Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V sveti knjigi piše, da obstajata samo dva spola: pravi moški in prava ženska. In danes je edina prava ženska tista, ki rodi vsaj tri otroke in jih vzgaja doma v ozračju domoljubja, slovenske kulture, krščanstva in – neoliberalnega kapitalizma.

Ne vem, če ste opazili, kako nekateri ljudje, zlasti pripadniki elite, radi uporabljajo izraz korporativno upravljanje. S tem v zvezi je dobro vedeti vsaj tole.

V zadnjih petindvajsetih letih tako rekoč vsak dan poslušamo novorek. Tega je toliko, da zbuja pozornost, kajti na mestu je vprašanje, komu je zares namenjen, zakaj ga uporabljajo in kakšne so njegove performativne funkcije, kaj torej z njim dosegajo, česa naj bi se ljudje naučili, ko se nalaga v njihovih možganih.

Oglejmo si nekaj najbolj v oči bijočih izjav korporativnega novoreka.

Prvič. Vsi člani nadzornih organov so vselej sposobni, dokazano preverjeni strokovnjaki.

Drugič. Vsi, ki korporativno vodijo, niso le preverjeni kadri, temveč so tudi izjemni, vrhunski strokovnjaki, saj jih sicer sploh ne bi imenovali na njihove položaje.

Razmišljanje je seveda krožno in logično ničvredno: vsi so na svojih položajih, ker so sposobni; sposobni so, ker so na takih položajih; če ne bi bili sposobni, sploh ne bi bili na položajih; tam so natanko zato, ker so sposobni; nesposobni nikoli ne morejo priti do takih položajev; na njih so po definiciji sposobni ljudje; ne more se zgoditi, da bi kdo, ki je nesposoben, zasedel tak položaj; če ga vendarle zaseda, je tam po nerazložljivem naključju, zaradi nečloveške zarote ali čudeža.

Tretjič. Vsi vrhunski strokovnjaki, ki korporativno vodijo, morajo biti vhunsko plačani, da ne bi odšli v tujino.

Razmišljanje je podobno kot v prvem primeru. Kdor je sposoben, mora biti dobro plačan; kdor je dobro plačan, je sposoben. Nesposobni ne morejo biti dobro plačani in tudi niso. Kdor je nesposoben in dobro plačan, je gotovo: a) z drugega planeta, b) iz prejšnjega režima, c) stric iz ozadja, d) mutant ali kiborg, e) gensko spremenjeni organizem.

Četrtič. Korporatini voditelji se na vse kriplje trudijo, da bi pripeljali v našo deželo čim več tujega kapitala.

Tuji kapital ne pride v zadostnih količinah v Slovenijo, ker ga ovirajo nesposobni osebki iz prejšnjega odstavka, kar pomeni, da gre v vsakem primeru za zaroto.

Petič. Država je slab gaspodar, zato se ne sme vmešavati v korporativno upravljanje.

Država se lahko vtika v korporativno upravljanje le, če gre korporacijam slabo. Ker so prevelike, da bi padle, jih mora država, ki je sicer slab gospodar, reševati. Država se zato ne sme vtikati po svobodni volji, temveč se mora vtikati, ko je treba reševati korporacije. Takrat ne sme cincati in oklevati, kar je isto. Ko reši korporacije pred propadom, rešiti pa jih tudi mora, se mora svobodno umakniti in prepustiti vodenje korporacij ljudem, ki so sposobni korporativno voditi jih.

In rezultati?

Nekatera podjetja delujejo dobro in elite imajo veliko profitov. Ne zgolj zaradi korporativnega upravljanja in inteligence korporativnih upravljavcev, temveč tudi zaradi številnih drugih družbenoekonomskih dejavnikov, kamor sodijo monopoli, odvisnost od mednarodnih korporacij, gospodarskih ciklusov, kriz, državne pomoči in drugega. Ogromno podjetij pa so pri nas doslej preprosto pokradli, zapravili kapital in nakazali velikanske vsote denarja na skrite račune v tujini.

Uporabniki novoreka se vedejo, kot da ne živijo v neoliberalnem svetu, kar pomeni, da očitno verjamejo, da je na primer korporativno upravljanje odvisno zgolj od korporativnih upraviteljev oziroma njihovih sposobnosti, pri čemer radi poudarjajo IQ.

Prav zato njihov novorek ne pozna besed, s katerimi opisujemo realni svet, v katerem posamezniki šele razvijajo svoje sposobnosti. Ničesar torej ne rečejo o izčrpavanju delavcev, o stresu, pod katerim morajo delati in garati iz dneva v dan, o njihovi zadolženosti, ničesar ne povedo o mehanizmih, zaradi katerih kapitalizem proizvaja nove in nove krize, ki spravljajo na rob preživetja na milijone ljudi po vsem svetu.

Korporativni upravljalci vam ne morejo povedati ničesar o jezi delavcev, o njihovem nezadovoljstvu, o dialektiki nezadovoljstva, jeze, uporništva, protestov, vizij in utopij. Seveda ne, ker živijo v drugem vesolju.

Kaj je potem sploh mogoče narediti za boljši svet?

Preden odgovorim, bi se rad zadržal pri zares izjemnem filmu z naslovom 13 Hours: The Secret Soldiers of Benghazi, ki ga je režiral Michael Bay. Film na radikalen način razgali resnične koordinate sprenevedanja, blefiranja in totalne brezbrižnosti sodobnih upravljavcev sveta. Nekje proti koncu filma se gledalec zato povsem nemočno sprašuje, kako se je to sploh lahko zgodilo. Zgodilo se je v resnici in v tem primeru je film resničnejši od realnosti, saj razlaga dogodke na tako izvrsten in presenetljiv način, da razgali resnico, ki bi jo upravljavci radi prikrili, v vsej njeni brutalnosti.

Natanko za resnico tudi gre. Ne gre za novorek, ne gre za sofistiko, ne gre za ideološke prakse. Za kaj v resnici gre?

Danes se soočamo z novorekom, s katerim nas skušajo uspavati, češ da upravljavci natanko vedo, kako upravljati s svetom. V resnici nimajo pojma. Vse skupaj je zgolj igra, saj ne razumejo, kako deluje kapitalizem in zakaj nenehno generira krize, dolge depresije in vse drugo.

In kakšna bo prihodnost?

Če verjamete v neskončno reproduciranje neoliberalne igre in vas zakulisje sploh ne zanima, potem verjamete v to, kar sledi.

Prvič. Vsi člani nadzornih organov bodo tudi v prihodnosti sposobni, dokazano preverjeni strokovnjaki.

Drugič. Vsi, ki bodo korporativno vodili, ne bodo le preverjeni kadri, temveč bodo tudi izjemni, vrhunski strokovnjaki, saj jih sicer sploh ne bi imenovali na njihove položaje.

Tretjič. Vsi vrhunski strokovnjaki, ki bodo korporativno vodili, bodo vhunsko plačani, da ne bi odšli v tujino.

Četrtič. Korporatini voditelji se bodo na vse kriplje trudili, da bi pripeljali v našo deželo čim več tujega kapitala.

Petič. Država bo še naprej slab gospodar, zato se ne bo smela vmešavati v korporativno upravljanje.

Ker se država ne bo smela vtikati v korporativno upravljanje, se tudi ne bo.

K vsemu temu je treba prišteti še nekaj, kar je morda na najbolj plastičen način izrazil turški predsednik Erdoğan, ko je oni dan dejal, da bi morale imeti ženske vsaj tri otroke in da je vsaka ženska, ki nima otrok, le pol-ženska, ne-cela ženska.

Tak je korporativni neoliberalni princip sodobnega življenja: brezkompromisno neoliberalistično izkoriščanje delavcev plus vračanje k naravi, k tradicionalnim vlogam, obredom, načinom zdravega življenja, k pravim vlogam mater, ki so na tem svetu predvsem zato, da rodijo čim več otrok in jih vzgajajo, zato moramo k novoreku prišteti tudi besede in besedne zveze, kot so: srečne družine, matere s tremi otroki ali več, nacionalna čustva, domoljubje, spoštovanje staršev.

Če pa ne verjamete v neskončno reproduciranje kapitalizma in v utopičnost neoliberalnega novoreka, verjamete tudi v tole.

Ljudje smo sposobni ustvariti boljši svet, če vztrajamo. Ne potrebujemo tradicij in korporativnih upravljavcev s svetom, da bi ga ustvarili, kajti elita, ločena od ljudi, ga ustvarja izključno zase in za kopičenje kapitala v svojih rokah.

Morda je najbolj brutalna resnica sodobnega globalnega sveta tale: vse več je ljudi, ki so iz njega izključeni. Preprosto ni res, da je vse več vključenih in da lahko vsakdo sanja, da bo nekega dne vključen, sledi svojim sanjam in upa, da bo vse to postalo resnica.

Pomislite samo, kako se je neoliberalna Evropa elegantno rešila vseh beguncev. Najprej z bodečimi ali rezalnimi žicami, potem pa z denarjem, ki ga obljublja muslimanski Turčiji, kjer predsednik poziva ženske, naj ima vsaka od njih vsaj tri otroke.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži