Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V zadnjem času se dogaja, da skoraj vsak dan kdo v naši neposredni bližini koga ubije – na primer z nožem, z mačeto, s sekiro, pištolo, z bombo, z avtomatskim orožjem. Dokler se je to dogajalo v ZDA, Iraku ali Afganistanu, Turčiji, v Palestini, Jordaniji, Izraelu, v Siriji, Somaliji, Eritreji, Etiopiji in drugje po svetu, kjer na podobne načine ni umrlo malo ljudi, temveč jih je umrlo zelo, zelo, zelo veliko, je bilo drugače kot zdaj, ko se navidezno brezumno nasilje brez vidnega razloga dogaja na Norveškem, Švedskem, v zadnjem času pa še na jugu Nemčije, v Franciji, na Japonskem, v Belgiji. Razlage takega vedenja pogosto mladih ljudi so praviloma psihološke. Zanje pokličejo na pomoč tega ali onega kliničnega psihologa, da poda strokovno mnenje. In ga poda. Praviloma je razlaga različica te, ki sledi: gre za na videz povsem normalne posameznike, ki jezo, nakopičeno v sebi, na lepem usmerijo na druge ljudi; imajo psihične težave ali pa so jih imeli; namerno škodijo drugim; njihova osebnostna struktura ima vsaj nekatere značilnosti psihopatske strukture; vsak napad olajša pot drugim, zato govorimo o facilitaciji; določeno vlogo imajo pri tem tudi nasilne računalniške igrice, pa seveda facebook; starši teh madih ljudi ne poznajo gesel, zato ne vedo, kje na spletu se gibljejo njihovi otroci in kaj tam delajo; storilci so pogosto sami žrtve nasilja in se ne znajo izvleči iz brezna, kamor jih je potegnilo. Na tem kraju ne nameravam razpravljati o ustreznosti in veljavnosti psiholoških profilov, ki jih delajo strokovnjaki. Zanima me nekaj drugega.

Zanima me vprašanje: v kakšnem svetu se dogajajo vsi ti napadi, v kakšnem svetu živijo napadalci in njihove žrtve? V kakšnem svetu živimo mi sami? Kako torej opisati svet, saj najverjetneje ni tak, kakršen je bil pred štirimi desetletji?

Odgovor na zapisano vprašanje lahko skiciramo tako, da prisluhnemo svetovnim ekonomistom, ki se sklicujejo na objektivna dejstva, do katerih so se dokopali na metodološko neoporečne načine.

V teh dneh zopet lahko beremo, da so vodilni svetovni ekonomisti zaskrbljeni. Sicer so v zadnjih letih zaskrbljeni pogosto, toda tokrat je njihova zaskrbljenost dodatno pomembna.

Svetovna gospodarstva namreč nikakor nočejo rasti, kot je predvideno in želeno. Velika recesija se nikakor noče končati in rast se kljub številnim ukrepom noče in noče dvigniti na raven izpred desetih let. In če k temu prištejemo možnost, da gospod Trump postane predsednik najmočnejšega gospodarstva na svetu, je prihodnost videti še bolj črna. Ali kot piše Michael Roberts: The great days of globalisation could be over.

Najrazličnejši nacionalisti bodo morda še močnejši, kot so v tem trenutku. In na vrh se lahko povzpnejo novi ljubljeni voditelji, kajti navadni ljudje, teh pa je zelo veliko, niso zadovoljni z objektivnimi dejstvi, ki jih bom naštel v nadaljevanju.

Medtem ko poslušamo mainstrem ekonomiste in politike govoriti o rasti in drugih pravljičnih elementih, je namreč empirična objektivna realnost brutalno neizprosna, kar pomeni, da ne prizanaša nikomur, če odštejemo 1 %. Zopet si je dobro ogledati nekaj številk.

Za začetek moramo zgolj ponoviti že tisočkrat rečeno in dokazano: neenakosti med ljudmi se ne zmanjšujejo, temveč se skokovito povečujejo, kar preprosto pomeni, da so danes večje, kot so bile nekaj let nazaj. Za tako spoznanje ni treba biti modrec, saj je Marx že davno tega dokazal, da v kapitalizmu drugače sploh ne more biti.

Dokaz?

Kdor ne pripada eliti, je že dokaz samemu sebi. Njegovi prihodki se namreč kratko malo ne povečujejo. Bolj natančno rečeno: v petindvajsetih razvitih gospodarstvih sveta se realni dohodki povečujejo vse do leta 2005, potem pa se večini preprosto nehajo povečevati.

Naj ponovim: celi generaciji ljudi se dohodek kljub delu in garanju in sanjam in družinskim vrednotam in vztrajanju že nekaj časa ne poveča in se premoženjsko stanje preprosto ne izboljša – tu ne pomaga nobena sofistika. Napredek?

Da ne bo nesporazuma. Res lahko govorimo o napredku, saj nihče ne trdi, da ga ni, le da je treba biti pošten in povedati vse: napreduje elita, vsi drugi pa preprosto stojijo na mestu ali padajo v brezno. Plima ne dviguje vseh čolnov; dviguje jahte, malih čolnov pa gotovo ne.

In vse to se ne dogaja nekaj mesecev ali nekaj let. Dogaja se leta in leta, zato tudi govorimo o dolgi depresiji. Toda zgodbe s tem še vedno ni konec, saj ima nadaljevanje.

Od leta 2005 do leta 2014 se dogaja marsikaj, kar dopolnjuje povedano. Več kot pol milijarde ljudi v razvitih gospodarstvih, ne govorimo o najmanj razvitih!, v tem obdobju nikamor ne napreduje ali pa celo nazaduje. Mislimo na denar, zaslužek, premoženje, kapital.

Več kot pol milijarde pomeni 540 milijonov ljudi. Sem ne štejemo ljudi iz najbolj revnih držav na svetu, da se ne bo kdo potolažil.

Zadeve pa se lahko lotimo tudi na drugem koncu. In ni nič drugačna. Vedno znova vam na primer pripovedujejo, da se število nezaposlenih vztrajno po malem zmanjšuje. Pa se res?

Oglejmo si še nekaj številk in objektivnih podatkov. Ni treba verjeti razlagalcem, saj zadošča pogled na objektivne številke. In te nam same po sebi sporočajo.

V razvitih (advanced) gospodarstvih sveta se povečuje število tako imenovanih low and contingent jobs, kar preprosto pomeni slabo plačana in zelo negotova dela, ki jih delavec opravlja zgolj nekaj časa, potem pa je zopet brez dela.

Zmanjševanje stopnje nezaposlenosti gre predvsem na račun povečevanja delovnih mest, ki so slabo plačana ter se odpirajo v manj produktivnih sektorjih in na področju samozaposlovanja, kjer so prihodki sorazmerno nizki, kot piše Roberts.

Naj sklenem. Bogati postajajo še bogatejši, medtem ko so revni revnejši, večina pa stoji na mestu. Na žalost ničesar novega. In povečuje se število ljudi, ki nimajo dovolj denarja za hrano, imajo duševne probleme, so na antidepresivih in drogah in alkotu.

Pravljica o napredku je torej res zgolj pravljica. Preprosto ne sede, podatki je ne podpirajo. Naslednji tedni in meseci pa bodo pokazali, koliko mladih ljudi bo še poseglo po mačetah, nožih, sekirah, avtomatskem orožju, bombah.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #3 Drago Pavšelj 07:05 29-07-2016
Zmanjševanje števila brezposelnih je laž vladajočih. Zmanjšuje se registrirana brezposelnost. Dejansko število brezposelnih dobimo, če od števila prebivalcev SLO odštejemo vse, ki niso potencialni delavci (otroci, dijaki, upokojenci, itd). Dejansko je brez dela ca 170 tisoč ljudi. V evidencah brezposelnih "zmanjka" več kot 70 tisoč ljudi, nova generacija izbrisanih.
Citat
0 #2 Neta Vergan 14:10 28-07-2016
Nabrana jeza pomešana s sovraštvo je kot vulkan, dobesedno eksplodira, in prav to se dogaja. Od pamtiveka nam duhovni učitelji sporočajo, da je na tem svetu edino zlo ne zavedanje.
Citat
0 #1 Krimsky 12:51 28-07-2016
Vprašanje – ali ravna človek z razlogi ali brez – je temeljno.
Če namreč ravna z razlogi se lahko poslovimo od zgražanja, obsojanja, zapiranja v zapor in smrtne kazni. Če bi sprejeli to razlago, bi se morali začeti ukvarjati s spreminjanjem vhodnih parametrov, da bi ti generirali manj socialne patologije.
~
Ker pa nam to ni povšeči in želimo, da posamezniku lahko še naprej pripisujemo krivdo, si pomagamo s konstruktom svobodne volje, po katerem "bi posameznik lahko ravnal tudi drugače, če bi le hotel". V tem primeru ni potrebna nobena družbena akcija, kvečjemu gradbena: zgradimo še ducat zaporov za tiste, ki zanalašč in brez razlogov ravnajo kot ravnajo.
~
Da svet ostaja tak kot je, so torej v prvi vrsti 'zaslužni' filozofi, psihologi, sodniki ... ali po biblijsko: "Spridila se nam je sol!"
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži