi kdo hotel na tak način porabljati čas in energijo, toda kakšen zanesenjak bi se pa že našel. Če tam zunaj ni nobenega, sem tole pač napisal za zgodovino.

Živimo v časih, v katerih je plitkost ljudi tako rekoč zapovedana, kričanje in vpitje je znamenje samozavesti, širjenje nepomembnih mnenj pa znak, da živimo v demokratičnih občestvih. In če vprašate ljudi, kaj sploh je kapitalizem, ki ga tako hvalijo, ali pa demokracija, na katero se nenehno sklicujejo, so povsem izgubljeni in ne znajo povedati treh konsistentnih stavkov. Pojma nimajo.

Po televiziji tako lahko slišite komentatorje, ki pojasnjujejo vesoljnemu občinstvu, da so te dni grški pogajalci dosegli pomemben dogovor z mednarodnimi posojilodajalci, ki bodo obubožani Grčiji posodili nadaljnje milijarde evrov in jo tako rešili pred propadom. Kako pa je v resnici?

V resnici gre za nikoli končano tragedijo, v kateri grška vlada uboga evropske voditelje ter privatne banke. Nobenega dogovarjanja ni, saj vemo, kaj pomeni slovenska beseda dogovarjanje. Ali kot je rekel nedavno v nekem pogovoru nekdanji grški minister za finance Yanis Varoufakis (cf. Yanis Varoufakis face à Alain Badiou pour un débat spécial - 15 avril 2016): s temi ljudmi se ne pogovarjaš, te ljudi zgolj ubogaš.

Ali pa seveda izstopiš, kot je izstopil sam, saj nisi pripravljen dovoliti, da hodijo po tebi kot po predpražniku.

Med pogovarjati in ubogati je seveda očitna razlika. Pogovarjata se na primer dva samostojna, neodvisna človeka, ko pa govorimo o ubogljivosti, mislimo na podrejanje enega drugemu, ki je močnejši.

Kako je to videti v vsakdanjem življenju Grkov?

Videti je takole. Denar bo vlada porabila za poravnavanje dolgov, ki nastajajo v obubožanem zdravstvu in sesutem šolstvu oziroma v osiromašenem javnem sektorju, večji del denarja pa bo porabila za odplačevanje dolgov. Vendar, pozor! Grška vlada bo dobila denar od trojke, potem pa ga bo vrnila – trojki! Ali nekoliko drugače: grška vlada bo vrnila sposojeni denar privatnim bankirjem, potem pa bo dolga desetletja odplačevala nove dolgove, ki nastajajo s posojanjem denarja.

Michael Roberts imenuje to a never-ending circle of madness.

Na žalost je to izvrsten primer popolnega sprenevedanja medijev, o katerem bi se morali učiti v šolah. Mlade ljudi, da ne bi preveč sanjali, bi morali že od mladih nog učiti prepoznavati razlike med ideološkim novorekom in resnico, če mislimo vsaj približno resno z vzgajanjem za vrednote, krščanstvo in vse drugo.

Enako dober in žalosten primer rabe novoreka je tale. Mediji poročajo o postopnem izboljševanju gospodarskih razmer v Grčiji (pa ne le tam, temveč tudi v Sloveniji), kar naj bi pomenilo svetlo luč na koncu temnega predora. Kako pa je v resnici?

V resnici je treba življenjske standarde v Grčiji nenehno zniževati, kar pomeni jemati ljudem denar, da bi privatne nemške in francoske banke dobile nazaj z obrestmi, kar so pač vložile v Grčijo. Torej je treba zaščititi privatne bankirje in vlagatelje kapitala na račun navadnih ljudi. Po domače temu pravimo Kapital pred ljudmi.

V Sloveniji je podobno. Na vsakem koraku slišimo, da mora dobiti Kapital priložnost, v resnici pa nenehno odpuščajo delavce, znižujejo njihove plače, vsem drugim ljudem pa nalagajo, naj postanejo privatni kapitalisti in naj zlasti zategujejo pasove in – delajo 'na sebi'.

Mediji torej poročajo o dialogih, pogovarjanjih, zbliževanju stališč, zgodovinskih podpisih in reševanju, svetli prihodnosti in rasti vsega, v resnici pa navadni ljudje plačujejo za napake in norosti privatnih lastnikov kapitala.

Gremo naprej.

Prek medijev nas nenehno prepričujejo, da gospodarska negotovost ni velika in da bo že kmalu bistveno bolje. Z denarjem bodo zmanjšali breme dolgov, spodbudili gospodarsko rast, znižali stopnjo nezaposlenosti in ustavili padanje življenjskih standardov. Kako pa je v resnici?

V resnici ne morejo narediti ničesar od zapisanega. Zakaj ne?

Ker objektivni podatki dokazujejo globalno recesijo oziroma njeno neizbežno približevanje. Gospodarstva sveta namreč že nekaj časa niti približno ne rastejo, temveč stagnirajo ali celo nazadujejo. Globalno vzeto, nezaposlenost ne pada, temveč narašča. Sem in tja se v kaki državi za kratek čas zmanjša, zato pa se v istem času na drugem koncu sveta skokovito povečuje. Celo po televiziji smo te dni slišali, da je samo v Egiptu zaradi sesutja turistične industrije ostalo brez dela več kot milijon ljudi. In nekaj dni pozneje smo slišali, da velja enako tudi za Tunizijo. Medtem ko se je torej v Sloveniji nezaposlenost zmanjšala za tisoč ljudi, se je v omenjenih državah povečala za dva milijona!

To pa še ni vse!

Medtem ko je grška vlada naredila čisto vse, kar so ji ukazali predstavniki trojke, mediji poročajo o sodelovanju, konstruktivnih pogovorih in sporazumevanju.

Resnica pa je, da zahteva Kapital še več. Njegove zahteve so sadistične in brezmejne. Dokaz? Z lahkoto.

Grška vlada mora poskrbeti za gospodarsko rast in za proračunski presežek, ki mora dosegati 3.5 % BDP-ja. Kdor se vsaj malo spozna na ekonomijo, ve, da je to popolna blaznost. Michael Roberts (ibid.) zato zapiše: That is a level way higher than any other country in the EU and way higher for so long than any other government has achieved ever!

Kaj to pomeni v vsakdanjem in stari mami razumljivem jeziku? Pomeni, da se Kapital naslavlja na Grčijo in njene prebivalce z zahtevami, ki so preprosto neuresničljive, to pa z drugimi besedami pomeni uničevanje države in ljudi.

Mediji pa še naprej veselo poročajo o dogovorih, konstruktivnih predlogih za reševanje grške krize. Poročajo natanko na način, ki ga je že davno tako dobro opisal Stanislaw Lec: da na bi bilo ničesar več, o čemer bi se bilo še treba pogovarjati.

V tej perspektivi je svet povsem brez perspektive. Postal je to, kar imenuje Jean Baudrillard integralna realnost. Paradoks take realnosti je, da v njej izginja še zadnji vzgib volje, izginja strast, vse je naddoločeno s 'pametno' zasičenostjo sveta. Integralna realnost je zgolj evfemizem za totalno in totalizirano realnost.

S pomočjo novoreka in ideoloških praks nas hočejo tako spremeniti v priveske takega totalnega sveta, v katerem ni razlike med prividom in resnico. Ljudje v njem dokončno nič več ne mislijo; samo razmišljanje je dokončno obsoletno; beseda demokracija preprosto ni več potrebna, ker je kapitastična mašinerija za svoje delovanje kratko malo ne potrbeuje.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži