Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Še nedolgo nazaj bi zapisani poziv razumeli kot izzivalno in celo predrzno pozivanje ljudi k nevarnim in zaradi tega neželenim družbenim spremembam. V Jugi bi takoj specialci iskali avtorja zapisa in ga ročno postavili pred strogega sodnika, češ da je družbeno nevaren element, hujskač, anarhist, separatist ali kaj podobnega. Čisto naključje je, da pravkar berem knjigo z naslovom Practices of selfhood, ki sta jo spisala Zygmunt Bauman in Rein Raud, izšla pa je lansko leto pri založbi Polity.

Danes so kakopak povsem drugačni časi. Zapis ni nikakršen izziv in ni poziv, naj ljudje spremenijo svet, v katerem živijo. To je oglas, zapisan na nekem velikanskem ustrezno dizajniranem plakatu, ki stoji na travniku, kjer rastejo poleg trave tudi rožice. Ljudi poziva, naj bodo potrošniki, naj torej zberejo pogum in se odločijo za izdelek X, namiguje pa tudi, da utegnejo zaradi take drže ujeti vsaj trenutek sreče.

Na prvi pogled se morda res zdi, da je zamisel o posamezniku, ki je nedeljiv, sam nadzoruje sebe in se svobodno odloča o lastni usodi, odšla na smetišče zgodovine, odkar sta svoje povedala Freud in Nietzsche, toda tak sklep bi bil prehiter in netočen.

Pred štirimi stoletji je Descartes razmišljal, kako bi se lahko posameznik prav kot individuum dvignil nad pogoje lastne eksistence, kako bi spreminjal svojo usodo, se zgradil, vzgojil in preoblikoval. Kasneje je Kant poglobil njegovo razmišljanje in razvil do skrajnih meja zamisel o etičnem delovanju, za katerega je zmožen taisti posameznik, o pogumu in odločanju za spremembe torej, ves čas pa je bila v zraku tudi ideja, da je vsakdanje življenje ljudi ujeto v majhnem prostoru, ki ga zaznamuje na eni strani trpljenje, na drugi pa sreča.

Malo je torej treba, pa se trpljenje posameznika poveča, prav tako pa je čisto blizu droben trenutek, ko se nekaj premakne in posameznik ima občutek sreče, zadovoljstva in postane prepričan, da je vse na svojem mestu.

Budistična misel dobro opredeljuje zapisano. Nobene nirvane ni, nobenega onkraj ni, nam sporoča, človek lahko najde odrešitev le v tem svetu, kakršen pač je. Lahko se torej nauči ustrezno odločati, lahko zbere pogum in naredi spremembo v svojem življenju.

Je torej zapis, poziv ljudem, o katerem govorim, zadnji odgovor na vprašanja, ki se vlečejo stoletja dolgo? Posameznik naj v svetu, kakršen je, zbere pogum in naredi spremembo tako, da postane boljši potrošnik. Smo se za to borili?

Živimo namreč v realnem svetu, ne v pravljičnem, v katerem je pomembno ugotavljanje, kakšna je produktivnost delavcev. Občestvo je zato zainteresirano, da več ljudi dela in več ustvari, lahko pa tudi vpliva na posameznike, ki že delajo, da delajo več in bolj učinkovito. Vsekakor je pomembna besedica več.

Ljudje to vedo in obenem vedo, da tudi drugi ljudje to vedo.

Pomembni so tudi življenjski standardi. Ti naj ne bi padali, ne bi ostajali na isti ravni, temveč naj bi nenehno rasli. Tudi v tem primeru je pomembno več.

Logično je, da se od posameznikov pričakuje, da bodo delali več in bolj učinkovito, da bodo prispevali k dvigovanju življenjskih standardov, saj je to v njihovem najboljšem interesu. Torej naj zbirajo pogum, se odločajo za spremembe, te pa morajo biti take, da bodo pomenile večjo produktivnost in višje standarde življenja. Ni torej vseeno, za kakšne spremembe ljudje zbirajo pogum; a saj nam je Tito govoril povsem enako, ko smo bili še pionirčki.

Sedaj pa poglejmo, kako je s tem v realnem svetu, kot mu pravimo.

Nekaj dni nazaj bolnik ustreli svojega zdravnika, ker mora nerazumno dolgo čakati v vrsti za operacijo. Ustreli še policista in nato samega sebe. V trenutku trije ljudje izgubijo življenje.

In potem pristojni mirno sporočijo, da manjka v državi 500 zdravnikov!!! V eni sami majhni Sloveniji primanjkuje cela armada zdravnikov in če nas spomin ne vara, politiki že leta in leta in leta besno zagotavljajo, da delajo na vso moč in da bodo čakalne vrste vsak hip izginile, puf, in jih ne bo več.

A to je zgolj en sam podatek. Tamle zunaj je sto tisoč nezaposlenih ljudi, ki iz dneva v dan ne delajo ničesar, saj drugače ne bi bili nezaposleni. Torej ne prispevajo k dvigu produktivnosti in standardov življenja prav ničesar. In prav tako že dolga leta poslušamo iz dneva v dan, da se politiki trudijo na vso moč, da bi bilo čisto drugače.

Pa preprosto ni.

Sklepati smemo, da politiki ne zberejo dovolj poguma in ne naredijo spremembe. Kot da je slogan le za navadne ljudi, potrošnike, uboge pare, ki jim je navidezno prepuščena v upravljanje usoda sveta.

Zdravi razum pa nam pove, saj nismo neumni, da neprimerno več kot potrošniki, ki naj zbirajo pogum, za usodo sveta naredijo tisti, ki z njo dejansko upravljajo – pripadniki elite.

Tu pride prav še en koncept, ki tudi kroži med ljudmi, a ne pove prav dosti. To je BDP, bruto domači proizvod, ki pa je slab izraz tega, kar najbolj zanima posameznike. Ne pove namreč veliko, kakšno je blagostanje ljudi, kakšne so njihove potrebe in kako so zadovoljene.

Če izdelate tisoč bomb in še tisoč tankov več, BDP raste kot ponorel.

Ljudem prav malo pomeni, kakšen je BDP, če morajo na eno samo operacijo, ki je zanje zelo pomembna, čakati deset mesecev, leto ali celo več. In še slabše se počutijo, ko vedno znova ugotavljajo, da pride po desni pripadnik elit, potegne iz žepa cekine in operacija se je zgodila, še preden rečeš keks.

Kaj bo torej človeku nova pametna naprava, če njegovo zdravje peša iz dneva v dan, ker mora čakati in čakati in država ni sposobna zaposliti zdravnikov? Kaj mu bodo izleti v nakupovalna središča, če je na antidepresivih, ker je njegova eksistenca turobna? In kaj mu bo statistika, ki podpira pravljice o rasti vsega, če pa mu njegova spontana zavest pravi iz dneva v dan, da narašča zlasti njegovo nezadovoljstvo?

BDP namreč sploh ni narejen za to, da bi izražal blagostanje ljudi, saj je narejen za to, da izraža, kako je s kapitalizmom, kako je s kapitalistično produktivnostjo, ne z ljudmi. Na trgu je namreč pomembno, koliko novega blaga se je pojavilo, kako drago ga je mogoče prodati. Pomembno je torej, kako raste produktivnost, ki je odvisna od investicij ali vlaganj kapitala. Tega imajo dovolj pripadniki elite, ne pa tudi navadni ljudje. Pomembna je profitabilnost investicij. Ta je sorazmerno nizka in če je taka, prišteti pa je treba še dolgove, ki jih bo treba nekoč odplačati, ne bo nič bolje, pa naj nam natrosijo še toliko peska v oči, da bi spali.

In kako se počuti bolan posameznik, ki čaka na operacijo, da bi se njegovo blagostanje dvignilo – koga pa to briga?!

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži