Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vedno znova me kdo z bolj ali manj slabo prikrito grozo v očeh povpraša, zakaj vendar ne jem mesa; navadno zraven še pripomni, da ga vsekakor moram jesti, ker bom sicer povsem oslabel; samo po sebi je razumljivo, da oslabelost ni dobra, zato tak sklep prepusti meni, prepričan, da mi je dal dobro ali vsaj uporabno lekcijo iz vsakdanjega življenja. Zdi se, da ljudi kljub grozi in ironiji ob postavljanju diagnoz zares zanima, zakaj ga ne jem. Čemu bi me sicer spraševali? Seveda je mogoče, da jih kognitivni vložek, ki je potreben za razpravo, sploh ne zanima, da se torej zgolj zgražajo, da hočejo biti pokroviteljski, da moralizirajo, da se jim smilim, ker ne uživam živalskih beljakovin in maščob, ker so prepričani, da sami vse to zelo potrebujejo ter da je zanje dobro in da dobro vedo, zakaj je tako. Če jih zares zanima, zakaj ne jem mesa, jim tukaj vsem naenkrat odgovarjam, saj natanko vem, zakaj ga ne jem, vem pa tudi, zakaj bi bilo dobro, da bi sami omejili uživanje mesa – pa še česa drugega. Prvi argument je dobesedno pri roki: zadošča že, če na kratko vržemo vsaj eno oko na statistične podatke o debelosti, tumorjih, rakastih obolenjih in drugih smrtonosnih stanjih med populacijo. In dodajam: zdelo bi se jim nenavadno in čudaško, če bi jaz njih spraševal, zakaj jedo meso, zlasti rdeče. Vprašanje je, če bi znali pojasniti svoj odgovor. Mislim, zares pojasniti, ne kar nekaj klišejskega zamomljati v odgovor, češ da itak vsak človek je meso, saj zna to vsakdo, a s tem ne pojasni prav ničesar.

Oboje je neposredno povezano: delovanje in vedenje, ki ga ne znamo zadovoljivo ali izčrpno pojasniti in morda celo ne čutimo potrebe po pojasnjevanju; nezmožnost, da bi odgovorili na vprašanje, kako kaj vemo, kako vemo, da kaj vemo, kaj vemo o tem, kar domnevno vemo.

Epistemološka zadrega ni majhna in je objektivno še večja, če človek ne ve, da je v zadregi. Ideološke prakse dobro delujejo tudi zaradi tega; da o oblastnih razmerjih niti ne govorim. Uživanje mesa, ki naj bi bila zadeva posameznika, je tako nenadoma tudi korporativna, družbena, politična in celo globalna zadeva. To je vsekakor vredno resnega razmisleka, če nas vsaj približno zanima, v kakšnem svetu v resnici živimo; seveda je mogoče, da nas to preprosto ne zanima in imamo ljudi, ki jih zanima, za čudake.

Lepota zadeve pa je, da sodi zraven še nekaj, o čemer nameravam razmišljati, je izjemno pomembno, obenem pa je še aktualno in bo celo vse bolj aktualno.

Trenutno berem zelo dobro in več kot tisoč strani debelo knjigo z naslovom An Illustrated History of Health and Fitness, from Pre-History to our Post-Modern World, ki jo je spisal Roy J. Shepard. Iz nje se je mogoče zares veliko naučiti, saj kjer je volja, je tudi pot.

Na kaj torej mislim?

Najprej mislim na zelo staro in nadvse zanimivo judovsko prakso, ki se je razširila tudi med prvotnimi kristjani, kar je dodatno pomembno, kot bo razvidno.

Simon Pravični je v četrtem stoletju pred Jezusom visoki svečenik, kar je zelo ugledna služba. Je tudi dober razlagalec vsakdanjih praks in življenja Judov, zato mu velja prisluhniti; prisluhnili bi mu tudi, če ne bi imel ugledne službe, saj ima dobre zamisli.

Med drugim ga zanima prakticiranje sočutja, ki je sicer zelo negovana praksa vsakdanjega življenja v tistih časih. Za Jude tako velja, da benevoletnost, širokogrudnost in dobrodelnost, zlasti v odnosih do revnih sotrpinov, niso nekaj, kar je prepuščeno posameznikom, njihovi presoji in svobodni volji. Daleč od tega.

Prav tako ne gre za usluge, ne gre za usmiljenje, ki ga ljudje lahko čutijo do revnih, bolnih in nemočnih ljudi; danes bi nemara rekli, da gre za ranljive družbene skupine, ki potrebujejo inkluzijo.

Sočutje, empatija in dobrota do drugih ljudi so obligacija, so dolžnost, so zakon, ki se mu človek ne more kar izogniti, češ da je vse skupaj njegova osebna ali celo intimna zadeva.

To pa je šele začetna zamisel, ki ima izjemno zanimivo in pomenljivo nadaljevanje.

Obligacija je namreč neposredno povezana z Bogom – človek se je torej dolžan vesti na opisani način najprej zaradi Boga, zaradi odnosa do njega; torej ne zaradi sebe, ne zaradi drugih ljudi in ne zaradi zakona. Kdor je torej dober do drugih ljudi, je dober zaradi dolžnosti, ki jo ima do Boga, šele nato tudi do ljudi; tudi zakon nastane zaradi odnosov do Boga, ne zaradi tega, ker je za nekoga koristen in ga je uspel vsiliti drugim ljudem oziroma celotnemu občestvu.

Ljudje, ki dajejo drugim ljudem, so jim torej dolžni dajati. Toda niti to še ni vse, kajti lastnina, saj prav o njej govorimo, ne pripada ljudem, temveč pripada samemu Bogu. Zemlja, ki jo obdelujejo, dobrine, ki jih imajo, predmeti in vse drugo pripadajo Bogu, ne ljudem. Ni očitno na prvi pogled, zato je potreben določen kognitivni napor, toda v tem ni nobenega problema, saj ga ljudje zmorejo, ker imajo možgane.

Kot rečeno, se opisani način razmišljanja in delovanja kasneje razširi med prvotnimi kristjani, ki še zmorejo tako odprtost drug do drugega. To je tudi eden od razlogov, zakaj so prvotne cerkve ali shodnice čisto nekaj drugega kot današnje cerkve, ki so bolj ali manj zgolj načičkani gigantski kolosi vraževerja.

Prvotni kristjani tako oblikujejo komune, v katerih si člani in članice delijo vse dobrine in vso lastnino.

Kakšne so torej povezave med uživanjem živalskih beljakovin in maščob ter prvotnimi komunističnimi idejami?

Povezave so pravzaprav preproste in niso zelo oddaljene od budističnih zamisli o trpljenju človeških bitij na tem svetu, ki so še starejše. Ljudje namreč trpijo, pripadniki ranljivih družbenih skupin seveda bolj kakor elita, njihovo trpljenje pa ni brez povezav s potrebami po zadovoljevanju telesnih apetitov. Buda se zato precej časa resno sprašuje, kako bi bilo mogoče opraviti s takimi potrebami oziroma željami, kako bi jih bilo mogoče omejiti in imeti pod nadzorom.

Pot, na katero se odpravi, da bi to tudi dosegel, je osemkrat zgubana, kar je zelo pomembno, saj ni ravna premica, ki vodi neposredno k cilju. Hoja po tej poti pa ni dobra le za duha, temveč je, nekoliko paradoksno, dobra tudi za telo.

V jedru takega razmišljanja je – skromnost.

Skromnost je ideja, ki nam po natančnem premisleku pove, da se lahko nečemu odrečemo, da lahko nadzorujemo sebe, svoje vedenje in delovanje, da je učenje pravzaprav oblika nadzorovanja in samonadzorovanja, kar je dodatno pomembno zaradi dejstva, da nihče ne živi sam, ampak živi vselej že z drugimi ljudmi.

Torej se lahko naučimo česa novega. Vsak človek se lahko. Čisto nekaj drugega pa je, ali se tudi hoče.

Tudi na globalni ravni ni nič drugače. Iz zgodovine vemo, da Rimljani v določenem obdobju naletijo na ne ravno najbolj miroljubne severnjake in jim zaradi bližnjih srečevanj z njimi razkošno in hedonistično življenje v izobilju, na katerega so sicer navajeni, ni ravno v prid. Njihovo cesarstvo, ki naj bi trajalo večno, zelo kmalu povsem razpade in pospremijo ga na smetišče zgodovine.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

-2 #2 Davorina 21:19 05-09-2016
http://www.tribeofheart.org/sr/sr_witscreeningroom_slovenian.htm
Citat
+1 #1 Neta Vergan 20:38 05-09-2016
ANGEL SMRTI
Vse, kar obstaja tu, je moje; ne vaše. Vaša hiša, vaša žena, vaš mož, vaši otroci, vaš avto, vaša kariera, vaš denar- vse to je moje in vse to vam lahko vzamem, kadar se mi zahoče, a za zdaj naj bo vaše.« Če se bomo predali angelu smrti, bomo na vekomaj srečni. Zakaj? Zato, ker angel smrti odnaša preteklost, da bi se življenje nadaljevalo. Angel smrti sproti odnaša s sabo vsak trenutek, ki pripada preteklosti, tako da lahko živimo v sedanjosti. Zajedavec na sili, da vlačimo preteklost s sabo, in prav zaradi tega smo tako težko zares živi. Kadar sanjamo o prihodnosti –zakaj moramo s sabo vlačiti breme preteklost? Kdaj bomo končno zaživeli v sedanjosti? In prav to, živeti v sedanjost, nas uči Angel smrti.
Don Miguel Ruiz 5 sporazum s samim sabo.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži