Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zares pomembni so namreč ljudje, pravi David Harvey. Vse drugo (denar, bogastvo, dobrine) je manj pomembno. Pomembno je, kar imajo ljudje med seboj in kar bi še lahko imeli. Oni imajo sicer denar in dobrine, saj je to nesporno, toda resnično moč imajo ljudje, ne Oni. Z denarjem lahko kupijo medije, politike, menedžerje, lahko kupijo karkoli, vse dobrine tega sveta, le ljudi ni mogoče kupiti. Prav zaradi tega so ljudje največja dobrina, saj ta preprosto ni naprodaj, čeprav jo je v kapitalizmu mogoče nenehno izkoriščati in izčrpavati.

Zlasti pa Oni ne morejo kupiti tega, kar je imenoval Immanuel Kant javni prostor, prostor javne rabe uma. Tega kratko malo ni mogoče kupiti z nobenim denarjem, tega ne morejo zasesti mediji s svojimi vsebinami, ne morejo ga okupirati piarovci, bankirji, predsedniki ali prvaki strank, nihče ga ne more zavzeti.

Raba uma je preprosto nekaj neodtujljivega, saj je vsak človek zmožen misliti že po definiciji. In ni mogoče doseči, da ljudje ne bi mislili, ni mogoče narediti ničesar, da ne bi mislili na javnih krajih, pa če jih mediji in politiki še tako odvračajo od razmišljanja in silijo v potrošništvo. In enako ni mogoče narediti ničesar, da ljudje ne bi ustvarjali novih in novih javnih krajev, na katerih lahko uporabljajo um in ga tudi bodo.

Ko govorim o umu, ne govorim o vraževerju, verovanju v horoskop, kozmične sile, nenavadne energije in čustveno inteligenco ali o religiji. Govorim o tem, kar imenuje David Harvey politični prostor, ki ne more postati zasebni prostor, še manj pa lahko postane zasebna lastnina. Ta prostor je naravna preobrazba javnega prostora, kjer ljudje svobodno razmišljajo. Ne prisilno, temveč svobodno, zato se ne posvečajo branju horoskopa in ne modrujejo, kaj jim napovedujejo jasnovidci. Javna raba uma namreč pomeni razpravo, diskusijo, argumentacijo, razumevanje. Ne pomeni naivnega verovanja v nekaj nadnaravnega, ne pomeni idiosinkratičnega prepričanja, da ima vsakdo svoja mnenja. Na javnih krajih, kjer poteka javna raba uma, mnenja nimajo česa iskati in jih je treba zamenjati za razmišljanje, ki vodi k razumevanju in vpogledu v to, kar se dogaja med ljudmi, kar imajo ti med seboj. Noben prerokovalec ne bo nikoli mogel povedati, kaj se dogaja med ljudmi in kaj bi se lahko dogajalo. To lahko povedo le ljudje, ki razmišljajo in z razmišljanjem prav ustvarjajo to, kar imajo med seboj.

Za koga je torej danes kriza? Za milijonarje, milijarderje in multimilijarderje, za bankirje, menedžerje, politike in pripadnike elit? Zanje kriza seveda ne obstaja, saj imajo preveč moči in denarja v svojih rokah, da bi jim prišla blizu. A tako je le na prvi pogled.

Podrobnejša analiza pokaže tudi na tesno povezavo med psihopatologijo in politiko. Oni, ki imajo denar, se namreč nikoli resno ne vprašajo, kako je možna globalna neenakost ljudi. Zasebno ne razmišljajo, kaj pomeni politična neenakost ljudi. Na misel jim ne pride vprašanje, kako je mogoče kupovati politike, kaj je nepravičnost.

Zlasti pa ne razmišljajo o liberalni ideologiji in o znanju, ki ga pridobivajo že najmlajši predstavniki človeške vrste v šolah. Znanje je namreč vse bolj uporabno in koristno. Za koga ali za kaj? Za Kapital, seveda. In kdo ima največje koristi od njega? Oni. Torej se ne sprašujejo in ne mislijo, saj verjamejo, da jim ni treba.

Dobro vedo, da se Kapital koncentrira v njihovih rokah, zato ga tudi imajo vse več. In kaj še se dogaja danes? Jemljejo ga celo tistim, ki ga nimajo, da bi ga imeli še več. Jemljejo zemljo in jo privatizirajo, jemljejo naravne vire in jih privatizirajo. Jemljejo torej to, kar ni od nikogar, kar je bilo vedno skupno dobro in ni pripadalo nikomur (voda, zemlja, naravni viri, DNK).

Javni prostor uma pa je nekaj, česar ni mogoče kupiti, kot sem že rekel. Ljudje, ki zavzemajo javne prostore in tam razmišljajo, so zato nepremagljivi. Dokler so zgolj goli in egoistični posamezniki, od katerih naj vsak skrbi zase & ima svoja mnenja, Kapital pa bo skrbel za vse tako, da jim bo prodajal storitve in dobrine, se svet ne bo spremenil niti malo, saj se bodo vsi dobički stekali v roke redkih posameznikov, demokracija pa bo zgolj puhlica. Danes je zato izjemno pomembno, da zavzemamo javne prostore in razmišljamo skupaj, ne vsak zase, ne vsak drugačen, ujet v svoja mnenja; z mnenji pač ni mogoče spreminjati sveta, ga je pa mogoče ohranjati in konzervirati.

Ključna beseda za ohranjanje sveta ni demokracija, temveč je odvrnitev. Pomeni odvračanje pozornosti k bolj preprostim zadevam, kot so vsakdanja zabava, nakupovanje, zadevanje z medijskimi vsebinami, nažiganje video igric in izražanje mnenj. Psihopatologija vsakdanjega življenja se napaja natanko tu. Otroke od malega vzgajajo, naj ne bodo pozorni na velike ideje, pomembne teme, češ da so pretežke, preveč filozofske ali celo povsem nesmiselne, nato pa se pritožujejo, da so otroci odvrnjeni in se dejansko ne ukvarjajo s pomembnimi temami, ampak se obnašajo natanko tako, kot so bili vzgojeni.

Tako vzgojeni otroci ne razmišljajo, čeprav je razmišljanje bistvo vsakega človeka. Torej se odpovedujejo svojemu bistvu in ostajajo nedoletni, kot bi rekel Kant, obnašajo se kot ribe, ki ne plavajo in kot ptice, ki ne letajo.

Sistem se torej ne spreminja in nedoletni ljudje ne bodo nikoli dosegli, da bi se spremenil. Delavci bodo še naprej izkoriščani in peščica bo pobirala velikanske dobičke. Zopet ugotovimo, da ima David Harvey prav, kajti zgolj ljudje, ki ne bodo več nedoletni, bodo spremenili sistem. Trenutno imajo še težavo, kajti če bodo verjeli, da se bo kapitalizem spremenil, ker jim bo vlada vzela 10 % dohodka, so še bolj nedoletni, kot si je kdaj predstavljal Kant. Ta denar bo namreč romal naravnost v banke in velike korporacije, sistem pa bo še najprej tak, kakršen je.

In kakšna je rešitev? V starem dobrem socializmu smo imeli delavske svete. Ljudje bi namreč morali biti lastniki podjetij in bank in vsega. Imeli bi delavske svete, na katerih bi na dolgo in široko razpravljali, kaj bodo naredili s svojimi podjetji in kako bodo ravnali z dobički.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži