Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Iz dneva v dan poslušamo isto neoliberalno lajno, ki jo vrtijo zlasti politiki: potrebujemo močno, enotno in samozavestno Evropo, kajti samo znotraj nje smo močni, enotni in samozavestni tudi sami, kar pomeni, da uresničujemo svoje interese in skrbimo za perspektive, v katerih so vsi državljani zadovoljni & sledijo svojim sanjam & so uspešni & zadovoljni & vse drugo & vse raste. Slovenci, ki živimo znotraj Slovenije, pa se lahko resno vprašamo: ali perspektive in interese, ki naj bi jih zadovoljevali, sploh imamo? Kdo jih artikulira? Politiki? Gospod Pahor? Mislim na Borisa, seveda. Lahko je lepo in všečno govoriti, to zna vsak tepec, kakšna pa je kruta realnost?

Vsakdo ve, kaj je babuška ali matrjoška. To je prikupna ruska narodna igračka v ženski podobi. Je pa tudi prispodoba ali metafora, kakor hočete. Za kaj? Za to, da v novem vselej vztraja tudi nekaj starega. Staro je lahko dobro ali pa tudi ni; lahko je strupeno ali toksično. Če bi kdo rekel, da je v Putinu tudi malo Stalina, ne bi bil nihče presenečen. Kaj pa bi rekli, če bi vas kdo vprašal, kdo je znotraj JJ-ja? Gospod je namreč pomemben za Slovenijo – zlasti v teh časih, ko njegovo stranko zapuščajo poslanci. Ali pa morda ni več pomemben.

Zapisano vprašanje je na zelo zapleten način povezano celo z nekaterimi evolucijskimi procesi. Zdi se čudno, toda obstajajo dokazi za trditev, ki ni pomembna le za JJ-ja in njegove, temveč je pomembna kar za čisto vse Slovence in Slovenke, zlasti pa za njihove perspektive in interese.

Zgodba je torej evolucijska.

Raziskave nas učijo, da je bila za razvoj človeških kultur pred davnimi časi zelo pomembna proto konverzacija med otroki in materami. Pomembna je bila za nastanek in razvijanje jezika. Na kratko: empatija je bila pomemben dejavnik za razvijanje človeških kultur. Vendar to še ne pomeni, da pojasnjuje človeško naravo zgolj evolucijska biologija.

Biologi imajo zelo radi poseben pristop k preučevanju človeškega vedenja in delovanja, ki je zelo produktiven. Primer, ki ga ponazarja, je tale.

Ko se v naravi pojavijo procesi, zanje seveda poskrbi evolucija, ki jih upravičeno prepoznavamo kot procese višjega reda (higher order processes), takoj začnejo vplivati na procese nižjega reda. Dober primer je delovanje centralnega živčnega sistema. Prefrontalni korteks tako lahko nadzoruje in omejuje delovanje struktur, ki so evolucijsko mnogo mlajše. Zato na primer nadzorujemo svoje vedenje in delovanje, na primer čustva, lahko pa tudi nadzorujemo samo nadzorovanje. Empatija ima pri tem pomembno vlogo, bistveno pa je seveda učenje.

Zametke empatije odkrivamo že v porodnišnici. Otroci se nekaj dni po rojstvu odzivajo drug na drugega. Ko eden joka, jokajo tudi drugi. Ne vsi, poleg tega pa obstajajo tudi razlike med punčkami in fantki. Deklice se odzivajo prej in pogosteje. Taki so izsledki študij.

Za naše trenutne razmere pa je zlasti pomembno tole spoznanje. Tudi odrasle ženske so na prvi pogled bolj empatične kakor odrasli moški. Ne velja za vse ženske in vse moške, toda tendence so zelo jasne. Toda tako je le na prvi pogled. Treba je namreč natančno premisliti sam koncept empatije.

Vse skupaj je tesno prepleteno z medsebojnim razumevanjem, ki terja prevzemanje novih perspektiv. Človek, ki izhaja samo iz sebe, kot se reče, ne more nikoli razumeti drugega človeka. Ljudje, ki trdijo, da izhajajo v svojem delovanju iz sebe, mi zato ne vzbujajo prav veliko zaupanja. Ni čudno, da gospod Boris Pahor poudarja pomen dialoga.

Prej ali slej se je treba pogovarjati. Itak.

To pa še ne pomeni, da je empatija vživljanje v drugega človeka iz njegove perspektive. Gre za pretiravanje, zato se strinjam z avtorji, ki poudarjajo, da je empatija, kot jo razume ljudska psihologija (folk psychology), prej projekcija v drugega človeka kot pa prevzemanje njegove perspektive. In sama projekcija še ni empatija.

Ker je človek simbolno bitje, je empatijo mogoče zlahka razumeti, ko dojamemo, kako se vsak človek prav kot simbolno bitje sprehaja po simbolnih krajih in od tam presoja drugega človeka, lahko pa tudi samega sebe.

Za vse socialne živali velja, da morajo komunicirati druga z drugo, da se morajo kolektivno odzivati na nevarnosti, da morajo koordinirati svoje delovanje. Če ena žival zamudi in ne zbeži skupaj z drugimi, ko se bliža plenilec, je verjetno že večerja na njegovem krožniku.

To velja tudi za človeka, saj je socialna žival. A zadeve so v človeških občestvih veliko bolj zapletene, kar je lahko dobro, ni pa nujno.

V kapitalizmu je plenilcev, kolikor hočete. Plenijo na veliko, saj plenilci to delajo po svoji naravi. V naravi živali pred plenilci praviloma bežijo, pri ljudeh pa je nekoliko drugače.

Razliko pogojujeta dve zmožnosti, ki ju živali v glavnem nimajo. Prvo imenujemo cognitive evaluation. Človek, ki prepoznava trpljenje drugih ljudi, čuti njihovo trpljenje, ker je zmožen za empatijo, obenem pa tudi razume, analizira, spoznava in pojasnjuje samo trpljenje, saj je zmožen za to. Lahko ga torej čuti, lahko pa ga tudi misli in se na podlagi premisleka odloča.

Druga zmožnost je behavioural complementarity, pomeni pa, da se človek ustrezno, primerno, komplementarno vede. Ne ostane zgolj pri doživljanju in razumevanju, temveč tudi nekaj naredi. Tudi živali nekaj naredijo, na primer tolažijo drugo žival, ki je v stresu, toda človekovo vedenje je lahko veliko bolj sofisticirano, saj je tudi njegovo razmišljanje o trpljenju enako.

Pri ljudeh je torej tako, da se morajo empatije šele naučiti. Tu pa se zgodba dramatično zakomplicira.

Iz klinike vemo, da ljudje v primitivnih duševnih stanjih ne poznajo kaj prida empatije. V takih stanjih skrbijo zgolj za lastno ugodje in se skušajo izogibati nelagodju. O tem je Freud povedal zelo veliko.

Nobeno romantično poveličevanje otroštva ne pomaga. Otroci niso nedolžni in naivni romantiki, ampak so vse kaj drugega. Freud je to vedel zelo dobro: bolj ko so duševna stanja prvinska, primitivna, slabše se odrežejo ljudje pri razumevanju drugih ljudi, saj so osredotočeni zgolj na lastno ugodje, kar pa prav nič ne prispeva k razumevanju.

Načelo realnosti mora zato nadomestiti načelo ugodja. Od tega, kar imenujemo self-love, moramo preiti k odnosom z drugimi ljudmi, ki lahko prinesejo tudi nelagodje, negotovost, bolečino, tesnobo in vse drugo.

Empatija je torej zahtevna in ni že kar navidezno spontano vživljanje v drugega človeka.

Sledi sklep.

Ta je na dlani. V novem, v tem okolju in v tem trenutku, vselej vztraja veliko starega. Velja pa tudi tole: kar je novo, je v neoliberalnem svetu pogosto zgolj različica starega, ki omogoča vedno istim ljudem profite in prednosti in ugodje in privilegije. Empatije je malo, ker se zdi, da niti ni potrebna. Potrebna je le, ko ljudje kličejo na pomoč gasilce. A še takrat gre za delo, ki ga je treba opraviti, ne pa za empatijo.

Tudi pogovarjanja je malo. Je pa veliko zmerjanja, seksizma, rasizma, homofobije, ksenofobije, vseh drugih vrst fobij, obtoževanja, prekinjanja, preklinjanja, skakanja v besedo, agresivnosti, napadalnosti, cinizma, brezbrižnosti, zaničevanja, depresivnega, primitivnega in sovražnega govora. Zlasti med politiki, pa ne le med njimi.

V tej depresivni primitivni mlakuži ne prepoznavam čisto nobene perspektive, za katero bi se bilo vredno boriti, pa naj bo Evropa še tako močna, enotna in samozavestna.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži