Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ko v teh dneh vnovič beremo o profesorjih in doktorjih znanosti in dekanih in dekanjah, bivšem ministru, prodekanih in drugih osebkih, ki so jim fakultete izplačale za več kot milijon in pol bruto dodatkov k plačam, ko poslušamo obenem novorek in pravljice o tem, v kako lepi domovini živimo in kako nam gre dobro, ko vrhunski doktorji znanosti z objavljenimi znanstvenimi monografijami, znanstvenimi članki v tujih revijah z visokim ugledom, s prevodi vrhunskih tujih del v slovenski jezik in z drugimi referencami skoraj crkujejo od lakote, ker ne morejo dobiti službe, delajo na bedno plačanih delovnih mestih, za katere se sploh niso usposabljali, ali pa živijo v hotelu Mama, se moramo vprašati tole. Kaj pa, če se je nekaterim ljudem, ki upravljajo s to državo, saj je država kakor veliko podjetje, s katerim upravljajo managerji, zares zmešalo? Besede zmešalo ne uporabljam v pejorativnem smislu, torej je ne uporabljam kot žaljivko, temveč jo uporabljam v čisto preprostem pomenu slovenske besede zmešati. Ko na primer damo v lonec malo žabjih krakov, dihurjeve dlake, slonove krvi, kravjega dreka in želodčne vsebine mamuta, vse skupaj zalijemo z menstrualno krvjo device in pomešamo, lahko rečemo, da je v loncu nekaj, kar smo mešali in je to sedaj tudi dobro premešano ali zmešano.

Zadeve se torej lotevam izjemno resno. S pomočjo Darwina.

Darwin nas je že zdavnaj prepričal z argumenti, da evolucija ni normativna. To preprosto pomeni, da v naravi ne obstajajo vnaprej določeni cilji, h katerim bi težila. Evolucija proizvaja organizme, ki pa so zmožni normativno vrednotiti informacije, s katerimi se srečujejo v svojih okoljih.

Seveda se ne srečujejo z vsemi možnimi informacijami, temveč samo s tistimi, za katere so zmožni. Za življenje potrebujejo energijo, zato nenehno skrbijo za to, da ne umrejo. Ali vsaj skušajo skrbeti, kajpak. Morajo tekmovati za energijo, saj so viri omejeni, tekmecev zanje pa je lahko tudi zelo veliko. Pri tem so bolj ali manj učinkoviti. Če niso dovolj učinkoviti, lahko umrejo in ne prenesejo genov na naslednjo generacijo; če so dovolj učinkoviti, lahko preživijo.

Pravimo, da narava odstrani vse, ki v takem tekmovanju za energijo niso dovolj učinkoviti. Čisto na koncu je torej pomembno le, ali organizem preživi ali ne. Vse drugo ne šteje, zato je nepomembno, kaj vse je organizem, ki je bil odstranjen, zmogel. Štejejo torej samo posledice.

Štejejo torej useful results, kot jih imenujemo s tujko. Organizmi se prilagajajo okolju in prilagajanje je nevtralno, kot pravi Darwin. To preprosto pomeni, da je čisto vseeno, kateri mehanizem omogoča organizmu preživetje, ker je pomembno zgolj slednje. Če organizem preživi, je torej vseeno, kaj mu omogoča preživetje. Narava ni moralno ali etično obremenjena z ničimer.

Če torej parazit veselo živi in se razmnožuje v svojem gostitelju – je to čisto v redu. Če vprašate naravo, seveda. Enako velja za parazita, za gostitelja pa malo manj, saj mu med drugim jemlje energijo, zato je v njegovem najboljšem interesu, da se ga čim hitreje znebi.

Pomembno spoznanje pa je tudi tole. Organizmi imajo na voljo več zmogljivosti, mehanizmov in funkcij, vendar so le nekateri pomembni za prilagajanje in preživetje, medtem ko drugi čez čas preprosto izginejo.

Toliko nam pove Darwin. Kako pa je v človeških družbah, saj so ljudje navsezadnje tudi zgolj živali?

Čisto preprosto opazovanje vsakdanjega življenja nam mahoma postreže z vpogledom, da vsaj za elito evolucijski mehanizmi vsaj na videz celo veljajo. Če si lahko prigrabijo dovolj energije oziroma denarja, če lahko poskrbijo za vire, iz katerih se trajno napajajo, drugi pa jim ne morejo niti blizu, potem je narava do tega povsem brezbrižna. Elita preživi in prenaša gene na naslednjo generacijo.

Potrebni so zgolj nekateri mehanizmi ali procesi, kot rečeno.

Kaj pa vsi drugi organizmi? So obsojeni, da ostanejo brez virov oziroma energije ali pa preživijo z drobtinicami.

Ali potemtakem sploh lahko rečemo, da se je nekaterim ljudem zmešalo? Če imajo dovolj virov energije in preživijo, je vse v redu.

Kaj pa vrednote in morala in etika in vse drugo? Kot rečeno: vsega tega v naravi ni. Če se zavzemamo za naravno ali sonaravno življenje, moramo ugotoviti, da so to zgolj nepotrebni ali nepomembni okraski, ki so si jih izmislili ljudje.

Evolucija je namreč povsem negativna. Kdor nima dovolj virov energije, preprosto ne bo preživel.

Torej se ni nikomur zmešalo?

Odgovor na to vprašanje terja nov koncept. Ljudje namreč niso zgolj živali in celo niso zgolj človeške živali. Zmorejo na zelo različne načine interpretirati sebe, drug drugega in svet, v katerem živijo.

Kot rečeno: na razlčne načine. In nekateri izmed njih so gotovo zmešani.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #1 Vincenc 13:06 12-08-2016
Dušanov uvod iz Darwinove teorije se lahko malenkost razširi na primer raka kot evolucijske oboroževalne tekme. Richard Dawkins v zadnji knjigi Kratka luč v temi opiše to bolezen z vidika evolucij, str.348. Če rakave celice uspejo prelisičiti zdrave celice, da te proizvajajo zgolj za tumor, se ta razbohoti in gostitelj na koncu umre. Paradoks evolucije: zmagovalec umre skupaj z gostiteljem. Paralela s človeško družbo je dokaj nazorna. Če elita zase pobira vse večji delež dobrin, ki jih ustvarja množica, dobrine pa se še dedujejo, je zlom civilizirane družbe zagotovljen. Za daljno in manj oddaljeno zgodovino je dokaze navedel Jared Diamond v Propadu civilizacij. Carl Sagan pa je na ta pojav izginotja razvite družbe sklepal posredno, saj ni iz vesolja od njih nobenega glasu. Evolucije (ki nima morale) to ne skrbi ali pa je morda celo bolje, da sebični gen, na planetu, kjer se je povzpel, tudi zamre.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži