Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ko poslušate slovenske komentatorje govora, ki ga je imela Melania Trump te dni, ko torej sledite nebulozam, ki jih izrekajo, češ da je bil njen govor vrhunec retorike, spektakelski nastop brez primere, vreden vseh čestitk, slavospevov in presežnikov, propagandni spin, nad katerm bi bili navdušeni pisci učbenikov za spin doktorje in piarovce, se vprašate, kako je z njihovimi kognitivnimi in metakognitivnimi zmožnostmi, saj je očitno, da so tako docela zaslepljeni z logiko propagande, sofistike in manipuliranja z ljudmi, da to terja poseben komentar, ki se nanaša na skupni prostor, v katerem nastopajo zakonca Trump, spin doktorji, milijarderji in njihovi oboževalci, pripadniki srednjega družbenega razreda, ki podpirajo infrastrukturo, zaradi katere 1 % sploh lahko dela, kar pač dela, in kajpak mainstream strokovnjaki, brez katerih srednji razred ne bi mogel imeti na voljo vseh kognitivnih storitev, ki jih ima na voljo. Prebrali ga seveda ne bodo, komentarja namreč, bodo pa še naprej vztrajali v svoji drži, ki pomeni čisto shizofrenijo, kot bo razvidno. Tak pa je tudi aktualni svet: shizofren se pogreza v črno luknjo. Natanko tako je, kot je bilo na Titaniku, ko se je bližal usodnemu trčenju z ledeno goro: orkester je baje igral do bridkega konca. Vse to pove veliko o ljudeh in o tem, kar zmorejo imeti med seboj. In kot rečeno: pripadniki zunajzemeljske civilizacije, ki nas opazujejo, zgolj zmajujejo z glavami. Kaj je torej naredila Melania, da so tako navdušeni nad njo in govorijo o novi zvezdi v svetu manipuliranja, blefiranja, prodajanja megle in komercialnega spreminjanja ljudi v tepce, podrejene logiki Kapitala?

Melania ni govorec po nobenih znanih kriterijih in merilih – nikoli ni bila in nikoli ne bo; tu ne pomaga niti leporečenje niti kreativna raba metafor. Glede tega se lahko prepriča čisto vsakdo, ki je enkrat samkrat nastopal v javnosti ali se dal poučiti o retoriki; zadošča že površno branje Aristotelove Retorike. In njena draga bela obleka ne more popraviti vtisa lesenosti, napetosti in strahu, saj je govorila kot lutka, njene toge obrazne poteze pa so dokazovale, da v resnici ne razume dobro niti vnaprej napisanega govora, ki je sračje gnezdo klišejev, žargona, novoreka in celo neumnosti, zaradi katerih bi moral svet trepetati pred Ameriko, če bo zares postala močna, kot bi rad njen bajno bogati soprog.

Njen petnajstminutni govor je torej dokaz, da je zgolj delček propagandne mašinerije, ki ne prenese nobenega resnega testa inteligentnosti. Je pa res, da nikogar, ki poganja mašinerijo, ne zanima, ali je njeno delovanje in govorjenje inteligentno ali ni. Živimo namreč v svetu, kjer je inteligentnost pripadnikov 1 % popolnoma, absolutno nepomembna.

Privzemimo torej, da je vseeno, kako veliko inteligence je v delovanju stroja, ki naj bi popeljal gospoda Trumpa na mesto ameriškega predsednika.

A zakaj potem govorjenje o hard work, ki ga je Melania domnevno kar podedovala od svojih staršev, vrednotah, sanjah in družini? Komu je tako govorjenje namenjeno? Če stroj deluje, pač deluje; če ljudje niso pomembni, čemu sprenevedanje, da so pomembni?

Pravzaprav ni nujno, da je govorjenje sploh komu namenjeno. Ne smemo namreč biti naivni. Mašinerija teče, to pa je edino pomembno. Spektakli sodobnega sveta niso namenjeni nikomur, ker je pomembno le to, da tečejo in da se kapital kopiči.

Enako velja za ideološke prakse. Delujejo, pa če kdo verjame vanje ali ne. V tem je norost sodobnega sveta. In njegova shizofrenija je, da se tako rekoč vsak drugi dan kak terorist razstreli ali pa popelje v smrt še stotine drugih, povsem nedolžnih ljudi.

Govorjenje torej ni namenjeno nikomur in je čisti absurdni presežek nad delovanjem mašinerije.

Kateri idiot naj bi torej verjel, da the only limit to your achievements is the strength of your dreams and your willingness to work for them?

Kljub vsemu pa smo ljudje še vedno simbolna bitja, zato čisto vsake izjave tudi ne moremo stlačiti pod rubriko vse nam je dovoljeno, ker smo ljudje spektaklov. Vrednost trdega dela, o katerem govori neskončno bogata žena brezmejno bogatega milijarderja, je lahko kvečjemu cinizem brez primere, kajti v neoliberalnem kapitalizmu velikanska večina ljudi lahko crkne od trdega dela, pa ne bo prišla čisto nikamor, lahko sanja dan in noč, verjame v sanje, pa se brez kapitala, ki ga večina ljudi kratko malo nima, ne bo zgodilo preprosto nič.

In ko ves svet spremlja patetično komentiranje njenega govora in se njen soprog oglaša It was truly an honor to introduce my wife, Melania Trump last night. Her speech and demeanor were absolutely incredible. Very proud!, se lahko zgolj prijemljemo za glavo in upamo, da ljudje v Ameriki vendarle premorejo toliko pameti, da ne bodo volili za Trumpa, čeprav je alternativa prav tako nemogoča, kot je on.

Očitno je torej, da lahko bogati pripadniki elite na tem svetu delajo dobesedno karkoli. A najhujše pri tem je, da se komentatorji njihovega delovanja navdušujejo nad njimi, kar pomeni, da so povsem izgubili stik z realnostjo.

Vidimo torej, da je realnost psihotična, le da v njej 1 % lastnikov kapitala lahko ustvarja iluzije, da je življenje znosno in celo lepo, če človek sanja in trdo dela, medtem ko vsi drugi tonejo, pa mnogi izmed njih morda niti ne vedo, kaj se jim dogaja, ker si želijo, da bi delili delček iluzij teh, ki jih ustvarjajo.

Na splošno je sodobni svet tak: vulgariziranje sveta spremlja vulgariziranje ljudi, zato seks nadomešča ljubezen, menedžment nadomešča politike, tehnologije pa potrebo po človeški pameti. Eglitarnost ljudi je vse bolj le še psovka, povprečja se hvali in predstavlja kot ekstremne dogodke, ki so vredni sami po sebi. Logično je, da štejejo le spektakli, ki požrejo milijarde dolarjev, vendar jih eliti tudi vrnejo. Vsi drugi ljudje so zgolj za zraven, kot novoletni okraski.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #4 Neta Vergan 15:21 22-07-2016
Bolj kot njen nastop in govor, kot ste ga opisali, ki sem ga vsaj delno čula in videla tudi sama, me res preseneča da ljudje, ki naj bi imeli nekaj soli v glavi govorijo o njem v superlativih, ko pa bi lahko bili kratko malo tiho.
Fiona
Citat
+2 #3 Boris Jereb 10:25 22-07-2016
Ljudem, ki imajo denar in oblast, ali pa so poročeni z denarjem in oblastjo, tudi ni treba delati. Če bi Melanija delala in na tako visoki ravni bi z lahkoto delala v kaki dobro plačani storitveni branži, kjer bi tudi redno uporabljala poslovno angleščino, ne bi zvenela tako zveni. Iz njenega govorjenja se neposredne vidi, da ji tega ni bilo treba in vidi se kako "easy" je življenje na vrhu.
Citat
+1 #2 Aleš Janić 18:57 21-07-2016
Danes na žalost zares živimo v svetu, kjer morala in poštenje v čisto preprosti obliki enostavno nimata mesta. Ljudje, ki imajo denar imajo tudi oblast in so nedotakljivi čeprav se ustanavljajo vedno nove komisije, zbornice za nadzor ipd. Dejansko nam vsak dan prodajajo vse največ pa tistega, česar sploh ne potrebujemo. Iz napisanega razumem, da sam kapitalizem umetno ustvarja ozračje in želje ljudi, vsaka želja pa je prvo nezavedna, kot je povedal avtor prispevka na enem izmed svojih predavanj, kar se potrjuje iz dneva v dan, ko ljudje v želji biti srečen in najti svoj smisel življenja kupujejo vsiljene izdelke preko katerih polnijo svojo praznino po ljubezni, pripadnosti, sprejetosti, spoštovanui! Ljudje smo v tem sistemu neoliberazma oziroma divjega kapitalizma predvsem kmetje na šahovnici nadzirani in orientirani s strani medijev sistema samega.
Citat
+4 #1 Boris Jereb 15:31 21-07-2016
Melanina angleščina je po 20 letih življenja v ZDA še vedno tako slaba in slovansko okorna, da se mi zdi, da je šele prejšnji teden stopila s čolnička pri Kipu svobode. A Američani vidijo kar hočejo videti, zgodbo o uspehu, ki "dokazuje" magičnost njihove dežele, ki bo "vsak hip" dotaknila tudi njih. Skratka, tepci.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži