Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Aktualni dogodki iz domačih logov in z mednarodnih prizorišč omogočajo zanimive ter poučne vzporednice v razmišljanju o svetu, v katerem živimo. Naj jih naštejem: Rog v Ljubljani; nogometno prvenstvo Evrope v Franciji; strelski pohod v Orlandu v ZDA. Na prvi pogled dogodki kajpak niso povezani in naivnemu domorodcu bi se lahko zdelo, da je kritično razmišljanje o njih zgolj izguba sicer dragocenega časa, ki je obenem denar, kot pravijo. A kot rečeno: taka drža ni le naivna, temveč je kar skrb zbujajoča. Če bi se namreč učenci v šolah zares naučili kritično misliti in filozofirati, bi kot odrasli ljudje razmišljali bistveno drugače. Na primer tako, kot sledi.

Začetno, tako rekoč aksiomatsko vprašanje, na katerega moramo odgovoriti, je tole: Kdo ima profite, kdo jih bo imel, za koga je vse to dogajanje?

Za koga je torej nogometno prvenstvo Evrope, za koga je rušenje Roga? Za navadne ljudi zagotovo ne, čeprav se zdi, da je vse skupaj namenjeno prav njim, saj si ljudje želijo nogometa, v Ljubljani pa bi po rušenju Roga dobili nova stanovanja in vse, kar sodi zraven. In za koga je še en strelski pohod v ZDA?

Nogometno prvenstvo je za navadne ljudi le, če ga razumemo kot zabavo. Navadni ljudje se tako zabavajo, ko ga spremljajo, to pa je tudi vse. Onkraj zadovoljstva množic je namreč denar, so profiti, so velikanske investicije lastnikov kapitala. Nogometno prvenstvo je namreč dogodek, ki povezuje medije, trge, korporacije in seveda kapital. Ne le nekaj časa, temveč dolgoročno oziroma ves čas.

Velike korporacije od nekdaj podpirajo športne spektakle, ker so preprosto dobičkonosni, kar pomeni, da mora povprečni gledalec takih spektaklov med samim gledanjem pogoltniti še lepo število reklamnih sporočil, kot da je vreča brez dna.

V Rogu je povsem enako, le da se vse skupaj dogaja na mikro ravni, saj je tudi Slovenija majhna. Ljudje, ki tam ustvarjajo kulturo, so napoti tem, ki kujejo dobičke. Ime igre je namreč zelo preprosto: sledite denarju. K temu res ni česa dodati.

Morda le drobno zgodovinsko dejstvo. Coubertin je bil naravnost navdušen, ko so Nemci razglasili namerno, da pristopijo k organiziranju olimpijskih iger. In ko so se jih lotili, je bil navdušen še bolj, kajti Nemci so pri tem pokazali tako moč, odločnost, voljo in disciplino, da bi morali biti vzor vsem drugim, ki bi se kdajkoli lotili enake organizacije.

Hitler je bil v tistih časih človek, ki je prav zaradi naštetih idealov z lahkoto prehajal od besed k dejanjem in ponujal ljudem spektakle brez primere. Nad njim so bili zato navdušeni ne le baron Peirre de Coubertin, temveč tudi drugi aristokrati, ki so prepoznavali v Nemčiji vzorno državo, od katere bi se lahko marsičesa naučili. Na primer: kako zajeziti komunizem in kako zaustaviti zmanjševanje patriotizma med ljudmi. In nikakor ne smemo pozabiti, da je bil baron zgodovinar ter prenovitelj šolstva, saj se je vse življenje zavzemal za razvoj šolskih programov in delavskih univerz.

Zgodbo bi lahko nadaljeval v nedogled, a naj za 'dodano vrednost' zadošča tale detajl. Dolgoletni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, Juan Antonio Samaranch (1920–2010), je bil zapriseženi pristaš nekdanjega španskega diktatorja Franca, in sicer vse do generalisimove smrti.

In kakšno zvezo ima vse to z norcem, ki je v Orlandu streljal v nočnem klubu ter ubil petdeset ljudi, prav toliko pa jih je ranil? Gre za primer čiste destrukcije, za teroristično dejanje, ki ponazarja vdor zunanjosti v notranjost, Realno torej.

Destruktivna teroristična dejanja so seveda nesprejemljiva, toda obenem si ne smemo zatiskati oči – generira jih sama logika globalnega kapitalističnega izključevanja ljudi, ki zato nimajo dostopa do svetovnih trgov, kapitala in dobrin. Mislim na objektivne mehanizme, za katere sploh ni nujno, da jih osamljeni volkovi, kakršen je tokratni strelec, poznajo in razumejo. Takih dejanj zato ne pojasnjujemo z individualno psihologijo storilcev, saj ljudje, ki poznajo Omarja Mateena, tako je storilcu ime, trdijo, da je bil a normal guy.

Če nismo pretirano zahtevni, je vsak človek a normal guy. Od kod potem zlo?

Ključno je torej izključevanje ljudi, ki ostajajo zunaj. Ne morejo priti noter, zato uničujejo samo notranjost. Tudi sebe, seveda.

Življenje znotraj je vse bolj podrejeno diktatom kapitala, zato so tako zelo pomembni spektakli, med katere sodi nogomet. Toda v resnici ne gre le za zabavo, kot bi mislili. Gre za nekaj pomembnejšega.

Nogometni spektakel namreč razkazuje telesa, navajena na železno disciplino, podrejena trdni moški volji in zahtevnemu delu na sebi. Športni komentatorji zato pri komentiranju nogometnih iger radi uporabljajo besedne zveze, kot so: prava moška igra, močna volja, boj do zadnje sekunde.

Ljudje, podrejeni logiki zabave, nezavedno spremljajo socialni darvinizem v živo. Pred stoletjem so 'strokovnjaki' poudarjali, da vse človeške rase ne morejo biti enake in ne morejo imeti enakih pravic, kajti če bi bile enake, kolonializem ne bi bil mogoč, v XXI. stoletju pa lahko spremljamo nove oblike darvinizma ali boja za preživetje, v katerem so kajpak na delu plenilci, medtem ko se plen v glavnem boji in skriva.

Danes zato ni bistveno drugače kot pred stoletjem, le besednjak se je nekoliko spremenil. Prislovična nemška disciplina in natančnost se tako spopadata z bolj eksotično igro Špancev, italijanska romantika v igri predstavlja drugačnost, ki je za druge reprezentance nedosegljiva, v igri Rusije pa je čutiti vpliv kapitala, ki ga imajo v rokah mogočni ruski oligarhi. Nemci pogosto zabijejo gol v zadnji minuti, ker so vztrajni in ne popuščajo do konca, Ukrajinci znajo biti pogumni in agresivni, Anglija pa ima eno najhitrejših reprezentanc na svetu.

Vse to pa je šele uvod v socialni darvinizem. Njegova osnovna koordinata je tale: obstajajo nadrejeni ljudje in obstajajo podrejeni. Leporečje sicer ne razkriva take delitve, toda ta je objektivna. Tudi nadaljevanje je povsem jasno. Nadrejeni so plenilci, podrejeni so plen. Prvi odločajo o usodi drugih. Lahko jim preprosto onemogočijo dostop do dobrin oziroma do trgov, to pa tudi ves čas delajo.

Natanko to se dogaja vsak dan na vseh koncih sveta. Ali rečeno drugače: privilegiji civiliziranega življenja so namenjeni le nekaterim.

Rog je droben primer socialnega darvinizma kot sestavnega dela neoliberalnega plenilskega sveta. Njegovi prebivalci oziroma ustvarjalci sodobne urbane kulture so svojevrstni ujetniki mehanizmov, ki povezujejo globalne spektakle z mednarodnimi korporacijami, te ponujajo ljudem vnaprej izdelane kulturne vzorce vedenja in doživljanja sveta, ki jih prenaša televizija po vsem svetu, kar pomeni, da zajema vse ljudi, za nameček pa skrbijo za estetiko spektaklov najbolje plačani umetniki, kakršni so na primer ustvarjalci kulture, zaposleni pri Disneyju.

Kaj še ostane navadnim ljudem, če odštejemo njihovo domnevno zadovoljstvo nad spektakli?

Za konec še tale sladkorček. Ne vem, če ste vedeli, a od zdaj naprej boste zagotovo vedeli: samo otvoritev olimpijskih iger v Pekingu je stala – 100 milijonov dolarjev. Pa srečno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 Boris Jereb 18:29 13-06-2016
Mislim, da je ta tragičen napad povezan s tistim izpred 5 let na Norveškem. V obeh primerih gre za brutalen napad na neko liberalno skupnost. Zdi se, da v zadnjih desetletjih cveti samo še svoboda življenskih slogov in identitet, zdaj je napadena tudi ta, ker nekateri take svobode v kombinaciji s soc./ekonom. izključevanjem ne prenesejo, tako 'svobodo' zavračajo. Napad ima z občutki, ki poganjajo Trumpovo kampanjo ogromno skupnega, četudi ga ravno "oni" najbolj obsojajo.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži