Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Tokratna Tarča je bila zares dobra. Gledalcem in gledalkam je postregla z osnovno lekcijo iz moralne filozofije in filozofije prava, poleg tega pa še z lekcijo o psihopatološkem uživanju v birokraciji in z vpogledom v absurdnost sistema družbenega življenja, zaradi katerega lahko posameznik iz kosti in kože dobesedno umre vsem na očeh, pa ni nujno, da se ob tem zgane en sam človek. V studiu smo lahko spremljali razmišljanje nekaterih dobrih ljudi, ki vendarle obstajajo in vedo, kaj je empatija, kaj pomeni ljubiti bližnjega in kako se upirati norostim sistema. Poučno pa je tudi dejstvo, da se ni pojavil v oddaji niti eden od povabljenih ministrov, ki sicer radi leporečijo in se naslavljajo na navadne ljudi, ko jih potrebujejo za svoje narcistične interese. Takih ljudi ne bi hotel niti srečati na ulici, če pa bi se mi približevali, bi zavil v stransko ulico.

Ob gledanju oddaje smo se zlahka prepričali, da pravi birokrat zares ne razmišlja, da to ni nikakršna metafora. In povsem logično je sklepati, da ne razmišlja, ker preprosto ne zna, ker ne sme, ker uboga nadrejene, ker je torej ruševina od človeka.

In ne zastavlja se vprašanje, kako se je lahko znašel na svojem delovnem mestu, kajti sistem take ljudi preprosto objektivno potrebuje.

Potrebuje jih, da se togo držijo vsega, kar mu omogoča, da še naprej deluje po ustaljenem načinu. Ljudje morajo jamčiti za delovanje sistema, ta pa jamči le za tako delovanje ljudi, ki podpira delovanje sistema. Tudi blodni krogi zato niso metafora, ampak so objektivno dejstvo.

Kljub temu je birokratov odgovor, da je zakon pač treba spoštovani in da tako piše, čista neumnost, kajti ljudje smo simbolna bitja, in nikoli ne spoštujemo zakona oziroma črke na papirju, saj spoštujemo le razlage ali interpretacije zakona oziroma črk, kar je nekaj drugega.

Ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo, ubogajo manj ali pa sploh nič, ljudje, ki ne razmišljajo s svojo glavo, ubogajo veliko ali pa kar vselej.

Prav tako je sprenevedavo in neumno reči, da bodo primer obravnavale pristojne institucije. Institucije ničesar ne obravnavajo, ker niso ljudje. Če kdo kaj obravnava, obravnava človek z imenom in priimkom. Vedno je tako in ne more biti drugače.

Je pa res, da se posameznik odloča, komu ali čemu bo dal prednost: sistemu, ki ga mora podpirati, ali posamezniku, ki je sicer njegov sosed.

In samo človek se lahko odloči, ali bo zgolj delček stroja ali pa bo prepoznaval v sebi empatijo. Ljudje lahko ukrepajo ali pa ne ukrepajo. Lahko dovolijo širjenje norosti ali pa se ji upirajo. To so elementarne zadeve, ko razmišljamo o naravi človeških bitij.

In ko rečejo, da izginja zaupanje v institucije, se prav tako motijo. Izginja lahko le zaupanje v ljudi, ki delajo v njih.

Ljudje smo bitja, ki potrebujemo vero v nekaj dobrega, v ljudi, ki so zmožni za dobro, ki so dobri. Upamo, da je tam zunaj vsaj nekaj ljudi, ki so zmožni biti dobri.

Pomislite na moralni zakon, ki terja od nas, da ljubimo svojega bližnjega. Kakšen bi bil svet, če bi vsi ljudje znali ljubiti bližnjega, kar pomeni, da bi imel vsakdo ob sebi vsaj enega človeka, ki bi ga ljubil. Zakon je kajpak črka na papirju, ta pa terja razlago, ki terja razmišljanje. In ljudje nujno razmišljajo z glavo oziroma z možgani.

Ali pa ne razmišljajo in se zgolj držijo že uveljavljenih razlag zakona, ki so jih dobili od nadrejenih, držijo pa se jih, ker je tako najbolj udobno in je v tem svojevrstni užitek, tisti nemogoči jouissance. Vsekakor je bilo v oddaji očitno, da niso ženske samo zaradi svoje ženske narave nič manjši birokrati kot moški, jasno pa je bilo tudi, da ne premorejo več empatije ali sočutja kakor moški vrstniki. Nobene nujnosti torej ni, da bodo ženske kaj bolj naklonjene svojemu sosedu kakor moški, saj ne obstaja ženska narava, ki bi bila bolj čustvena, bolj nežna ali bolj empatična kakor moška. Enako lahko rečemo za inteligenco.

Sicer pa smo bili priča še eni norosti: posameznik je za svojo nesrečo kriv sam. Birokratski način razmišljanja torej ni le tog in, strogo vzeto, sploh ni razmišljanje, temveč je tudi odkrito sovražen do ljudi. Brani delovanje sistema, posamezniku pa nalaga občutke krivde, češ da se ni dovolj potrudil, da bi mu bilo bolje.

Logika takega razmišljanja je naravnost ubijalska, kajti taki zastopniki sistema so moteni ljudje, ki ne zmorejo drugega, kot da posamezniku v nesreči ne morejo pomagati, ker pomoč pač ni v njihovi pristojnosti, kot pravijo, saj naj bi bila naloga vsakega posameznika, da si pomaga sam, kot pravi mantra.

Morda je včeraj še najbolj izstopalo prav spoznanje, da si ljudje želimo natanko tega, da bi zmogli razumeti drug drugega in da ne bi udrihali po sosedu, češ da se slabo odloča v svetu, ki je dobesedno utemeljen na slabem odločanju, saj izkorišča delavce, jim krade in jih potiska v bedo, potem pa jim prek svojih podrepnikov nalaga krivdo, kot da sistem sploh ne obstaja in so posamezniki osamljeni osebki, ki živijo vsak na svojem planetu in nimajo ničesar drug z drugim.

Posamezniki se res včasih slabo odločajo, ampak to velja za čisto vsakega človeka. In dnevno lahko spremljamo poročila o posameznikih, ki se slabo odločajo, poženejo podjetja in delavce v propad, potem pa jih nagradijo z dobro plačano službico v kakem novem podjetju, v državni upravi, banki ali kje drugje.

Ljudje niso neumni in vedo, da so razdeljeni v družbene razrede, kar preprosto pomeni, da imajo eni dostop, drugi pa ga kratko malo nimajo, pa če se še tako dobro odločajo, delajo na sebi, telovadijo in uživajo zdravo hrano. Pripadnikom elite se tako ne more zgoditi skoraj nič, ker imajo veliko ekonomskega kapitala in veliko družbenega kapitala, kot ga imenujejo sociologi. Morda imajo tudi kulturni kapital, ni pa nujno, da ga imajo veliko.

Toda prav za to tudi gre. Danes je videti, da je vse pomembnejši ekonomski kapital, s katerim je avtomatično povezan tudi družbeni kapital, medtem ko je kulturni kapital vse bolj le še nepotrebna navlaka.

Ljudje z veliko ekonomskega in družbenega kapitala se pogosto vedejo kot plenilci, prepričani, da živijo v savani, kjer jim je plen dobesedno prepuščen na milost in nemilost. Plenilci se v savani seveda ne bojijo nikogar, se pa vsi drugi bojijo njih, kar je povsem logično, saj drugače ne bi bili plenilci. Ni si mogoče predstavljati, da bi se kdo spravil na takega dinozavra, kot je bil Tyrannosaurus rex.

Gre seveda za metaforo, zato velja poudariti, da je rex v latinščini kralj.

Gospod Smrtnik je bil svoj čas podjetnik, ki je sledil sanjam, kar je sicer mantra tistih ministrov, ki jih včeraj ni bilo v oddaji. Danes ima neozdravljivo bolezen in je odvisen od nekaterih dobrih ljudi. Za sistem je zgolj številka, ki dolguje toliko in toliko evrov. Ko so pred leti dolgovale banke zaradi slabega odločanja elit neprimerljivo več, smo jih ljudje po diktatu taistih elit reševali spredaj in zadaj, da ne bi padle. Če pade posameznik, predstavniki sistema tega seveda niti ne opazijo.

In še opozorilo: to ni film.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži