Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Naredil bom to deželo zopet močno. Tako obljublja Američanom in svetu gospod Trump, soprog tiste gospe, ki se je bojda naučila plagiatorstva v slovenskih šolah, kamor je nekoč zahajala. Zadeva je nenavadno zanimiva in vznemirljiva. Če se je gospa Trump naučila plagiatorstva v šoli, kar je sicer malo verjetno, bi se lahko že davno tega naučila tudi, da kopiranje in intelektualna kraja ni ravno vrednota, na katero bi bil človek ponosen. In prav gospa Trump sicer v svojih govorih prisega na – vrednote. Prisega zlasti na družinske vrednote, zato bi upravičeno pričakovali, da so jo v družini v njenih rosnih letih vzgojili zanje; čisto nič narobe ni, če rečemo, da za družinske vrednote vzgajajo družine. In ne obstaja družinska vrednota, ki bi se imenovala plagiatorstvo. Vredno pa je dodati tole: kogar je družina vzgojila za družinske vrednote, šola ne more kar tako zlahka prevzgojiti za ne-družinske vrednote. Še bolj vznemirljivo pa je obljubljanje njenega soproga, da bo Amerika zopet močna (strong), če postane njen predsednik. Kaj naj bi to pomenilo?

Obljuba, da bo Amerika zopet močna, je smiselna in logična le, če sedaj ni močna. Trump zato tudi ne zatrjuje, da jo bo naredil močnejšo (stronger), saj nenehno ponavlja, da bo pod njegovim vodstvom zopet (again) močna (strong). Torej sedaj ni močna, kar pomeni, da je šibka ali pa kaj zelo podobnega.

Zadrega ob takem razmišljanju nikakor ni majhna. Kateri človek pri zdravi pameti pa je pripravljen verjeti, da je Amerika šibka? Po vseh pomembnih kazalcih je namreč najmočnejša svetovna velesila, pa naj gre za politiko, gospodarstvo, vojaško opremljenost, število milijarderjev, vodilnih korporacij, Nobelovih nagrajencev ali kaj drugega.

In če povprašate kakega svetovnega politika, na primer Putina, ki je predsednik velikanske Rusije, te dni pa prihaja v Slovenijo, kaj si misli o politični, vojaški ali gospodarski moči Amerike, bo zatrdil enako.

Kaj naj si torej mislimo, ko poslušamo gospoda Trumpa, ki obljublja močno Ameriko?

Mislimo si lahko le eno: da bo Amerika še močnejša, kot že je. S tem pa je povezanih še nekaj idej, o katerih velja premišljevati, saj niso zanemarljive.

Če ima nekdo več moči, kot je že ima, mora biti nekdo drug sorazmerno šibkejši. In zakaj bi hotel biti močnejši?

Močnejši želiš biti, ker se bojiš, da bo kdo drug postal močnejši od tebe. Torej tekmuješ z njim, obenem pa si želiš, da bi tekmeca premagal. Močan pa si lahko želiš biti tudi zato, ker te moč preprosto fascinira ali navdušuje.

Gospod Trump ne pravi, da bo Amerika pod njegovim vodstvom inteligentnejša, bolj kreativna, socialna ali celo komunistično egalitarna država. Govori predvsem o moči.

Trumpovo obljubljanje močne Amerike nujno potrebuje posebno vedenje ljudi, na katere se obrača, ljudi, ki jim obljublja močno državo, saj je ne obljublja prebivalcem Lune.

Tako vedenje lahko pojasnimo. Ko se gospod Trump naslavlja na ljudi, mu ti lahko verjamejo ali pa mu ne verjamejo. Lahko imajo svoje predstave o močni Ameriki. Nanje so lahko pripeta močna čustva – na primer domoljubna.

Čustva lahko zaslepijo ljudi; tudi ideje jih lahko. V takih primerih pravimo, da ljudje ne razmišljajo dovolj in so zaneseni. Ali drugače rečeno: politično delovanje elite nima nobene prihodnosti. Nima je zanjo, nima je za državo in nima je za ljudi.

Ko govorimo o ljudeh, mislimo predvsem na pripadnike srednjega družbenega razreda. Ti namreč predstavljajo ljudstvo za kapitalistične oligarhije. Ljudstvo je v tem primeru imaginarna celota, navidezno povezana skupina ljudi, ki bolj ali manj enotno sledi – ljubljenemu vodji.

Za kapitalistične oligarhije delavci, ki ne pripadajo srednjemu razredu, sploh niso pomembni, saj nimajo dovolj kapitala. Imajo seveda sanje, na katere prisega tudi Melania, trdo delajo vsak dan, nekateri celo garajo kot živina, medtem ko Melania v primerjavi z njimi ravno ne gara (še manj gara njen soprog), toda kljub temu niso pomembni.

Nobenega dvoma ni, da hoče biti gospod Trump ljubljeni vodja srednjega družbenega razreda, ki ima pod palcem vsaj minimalno količino kapitala. In kam naj bi ga popeljal?

Nikamor. Gre za iluzije, obljube in pravljice. Pomembno je le, da stroj teče. Srednji razred bo zato še naprej srednji razred. Morda bo imel nekoliko več kapitala, vendar to ni zelo verjetno, saj ga bodo elite še naprej kopičile čez vse razumne meje. Sorazmerno ga bodo imele vse več, čeprav ga bo imel srednji razred nominalno več, kot ga ima sedaj. Tako je seveda v pravljičnem svetu, v katerega naj bi verjeli, tako kot otroci verjamejo v pravljice.

Toda otroci verjamejo v pravljice razvojno, zato kmalu v življenju nehajo verjeti vanje in odrastejo. Isto bi se moralo zgoditi vsakemu človeku. In če ima družina sploh še kakšno funkcijo, bi se to moralo dogajati prav v njej.

Družine, v katerih se ljudje vzgajajo za družinske vrednote, so lahko del spektakelskih imaginarijev, vendar še vedno velja, da bi morali vsaj otroci v njih prej ali slej tudi odrasti.

Ali kot je nekoč zapisal Walter Benjamin: ko se pojavi vodja kot zmagovalec, na primer na stadionu ali na komercialnih zaslonih, je zadnji čas, da se zbudimo.

Takrat je čas, da si pomanemo oči in pogledamo na sicer všečne spektakelske podobe na drugačen način, z drugimi očmi. Razločiti jih moramo in jih zmontirati na nov način. Enako moramo na drugačen način pogledati na vse bolj enotno ljudstvo, na emocije, ki se kopičijo, krepijo in množijo.

Narediti moramo to, kar predlaga Benjamin: predstave, pa naj bodo še tako všečne in idealne, moramo soočiti z afekti in z emocijami; kar je na videz idealno, moramo soočiti s potlačenim, z vsem tistim, kar mora biti odrinjeno, da je idealno čim bolj nemoteno navzoče; sublimirano moramo soočiti s simptomalnim.

Taka je naša dolžnost, če želimo govoriti o prihodnosti, ki ne bo narejena po meri elit in oligarhij, temveč po meri ljudi. Ne ljudstva, temveč različnih ljudi, ki ravno ne tvorijo imaginarnega enotnega in poenotenega ljudstva.

Benjamin govori o vnašanju dialektične razlike v na videz enotne reprezentacije moči; te seveda nikoli niso enotne, saj take ne morejo biti niti v najbolj totalitarnih režimih. Tudi v prihodnosti bo tako za nazaj videti, kako velika nevarnost je bil Trump za svet, in ne le za Ameriko. Takrat bo morda tudi sleherniku jasno, kako pomembno je vztrajanje pri vpogledu v to, kar je tako močno zanimalo Carla Schmitta (tradicije moči, oblasti), in kako nujno potrebno je upiranje takim tradicijam v imenu tega, kar imenuje Walter Benjamin tradicije zatiranih.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 Vladimir Grgurevič 12:08 27-07-2016
Bojim se,da je v mnenju o plagiatorstvu v slovenskem šolstvu nekaj resnice.Ko se je začelo z ukinjanjem klasične gimnazije,so nas premeščali po vseh gimnazijah.Tako smo imeli tudi profesorje,ki niso bili sposobni za delo.V 7. in 8. razredu je npr. profesor slovenščine zehteval,da smo se uči na pamet 10-20 strani Cankarja.To mi je tako priskutilo Cankarja,da ga še sedaj ne morem brati.Sploh pa je bila takrat šola drugačna,večina profesorjev je imela(kljub političnim čistkam) izjemno znanje.Bai smo se jih,pa tudi spoštovali.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži