Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Na začetni ravni samoniklo gledamo v svet. Ta se pojavlja pred našimi očmi. Naš pogled je tak, da ga hočemo ohraniti. Torej verjamemo, da bi moral biti svet, ki ga vidimo, še naprej tak, kot ga vidimo. Imamo močan interes, da ohranimo svet pojavov za pogled, za katerega verjamemo, da je naš. Obenem verjamemo, da je pogled nevtralen, da ni posredovan z ničimer, da je svet preprosto tak, kot ga vidimo, zato tudi verjamemo svojim očem in hočemo gledati še naprej tako, da bomo zadovoljni, da bo naš pogled pomirjen in da se ne bo zgodilo nepričakovano.

Pogled na svet, če ga lahko tako imenujem, je naš, je tako rekoč naša osebna lastnina, do katere imamo poseben odnos. Kapitalizem je zanj zelo zainteresiran – ravno zaradi tega, saj temelji na zasebni lastnini, kar obenem pomeni, da ima velik interes za vsak naš pogled.

Naš pogled pa kljub temu oziroma natanko zaradi zapisanega ni naš. Svet namreč ni rožnat in to vemo. Pogled na svet ni vedno lep. Natanko zato ga sproti prilagajamo in popravljamo, da vidimo, kar želimo videti, želja pa je vselej že posredovana z željo, o kateri spontano ničesar ne vemo. V javnosti zato ne govorimo o tem, kar vidimo, temveč govorimo le o tem, kar verjamemo, da je sprejemljivo (za javnost). Torej niti približno ne uživamo v svojem pogledu na svet, temveč smo ves čas travmatizirani, in ga popravljamo, kar seveda pomeni, da pogled nikoli ni nevtralen, objektiven. Daleč od tega.

Dobro namreč vemo, kaj moramo v javnosti povedati in česa ne smemo, kaj je dobro povedati, česa ni dobro povedati; tega se zelo dobro zavedajo tudi politiki, ekonomisti in bankirji, poleg njih pa še vsi zastopniki medijev. Pri tem ni pomembno, kaj nam pove naš pogled na svet, saj je pomembno, kaj vemo in kaj verjamemo. Če vem, da imam lahko težave, če bom svoj pogled na svet javno razgrnil, tega pač ne bom naredil. Pogled bom obdržal zase in ga še nekoliko popravil, ker ne želim biti travmatiziran.

Danes je svobodno širjenje svojih mnenj največkrat zgolj prodajanje megle in teater za pogled, ki naj verjame, da zares pripovedujemo, kar mislimo, čeprav to največkrat niti približno ni res.

Moj pogled torej nikoli ni povsem moj, saj je vselej že predelan, spremenjen, preobražen, konformiran, prilagojen drugim pogledom in samemu pogledu Kapitala, kot bo razvidno v nadaljevanju. Torej se vedno lahko vprašam, za koga je moj pogled v resnici. Dialektika pogledov je na tej točki izjemno zanimiva.

Lacan je vedno znova opozarjal, da je naš pogled (na svet) vselej pogled za neki drugi pogled, ki se mu prilagajamo, da ga ne bi razočarali; ta vselej obstaja še pred našim prvim pogledom, kar pomeni, da je naš najbolj spontani in intimni pogled na svet že posredovan z njim in je za njega. Verjamemo torej (povsem nezavedno), da ne smemo narediti ničesar takega, da bi se izneverili domnevnemu pogledu (Drugega), za katerega verjamemo, da je pravi, resnični, neomadeževani in podobno. Ves čas se mu tudi prilagajamo, ker se bojimo kazni, kar pomeni, da nas je po malem nenehno strah in smo tesnobni.

Hrbtna stran te zgodbe pa je spoznanje, da je pogled Drugega vedno zgolj domneva oziroma predpostavka, kar pomeni, da mu je v resnici za nas popolnoma vseeno. Mi smo namreč tisti, ki se travmatiziramo v odnosu do predpostavljenega pogleda Drugega. Drugi namreč ni živo bitje (na primer Bog zgoraj nad oblaki), ki bi imelo kak interes in bi se avtentično zanimalo za nas in našo usodo. Bogu (nad oblaki) je za nas in našo usodo popolnoma vseeno.

To spoznanje je pomembno, saj nas vrne k nam samim. Mi bi namreč morali imeti interes za lastno usodo, ne Bog. Pojavni svet bi morali skušati spreminjati, ne pa ga ohranjati za nemogoči pogled Drugega. Skušati bi ga morali spreminjati tako, da bi ostajali zvesti univerzalnemu, ne partikularnemu (na primer svojemu pogledu za pogled Drugega in okviru, znotraj katerega je sploh mogoč).

Danes pride povedano do polnega izraza, ko iz dneva v dan poslušamo politike in ekonomiste, ki se trudijo v vsemi močmi ohraniti pogled Drugega. Mirne duše ga imenujemo pogled samega Kapitala. Vsi vladni ukrepi so narejeni za oder, za ohranitev tega pogleda (na svet). Vsi bomo morali zategniti pasove, da se mu ne bo zgodilo kaj hudega. V tej perspektivi je vlada religiozna, ekonomisti pa so verniki.

Kaj se torej dogaja? Dogaja se nekaj travmatičnega. Vsi namreč dobro vemo, da kapitalizem drsi iz ene krize v drugo (v 20. stoletju jih je bilo veliko), prav tako nam je jasno, da kapitalizem ni pravičen sistem, pa vendar se obnašamo, kot da tega ne vemo. Torej lahko rečemo, da se vedemo, kot da obstaja konsistentni pogled Drugega (Kapitala), ki ga nikakor ne smemo razočarati ali prizadeti. Sedaj razumemo, zakaj je Kapital neoseben in zakaj je njegovim zastopnikom vseeno za empirične usode ljudi, ki delajo samomore, se zažigajo na ulicah, stradajo in se duševno sesedajo zaradi neznosnih vsakdanjih bremen, obenem pa so izjemno zainteresirani za Stvar, neosebni Kapital, mrtvo zadevo, ki ne zmore nobene empatije, nobene širokogrudnosti, naklonjenosti ali celo ljubezni.

Ali torej politiki in ekonomisti vidijo več kot vsakdanji ljudje, vedo več kot oni? Jim moramo brezpogojno zaupati, češ da gledajo svet, kakršen je v resnici?

Zadeva je izjemno zapletena in kompleksna, zato moramo biti previdni pri odgovarjanju na vprašanje. Čisto mogoče namreč je, da imajo politiki in ekonomisti prav, ko trdijo, da moramo rešiti Kapital, ker bo to dobro za vse ljudi. Toda obenem je enako res, da oni sami ne morejo biti v to, kar zatrjujejo, povsem prepričani, zato so izjemno občutljivi na drugačna mnenja. Če na primer napišem kratek razmislek o tem, kar sem po naključju slišal na cesti, ko so se ljudje spraševali, ali je oblast psihotična ali psihopatska, pri čemer najbrž niso zares mislili niti na eno niti na drugi diagnozo, je zapis v trenutku predmet številnih za silo artikuliranih komentarjev in abotnih obtožb avtorja, ki je zgolj zapisal in komentiral to, kar se pogovarjajo vsakdanji ljudje na cesti, najbrž pa tudi povsod drugje.

Očitno je torej, da je sistem Kapitala zelo paranoiden, kar dokazuje, da ravno ni tako samozavesten, kot naj bi ljudje verjeli. Prav zaradi tega potrebuje odre in spektakelske predstave, ki so za pogled Drugega in za vsakdanji pogled ljudi (za pogled Drugega).

Nobeno naključje ni, da nosi ena zadnjih Badioujevih knjig, izšla je leta 2009, naslov Éloge de l'amour. Lahko rečemo, da je njegova knjiga hvalnica ljubezni, kar zagotovo pomeni, da ni hvalnica Kapitala ali Kapitalizma. Zakaj ravno hvalnica ljubezni?

Hvalnica ljubezni pomeni za Kapital in njegov Pogled nekaj neznosnega in zares travmatičnega, kajti zaljubljenca se zanj kratko malo ne menita, saj se zmenita le drug za drugega. Hvalnica ljubezni je zato revolucionarna in zastopniki Kapitala to vedo, zato hitijo s pripravami za gledališko predstavo, ki naj vpliva na pogled ljudi tako, da se ne bodo posvečali ljubezni, temveč se bodo še naprej prilagajali Kapitalu in se odrekali svoji življenjski substanci, kar pomeni, da se bodo vse bolj preobražali v zombije.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži