Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kakšne odgovore bi dobili, če bi izvedli obsežno javnomnenjsko raziskavo in povprašali ljudi, kaj menijo o: sončevih pegah; razmnoževanju mravelj; Hitlerjevem spolnem življenju; Erjavčevi zunanji politiki; tvorjenju oblakov na nebu ali inteligenci hobotnic? Nedvomno bi dobili najrazličnejša mnenja, v katera bi ljudje tako ali drugače verjeli. O svojih mnenjih bi se spraševali ali pa se tudi ne bi. Nekdo iz mlajše generacije me je tako pred kratkim vprašal, če je mogoče primerjati slovenske politike, na primer gospoda Pahorja, ki se je prav v tistih dneh sestal s predsednikom velikanske Rusije, z enim ali drugim kandidatom za novega ameriškega predsednika. Najprej sem odgovoril, da neposredna primerjava najbrž niti ni mogoča in da slovenski prostor verjetno sploh ne prenese tako močnih, bogatih, samozavestnih, predrznih, nastopaških, arogantnih in celo napadalnih politkov, kot sta gospod Trump in gospa Clinton, potem pa me je vprašal, če bo pri nas še naprej enako, kot je že nekaj časa. Vprašanje je zelo produktivno, saj je različica zahtevnega vprašanja, zakaj se stvari spreminjajo, kaj povzroča spremembe, zato bom skušal nanj čim bolj natančno odgovoriti. Zlasti pa ne bom ponudil nobenega mnenja.

Najprej se moram vprašati in si odgovoriti sam. Na kaj je mislil sogovorec, ko je uporabil sintagmo še naprej enako? Kako pa je? Verjetno je težko ali pa celo nemogoče strniti različne vidike realnosti v eno samo celoto in povedati, kako je v Sloveniji. Za delavko v tovarni je bržčas bistveno drugače kot za menedžerje in bankirje. In za upokojence, ki živijo s tremi ali štirimi stotaki na mesec, je najbrž tudi drugače kot za ljudi, ki zaslužijo deset tisočakov ali več na mesec.

Kakšne pa so objektivne koordinate naših življenj, razsežnosti, ki so neodvisne od posameznikovih občutij, vsakdanjih izkušenj in mnenj, prepričanj ali verovanj? Kaj pomeni biti danes star petindvajset let ali celo nekaj več, imeti v žepu diplomo humanistične smeri in živeti pri starših, ker pač ne moreš računati na službo? Vprašanj je očitno veliko, toda še vedno ne vemo, zakaj me je oseba vprašala, če bo še naprej tako, kot je.

Torej sem jo povprašal, saj je to precej zanesljiva pot, če hočeš izvedeti, kaj misli drugi človek. In oseba mi je odgovorila.

Vprašala me je, ker ima občutek, da so slovenski politiki anemični, dolgočasni, brezizrazni, nezanimivi, brez perspektiv, brez samozavesti, brez vizij in brez posebnega učinka na ljudi, nemočni in brez pravih idej, kakšna naj bi bila bodočnost te države, če odštejemo puhlice, klišeje, obrabljene stavke, prazne povedi in pravljice o lepši prihodnosti, s katerimi nastopajo pred kamerami in mikrofoni.

Toda vprašanja vztrajajo še naprej. Je vse našteto sploh res ali pa so to zgolj subjektivni, idiosinkratični občutki, povezani z mnenji? So slovenski politiki res brezkrvni, dolgočasni in brez dobrih idej? So občutki o njihovem delovanju dovolj natančni, da se smemo zanesti nanje in sklepati, kaj se dogaja v deželi? So naša življenja objektivno ujeta v status quo? Se torej kaj premika ali vse skupaj stoji na mestu?

Odgovor na zadnje vprašanje lahko zastavim z razmišljanjem o neki ideji in dogodku, ki sem ga že omenil uvodoma.

Ideja je tale.

Ljudje se pogosto zanašajo na svoja mnenja, kot jih imenujejo. Te dni so tako na primer objavili podatek, da eden od štirih Američanov še vedno ne verjame v podnebne spremembe.

Podatek pa v resnici oziroma v zadnji instanci sploh ni zanimiv. Pravzaprav sploh ni pomembno, kaj ljudje verjamejo ali česa ne verjamejo, ko govorimo o objektivni realnosti. Podnebne spremembe tako obstajajo, pa naj ljudje vanje verjamejo ali ne, saj jih lahko natančno izmerimo. Mnenja ljudi namreč ne vplivajo na objektivno realnost in so zanjo nepomembna. Zaradi njihovih prepričanj na primer atom vodika ne bo nenadoma imel v jedru dveh protonov in Zemlja se ne bo obrnila v drugo smer samo zato, ker nekdo verjame, da se sedaj obrača v napačno smer.

Psihološko in sociološko je sicer zanimivo, zakaj se ljudje zanašajo na mnenja, medtem ko objektivno to ni zanimivo, kajti objektivno je pomembna zgolj resnica, ne pa doksa.

Včasih so mnenja nedolžna in človek ima pravico do njih, kot pravijo, spet drugič pa so kratko malo napačna in takrat je zadeva resnejša.

Realnost torej ne bo drugačna samo zato, ker ljudje nekaj verjamejo. Določene zadeve bodo tako še naprej enake ali zelo podobne. Tak je prvi delni odgovor na začetno vprašanje, zapisano v naslovu tega prispevka.

A zakaj se nekaj ne spreminja?

Na kratko lahko rečemo, da se ne spreminja, če ne obstaja sila, ki bi delovala nanj. Spremembe pa se lahko dogajajo tudi spontano in niso vse oblike stabilnosti take, da se ne morejo spremeniti. Seveda obstajajo tudi odpori pred spremembami, celo konstantni odpori, ki jih je treba premagovati, če hočemo, da se nekaj spremeni.

Dogodek, ki sem ga omenil, pa je tale. Povezan je z govorico telesa, ki je prav tako objektivna.

Kdor je spremljal pogovor med predsednikoma Putinom in Pahorjem, je zlahka opazil, kako se je vedel prvi.

Ko je govoril predsednik Pahor, je njegovo telo sporočalo, da: se očitno dolgočasi; da mu je popolnoma vseeno, o čem govori sogovorec; da mu gre po malem na živce, kar se dogaja, ker je mencal, udarjal z nogo ob tla, brezizrazno strmel predse, naveličano obračal glavo in očitno čakal, da bo mučnega dogodka preprosto konec in bo lahko odletel domov.

Zakaj je ta drobni objektivni dogodek pomemben?

Pomemben je, ker je gospod Pahor hotel ustvariti prav nasprotni vtis: da je dogodek silno pomemben; da govori o zadevah, ki bi jim moral pozorno prisluhniti vsakdo, ker verjame, da ima njegovo govorjenje veliko sporočilno vrednost in se bodo zaradi tega vsaj nekatere zadeve spremenile; da je Slovenija približno tako pomembna v svetu, kot je Rusija; da bo prav on povedal svetovnim politikom, kaj je treba narediti, da bo še naprej mir in da ne bo nobene vojne več.

Iz doslej zapisanega lahko sklepamo takole.

Nekatere zadeve se ne bodo spremenile samo zaradi dobrih želja, trdnih prepričanj, vere, mnenj ali potreb ljudi.

Zlasti pa se ne bo spremenilo tole.

Ne glede na število izjav mainstream ekonomistov, bankirjev ali politikov se objektine koordinate gospodarstev in s tem naših življenj ne bodo spremenile. Tudi če vsak dan zaklinjajo trajnostni razvoj in petkrat dnevno zatrdijo, da verjamejo v gospodarsko rast, se samo zaradi tega ne bo nič spremenilo. Prav tako ne bo pomagalo manipuliranje s podatki, kajti objektivni kazalci kažejo, da se kitajska rast upočasnjuje, medtem ko so Brazilija, Rusija in Južna Afrika, nekoč hitro rastoča gospodarstva, v recesiji. Ne bodo pomagali niti Krugmanovi nasveti vladam, ne bo pomagal helikopterski denar, ne bo pomagalo tiskanje novega denarja, ne bo pomagalo kvantitativno sproščanje, ne bodo pomagale negativne obresti, ne bo pomagalo spodbujanje državljanov, naj množično odhajajo v trgovine in trošijo do nezavesti, ne bo pomagalo sklicevanje na investitorje in priprošnje, naj končno že odprejo denarnice.

Na mestu je še drobna vzporednica. Če potisnete kocko sladkorja pri sobni temperatuti v kozarec z vodo, se bo v kartek času raztopila. To je spontan proces. Če pa bi hoteli atome, iz katerih je sladkor, vzeti iz vode in jih sestaviti nazaj v kocko sladkorja, bi nam to vzelo neverjetno veliko časa.

Sklep? Objektivna realnost se za naše želje, domneve, mnenja in verovanja preprosto ne bo zmenila. Če zares hočemo spremembo, se bomo morali spremeniti sami, kajti realnost se ne bo. To pa v prvi vrsti pomeni, da bomo morali spremeniti nekatera nam tako ljuba mnenja o njej. Mnogo prelahko je namreč preprosto nekaj verjeti, ko pa v resnici ne veš, za kaj gre.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #4 GORA 18:33 09-08-2016
Komentar na Vincenc: glede energije ali prenaseljenosti same po sebi ni nikakršne brezizhodnosti vsaj naslednjih 100 let, kar se nanaša na potencial za hrano in fosilno (vključno atomsko) energijo, česar je na Zemlji vsaj za ta čas dovolj in s tem tudi verjetno dovolj časa za ustrezne nove znanstvene, tehnične in družbene rešitve, ki pa jih še ni, oziroma se še ne izvajajo. Glede CO2 je precej znanstvenikov mnenja, da ima CO2 nek vpliv na globalno segrevanje, vendar obseg in pogoji tega vpliva niso znanstveno dokazani in dorečeni (ni znanstvenega dokaza, da je CO2 sedaj odločilni faktor), kakor tudi ni dokazana katastrofalna narava sedanjega klimatskega dogajanja, zato je »problem« antropogenih CO2 emisij do nadaljnjega le hipotetičen, sedaj izvajajoč načrt »rešitve« pa v vsakem primeru znanstveno in družbeno deplasiran. Kakor je tudi nasploh nedvoumno katastrofalno neustrezen sedanji pristop večine družbe k humanemu reševanju problemov eksistence in razvoja človeštva.
Citat
+1 #3 Vincenc 12:32 04-08-2016
V Državnem svetu je bilo v sredo, 6. novembra 2013 javno predavanje o realistični trajnostni energetiki. V okviru mednarodnega projekta krepitve energetske pismenosti EN-LITE je v sodelovanju Državnega sveta RS in družbe Consensus, v dvorani Državnega predaval znanstveni svetovalec britanske vlade prof. David JC MacKay, avtor svetovne knjižne uspešnice Sustainable Energy -- Without the Hot Air (Trajnostna energija -- brez razgretega ozračja).V skladu z motom, da »potrebujemo številke, ne pridevnikov«, je v njej sistematično obdelal vsa področja sodobne energetike. Knjiga je v hipu postala svetovna uspešnica, tudi zato, ker jo je brezplačno objavil na spletu. Ni pa mu prinesla le slave, temveč tudi delovno mesto glavnega znanstvenega svetovalca na britanskem ministrstvu za energijo in podnebne spremembe.
Citat
0 #2 GORA 21:33 03-08-2016
Odkritje klimatskih sprememb je seveda odkritje tople vode, saj so klima. spremembe stalnica Zemlje, kot spremembe vremena. Vendar se pojem klimatske spremembe sedaj enači s katastrofalnimi klimatskimi spremembami, oziroma s katastrofalnim globalnim segrevanjem. Za takšno katastrofalnost pa ni znanstvenega dokaza ali konsenza. Je pa mnenje.
In za agitprop mnenja te »katastrofalnosti« je na voljo (davkoplačevalski) denar, kar prinaša še več denarja in seveda dodatni profit kapitalu in centrom moči. Tudi pri američanih, kjer različne ankete dajo različne rezultate. Po raziskavi Climate Change in the American Mind univerze Yale iz marca letos jih 70% verjame v global. segrevanje, 58 % pa je zaradi tega zaskrbljenih -Gallup navaja celo 64 % (demokrati 85%, republikanci 40%...). Organizacija PRRI ugotavlja, da jih 54% misli, da bodo klimatsko prizadete le revne države in jih, da, le 25% to meni za ZDA.
Klima. alarmni agitprop centrov moči (tudi RKC) seveda deluje tudi v ZDA…
Citat
+1 #1 Vincenc 16:58 03-08-2016
Ne dvomim, da si Dušen ali pa marsikdo drug lahko sam izračuna, koliko energije je 82 KWh, kolikor jih po uradni statistiki vsak Slovenec potrebuje za dan preživetja. Dobra predstava za ekvivalent je nekaj kilogramov nafte ali ustrezno več drv. Brezizhodnost položaja, v katerem smo, je ravno v tem podatku. Še razvitejši od nas porabijo še ustrezno več in segrevajo Zemljo še izdatneje. V nobeni državi z nizko porabo energije pa si večina od nas ne bi želela živeti, ker bi to pomenilo revščino, nič knjig niti interneta in kratko življenje. Da je prehod na alternativne vire neizvedljiv, je evidentno. »Without the hot air« Davida MacKaya strezni tudi zadnjega optimista. https://www.youtube.com/watch?v=GFosQtEqzSE
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži