Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Danes zjutraj so objavili uradne rezultate referenduma o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije. Velika Britanija je izstopila. Za izstop je glasovalo 51,9 % volivcev, ki so se udeležili referenduma.

Pravkar vnovič berem tole knjigo: Anthropology Confronts the Problems of the Modern World, ki je izšla pri založbi Belknap Press leta 2013. V njej so zgolj tri predavanja, ki jih je imel Claude Lévi-Strauss. In vsa tri so izjemna, kar preprosto pomeni, da so tako jasno artikulirana in so tako brez odvečnega žargona, da je bralcu v užitek brati jih, saj so zares drugačna, končno pa je nagrajen še s spoznanji, zaradi katerih bi bil ta svet že danes bistveno drugačen, če bi jih ljudje dovolj množično usvojili.

Ugotavljam: psihološko, antropološko in sociološko je bilo zanimivo opazovati ljudi, ki so te dni na veliko razpravljali o Veliki Britaniji in njenem referendumu. Ljudje so se konformistično delili v dve skupini, kar je bilo zelo pričakovano, saj je imela Velika Britanija možnosti, da izstopi iz EU ali pa ne izstopi. Tako eni kot drugi so modrovali, kakšne posledice bi ena ali druga odločitev utegnila imeti za Britance in za ostali svet. Le redki pa so vedeli, da izid referenduma sploh ni pomemben, saj se zaradi njega ne bo zgodilo nič zelo posebnega, ker se preprosto ne more zgoditi; res je, da bi BDP padel, če bi Britanija izstopila, res je, da bi se povečala nezaposlenost in da bi funt oslabel, toda to so običajne zadeve v neoliberalnem svetu.

Se bo pa zgodilo nekaj posebnega zaradi bližajoče se recesije, o kateri taisti seveda ne razmišljajo, ker je človeška psihologija taka, da je bolj udobno razmišljati o manj pomembnih ali celo nepomembnih stvareh, obenem pa ustvarjati vtis o njihovi pomembnosti. Tak je tudi siceršnji princip delovanja samega hedonističnega sveta, v katerem živimo. In na obzorju ni nobenega referenduma o morebitnem izstopu iz kapitalizma. Ali pač?

Michael Roberts ima prav, ko poudarja, da se usoda sodobnega kapitalizma nenehno odloča vzdolž dimenzije, ki jo zaznamujeta dve preprosti besedici. Na enem koncu je uncertainty, negotovost, na drugem pa je beseda confidence, zaupanje. Slednjo imajo radi mainstream ekonomisti, borzni posredniki, bančniki in politiki, ki bi radi videli čim več vlagateljev s cekini v Sloveniji.

Zaupanje je veliko zahtevnejše vzpostaviti kot negotovost. To ve vsak človek iz vsakdanjega življenja. Kar pomeni, da zaupanje ne nastane že samo zato, ker si ga želimo, pa tudi z neba nepričakovano ne pade. Zanj se je vselej treba potruditi, obenem pa je treba vedeti, kako to narediti. Negotovost je vgrajena v samo realnost, kar pomeni, da je strukturna in objektivna ter da se zanjo ni treba posebej truditi. Vsakdo, ki razume pojem entropija, ve, kaj hočem s tem povedati.

Dolga depresija, ki je objektivno dejstvo, o katerem se je sicer mogoče prepirati, vendar zaradi prepirov ne bo nič manj objektivno, je neposredni izraz spreminjanja kapitalističnega sveta. Želja nekaterih Britancev, da bi izstopili iz EU, je zgolj drobec v globalnem mozaiku dejstev, o katerih velja razmišljati v teh časih, ki jih imenujejo end times.

V tem zapisu pa me zanima zlasti neka neverjetna povezava, ki mi je prišla na misel nedavno. To je povezava med dolgo depresijo in veliko recesijo na eni strani ter filmom Interstellar na drugi.

Film, ki ga je režiral izjemni Christopher Nolan leta 2014, je zanimiv za nas, ker je filozofski. Kaj to pomeni?

Film je filozofski zato, ker zelo jasno potegne črto pod življenjem človeških osebkov na tem planetu in preusmeri pozornost k nekemu drugemu in zelo drugačnemu načinu življenja. Filozofija je zaradi tega način razmišljanja in delovanja, ki zagotovo ni naklonjen kapitalizmu.

Interstellar se začne s prikazom usode človeštva. Temu bije zadnja ura in očitno je, da lahko nadaljuje svoj obstoj zgolj nekje drugje v vesolju. Na Zemlji nadaljevanje eksistence preprosto ni več mogoče in ljudje to vedo.

Nobenega dvoma ni, nobene skepse ni, je le še mrzlično iskanje ideje, kako preživeti.

Na začetku nadaljevanja je torej ideja. Natanko tako, kot je predvidel Platon. Če hočemo obstajati še naprej, lahko obstajamo le na bistveno drugačen način, kot ga narekuje sodobni neoliberalni kapitalizem, ki v resnici ne prispeva veliko k obče dobremu, zato pa uničuje veliko tega, kar bi moralo biti obče dobro. In zlasti spreminja posameznike v medsebojno zamenljive in anonimne atome, kot jih imenuje Lévi-Strauss.

Ob tem velja poudariti, da je na lestvici najbolj priljubljenih filmov, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih, med najviše uvrščenimi film The Matrix (1999). Tudi ta je radikalen v razmišljanju, kaj še preostaja človeštvu.

Oba filma na izjemen način začrtata koordinate resnega spraševanja, kakšna je resnica sveta, v katerem živimo. Razmislek ni presenetljiv za nikogar, ki se ukvarja s filozofijo, kajti tudi filozofija je način spraševanja o resnici sveta. Spraševanja, ki je zavezano etiki, kar preprosto pomeni vztrajanje v resnici.

Nobenega sprenevedanja ni več, ko človek vztraja v resnici. Je le popoln mir, povezan z odločitvijo, zaradi katere je mogoče vztrajati. Človek, ki se odloči za vztrajanje v resnici, že ustvarja kraj, kjer je mogoče začeti živeti na nov način. Vztrajanje zato ni abstraktno, je pa nevarno za oblastna razmerja.

Neo iz Matrice se ne odloči bistveno drugače kot Cooper iz filma Medzvezdje. Oba se namreč odločita za drugačen svet. Ki je mogoč.

Ne le v filmu, kajti prepričljivost dobrih filmov je natanko v tem, da razumejo realnost, si zastavljajo o njej dobra vprašanja in ponujajo nanje dobre odgovore, ne da bi bili pri tem patetični, smešni ali absurdni.

Govorim o kreativnosti, o rojevanju novega. Film razumem kot enega od načinov takega rojevanja. Na nov način se sprašuje o naravi realnosti in tega, kar imamo ljudje med seboj, na nov način postavlja koordinate možnega sveta. Film nam tako lahko ponuja povsem nove predstave o svetu, predstave novega sveta, nove ideje o možnih svetovih.

Film lahko predstavi nove podobe, ki so drugačne od vseh drugih podob realnosti, na katere smo spontano navajeni. In končno ni nujno, da jih sprejmemo, saj smo morda preveč prestrašeni ali pa pogreznjeni v udobje.

A če jih sprejmemo, se zgodi marsikaj. Zgodi se to, o čemer pričuje natanko antropologija. Naj parafraziram predavanje, ki ga je imel Lévi-Strauss o tem, kako so različna ljudstva sveta v zgodovini skrbela za lastno preživetje. Na kratko: iznašla so načine samoomejevanja. Niti slučajno niso živela po načelu vsega vsak dan še več. Ljudje so se naučili, da ne smejo jemati preveč, da obstaja meja, onkraj katere absolutno ne smejo.

Obstaja izjemno zanimiva meja, tostran katere velja ponoviti za velikim antropologom: morda bo nekega dne družba, ki ponižuje ljudi na raven mašin, postala dovolj modra, da bo spreminjala mašine na raven tega, kar je človeško.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži