Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ker je vse pod nadzorom, kot želi verjeti vsakdanja pamet, gremo lahko v teh poletnih dneh na plažo. Na primer v Turčijo ali v Nico. In s seboj lahko vzamemo sveto knjigo, v kateri so avtentična besedila. Na primer Pavlova pisma. Beremo jih na plaži, vse je pod nadzorom, in se učimo. O pravih, pristnih krščanskih vrednotah, saj je sveti Pavel mož, ki je zapisal nekaj dobrih idej o njih. In zakaj bi se prav zdaj poučili o pristnih krščanskih vrednotah? Ker daleč presegajo te, na katere sicer prisega papež, presegajo te, na katere se sklicuje vsakdanja zdrava pamet, poleg tega pa so univerzalne, kar je v teh absolutno relativističnih časih kar odločilno, če se sploh še hočemo izvleči iz brezna, v katerega nas nezadržno vleče. Govoril bom o vrednotah, ki niso le krščanske, temveč so tudi komunistične. Nadaljujem torej z razmišljanjem o komunizmu.

Znano je, da sveti Pavel nima posebnih težav v odnosu do Jezusa Kristusa, tega nenavadno trpečega moža, ki vztraja pri svojem do konca in se tik pred ciljem vpraša, zakaj ga je oče zapustil. Ne kaže posebnega zanimanja za morebitne Jezusove čudeže, prav dosti ne mara za njegove modrosti, prerokbe pa ga sploh ne zanimajo. Zanima ga namreč nekaj drugega, pomembnejšega.

Zanima ga nekaj, kar ne zanima nikogar drugega, kar je dodatno pomembno.

Zavrača trpljenje in patetično sklicevanje nanj, ne razmišlja, da je Jezus umrl za naše grehe, nas odrešil in podobno.

Sveti Pavel razmišlja natanko o eni temi. Razmišlja o Jezusovih besedah, da se bo vrnil, da bo vstal od mrtvih in prišel nazaj.

Jezus, ki umre na križu in se potem vrne, je zares nekaj posebnega. Je nekaj tako posebnega, da večina ljudi še danes ne razume, kaj to pomeni, saj njegovo vračanje razumejo vulgarno, kar pomeni, da verjamejo, da bo dejansko prikorakal po cesti, ozdravil tega in onega, naredil kak čudež, priklical koga od mrtvih, potem pa zopet izginil kot kafra.

Jezusovo vstajenje, poudarja Badiou, moramo razumeti povsem drugače – kot nekaj novega. Jezusov prihod na ta svet je namreč bil novo, je bil dogodek v najbolj pristnem pomenu besede, zato je Jezus tudi plačal tako visoko ceno.

Prišel je kot novo in vrnil se bo kot novo. Vrnitev je nujna, kot je nujna kontingenca.

Natanko Jezus kot novo oziroma kot dogodek je za veliko večino ljudi travma. Je nekaj nerazumljivega, nerazložljivega, zlasti pa je nekaj, česar se bojijo, čemur se skušajo ogniti za vsako ceno, zato se umikajo v vraževerje in obsesivne ritualne prakse, poleg tega pa še prosijo Jezusa ali njegovo mamo, naj eden in/ali drugi naredi kak čudež.

Nobeno sklicevanje na krščanske vrednote, na korenine evropske civilizacije in na posmrtno življenje ne bo pomagalo; vse to so zgolj slabi nadomestki. Jezus bo še naprej travma in šok, tako kot je travma in šok resnica.

Jezus zase upravičeno reče, da je Resnica. Ker preprosto je. Ima povsem prav. Le da je to težko dojeti.

Ljudje težko dojamejo in sprejmejo resnico lastnih življenj. Taka je njihova usoda, temu se nikakor ne morejo ogniti.

Resnica je prazna množica. Je neskončna prazna množica oziroma multipliciteta multiplicitet. Pavel zato ne ponavlja za Jezusom, ne ubada se z vprašanjem, kaj je rekel in česa ni rekel. Enako ga ne zanima, ali bodo pisci prav zapisali, kar je domnevno rekel, ali ne bodo. Vse to je preprosto nepomembno.

Pavel ve, da krščanstvo kot družbeno gibanje ne more temeljiti na čudežih, prerokbah, tej ali oni modrosti. Ne more temeljiti na partikularnostih, kot je pokazal že Platon oziroma Sokrat.Temelji lahko le na univerzalnosti.

Imamo torej neskončnost, prazno množico in univerzalnost. Dovolj elementov, da mislimo komunizem in krščanske vrednote skupaj.

Jezus je natanko zaradi tega nomad. Ne zanima ga, ali je Jeruzalem središče česarkoli ali ni. Nomad namreč ne pozna nobenega središča, nobenega modernega centra. Jezus zato nima kraja na svetu, kamor bi položil glavo in v miru zaspal.

Pavel je tudi nomad. Zvest je Jezusu, ki je Resnica in Pot. In natanko v tem smislu sta oba proti izključevanju kogarkoli. Saj je jasno: univerzalno je za vsakogar, zato ipso facto pomeni zagovor egalitarnosti.

Kaj natančno to pomeni? Pomeni poseg, intervencijo. Jezus je namreč tak poseg. Nenadoma se pojavi in poseže v konkretno občestveno žvljenje. Kot bi padel z neba. Nenadoma je tu in vse se začne vrteti okoli njega kot okoli črne luknje. Natanko za poseg tudi gre. Ne gre za skupke modrosti, čudežev in Jezusovih prilik, glede katerih se lahko prerekamo.

Bistveni je torej poseg, bistvena je intervencija. In prav to je najteže za vsakega vernika, prav tega se verniki otepajo, in hočejo čudeže, prikazovanje Marije, patos in pastirje, da jih vodijo, kamor pač hočejo.

Jezus pa nam sporoča nekaj drugega: bodite kakor jaz, postanite poseg, postanite dogodek, postanite novo. In vztrajajte. Naj vas nikdar ne zaslepi mehanično ponavljanje za avtoritetami, ne postanite ovce, ki sledijo pastirju, ne pustite, da vas zapeljejo sodobne tehnologije, ne dovolite, da vas imajo za naivne hlapce.

Terjajte diskusije o resnici, ne o mnenjih, prepričanjih, žargonu in klišejih. Ne dovolite, da vas sofisti prepričajo, da je treba trditve o svetu kvantitativno preverjati, ocenjevati in vrednotiti.

Odnos do novega namreč ni znanost, ni nekaj, kar je treba znanstveno preverjati. Novo je namreč že odpiranje, je nekaj, kar terja poimenovanje, zvestobo, vztrajanje; ne terja eksperimentalnega preverjanja.

Pomembno je nekaj drugega. Pomembna je zvestoba, pomembna je skupna zvestoba različnih ljudi, pomembno je vztrajanje, pomembna je egalitarnost v odnosu do novega; ljudje so v odnosu do novega popolnoma enaki. To je pomembno.

Vsakdo lahko sodeluje.

Pavel zato sporoča vsem ljudem, da lahko postanejo kristjani. To pomeni, da jim sporoča, da lahko postanejo zastopniki nečesa novega; na primer komunizma. Vabi jih, naj se pravilno odločajo.

Komunizem je egalitaren po definiciji. Nikogar ne izključuje, zato ne potrebuje bednih sloganov v smislu vsi drugačni, vsi enakopravni. Pomeni zastopanje univerzalnosti, ki jo zastopata tudi jezus in Pavel. Kaj še pomeni zastopanje univerzalnosti?

Pomeni odločno obrambo univerzalnosti pred vsako partikularnostjo. V tem je bistvo vztrajanja in zvestobe. Pavel je zato nepremagljiv. Res je, da mu na koncu milostno odsekajo glavo, toda to ne spremeni zapisanega.



O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži