Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Medtem ko najbolj ugledni znanstveniki tega sveta, kot na primer: Peter Wadhams, Mark Jacobson, Stephen Salter, Malcolm Light, pozivajo vlade in jih rotijo, naj zaboga že naredijo nekaj korenitega, da se ognemo katastrofi, ki nam jo s hitrimi koraki približujejo globalne podnebne spremembe, v Sloveniji mirno odprejo fontano, iz katere teče nesramno drago pivo, zanjo pa je bilo treba odšteti zajeten kup denarja, s katerim bi sicer lahko pomagali številnim revnim družinam ali pa bi ga uporabili za skrajševanje obupno dolgih čakalnih vrst, v katerih stojijo bolni ljudje. S fontano naj bi pritegnili trume turistov, pravijo. Lahko bi jih seveda povprašali, če mislijo resno. Kako pa bo zares, onkraj spektaklov, všečnih iluzij, utopističnih scenarijev in neoliberalne propagande?

Ko bodo v bližnji prihodnosti potekale vojne za pitno vodo, bodo lahko turisti odhajali v Slovenijo in pili pivo, ki je sicer v glavnem voda z okusom. Vprašanje je le, kateri turisti bodo prihajali, kajti v zares odlični knjigi z naslovom Eclipse of Man: Human Extinction and the Meaning of Progress, ki jo je spisal Charles T. Rubin, beremo o naravi realnosti, v kateri živimo, ta pa ni taka, kot bi jo nam radi naslikali politiki, mainstream ekonomisti, bankirji in kar je še drugih ideologov, saj je bistveno, ampak zares bistveno drugačna. Taka je, da bi nam morale stati vse kocine pokonci. Namesto tega pa se bodo mnogi še naprej nalivali s pivom, dokler bo sploh na voljo.

Tamle zunaj je na žalost veliko tehnokratov in ljudi, ki že dolgo časa razmišljajo, kako bi nadomestili človeško raso, nepopolna človeška bitja, s čim naprednejšim in popolnejšim. Paradoksno jim je morebitno izumrtje človeških bitij zaradi katastrofalnih podnebnih sprememb pisano na kožo. Nastane logični problem, ker so tudi sami pripadniki nepopolne človeške rase, toda hrbtna stran problema je zanje kljub temu svetla: izumrli ne bodo vsi ljudje, redki preživeli pa bodo imeli na voljo ves planet, da se izpopolnijo in tehnološko dovršijo.

Takim idejam ali zamislim in njihovim zagovornikom se prav tako dolgo časa pridružujejo lastniki kapitala, za katere so ljudje, delavci na primer, zgolj reprodukcijski material, s katerim je mogoče manipulirati, poceni delovna sila, ki jo je mogoče izkoriščati, objekt futurističnih scenarijev in subjekt propagande.

Številni ljudje so tako nezadovoljni, ker so človeška bitja nepopolna, ranljiva, neracionalna, šibka in hendikepirana. Nezadovoljni so s človeško naravo, zato jo nenehno kritizirajo, nadzorujejo, izboljšujejo, popravljajo in nadgrajujejo. Ne morejo se je znebiti, zato ob priložnostih poudarjajo celo njeno vrednost, ki jo je mogoče odkrivati v vrednotah, čustvih in motivaciji, v skritih meandrih osebnosti in čudežnih zmogljivostih človeških možganov. V tem je nekaj ciničnega.

Prav zato je njihovo poudarjanje le slepilo, je pesek v oči, so piarovske poteze, s katerimi želijo ob koncu sveta še zadnjič zaslepiti prav te, ki jim gredo sicer na živce. Radi bi jih zaslepili, čeprav zanje ne marajo. Ko so zaslepljeni, so nepomembni, a nepomembni so že na samem začetku, zato jih tudi hočejo zaslepiti, da se stanje ne bi spremenilo.

Velika prihodnost (grand future) je torej paradoksna. Zajema vizije tehnološko izpopolnjenega sveta brez nepopolnih človeških osebkov, ki jih bo bodisi odplaknilo zaradi segrevanja planeta bodisi jih bodo nadomestili postčloveški osebki, podobni robotom, ki bodo nato drug drugemu pripovedovali, da je Zemlja narejena natanko zanje.

Humanistična misel bo dokončno pozabljena in roboti se bodo obnašali, kot da je sploh nikoli ni bilo. Redki zgodovinarji se bodo še spominjali, da smo hoteli še v 21. stoletju več človeškega v robotih, ne pa več robotskega v ljudeh.

Znali bodo tudi povedati, da nam ni uspelo, ker je bil Kapital preprosto premočan. A tak ni bil le za ljudi, premočan je bil celo za sam planet. Groteskna moč Kapitala, nad katero so nekateri brez sramu navdušujejo, bo v zadnji instanci poskrbela za njihov zaton, ki se ga ne bodo zavedali čisto do konca.

Prihodnost bo torej tehnološko izpopolnjena v enem in v drugem primeru. Če bo kataklizma povzročila izumrtje večine ljudi, bodo preostali postali roboti, narejeni po človeški podobi, če pa vendarle ne bo kataklizme, bodo pripadniki elite poskrbeli, da dolgoročno ljudi zamenjajo postljudje, ki bodo na las podobni robotom.

Drugače bo le, če bo kataklizma uničila čisto vse, da se bo življenje nekoč pozneje začelo povsem na novo.

Do takrat pa bo vse po starem. Šarlatani, zmedeni oportunisti in bleferji bodo še vedno glavni, kar pomeni, da bodo v javnosti vsem na očeh zganjali orgije in se šli pornografijo, njihovi navijači bodo po svoji naravi navijali za več tehnologije in tehnokratskega žargona, za vsak primer pa bodo promovirali tudi kritično razmišljanje, kreativnost in tek za sanjami, da se ne bi ljudje prehitro odvrnili od njih, da bi jim torej še nekaj čas vsaj za silo verjeli.

Verjetje je sicer vse manj pomembno, saj se svet Kapitala obrača po svoje, pa če mu ljudje verjamejo ali pač ne.

Neenakosti med ljudmi se bodo tako povečevale hitreje, kot se povečujejo zadnjih deset ali dvajset let, dostojanstva ljudi bo vse manj, v javnosti bo mogoče reči dobesedno karkoli komurkoli, države bodo pospešeno gradile zidove na svojih mejah, da bi se zavarovale pred nebodijihtreba, premoženje elit bo raslo v nebo, vojn za čisto pitno vodo pa bo vse več in več.

Fontane piva bodo vse bolj samevale, ker bo vode preprosto premalo za varjenje piva, gospodarska rast bo nizka, dolgovi bodo vse večji in večji, ljudje bodo vse bolj nezadovoljni, a se ne bodo upali upreti gospodarjem, saj vemo, da jih po malem vselej tudi ljubijo.

Kdo bi rekel, da potrebujemo več globalizacije, močno in združeno Evropo, še več tehnologij in robotov, neoliberalne reforme trgov, zmanjševanje neenakosti in večjo kakovost življenja za vse ljudi, toda taka razmišljanja bodo vse bolj utopična in na koncu celo absurdna.

Nihče ne more v tem trenutku reči, da kapitalizem ne teži k povečevanju neenakosti med ljudmi. Tega preprosto ne more reči, ker je objektivno dejstvo, da so razlike med ljudmi iz dneva v dan večje. Prav tako ne more nihče več zanikati podnebnih sprememb, ker so že tako dramatične, da obrambni mehanizem zanikanja preprosto ne deluje več.

In natanko za nedelovanje obrambnih mehanizmov gre! Prihodnost je zato paradoksna. Do polne veljave bo prišlo spoznanje o resnični naravi svobode človeških bitij.

Svoboda namreč ni ekstaza in je ne spremlja ideja, da je vse mogoče. V resnici je natanko nasprotno: svobodo spremlja tesnoba, anksioznost. Ali kot je rekel Martin Luther: tega ne morem narediti, tudi če bi hotel. Ne morem drugače, naj mi bog pomaga.

Kot rečeno: v bližnji prihodnosti bo mogoče v realnem času opazovati, kaj bodo naredili ljudje s svobodo. Ali se bodo še naprej ekstatično zadevali, nalivali s pivom in goltati rdeče meso, ali pa bodo končno spoznali, da je nekaj treba narediti, ker kratko malo ni nobene alternative.

Partizani niso šli v boj s sovragom, ker ravno niso imeli pametnejšega dela, temveč so odšli v gozdove, ker so bile vse alternative slabe. A o njih niso razmišljali, ker niso mogli, tudi če bi hoteli.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

-1 #2 GORA 18:33 12-09-2016
Wadhams in našteti so verjetno ugledni znanstveniki med klima alarmisti. Kaj pa mnogi drugi!?
Dr. Ivar Giaever (Nobelova n. iz fizike 1973) pravi, da je zdajšnje globalno segrevanje v osnovi, kot problem, neobstoječe (do nadalnjega) in, kot tak bolj religija, kot znanstveno dejstvo in, da je zato glede klima alarmizma na mestu staro vprašanje »Cui bono«, oziroma »Follow the money« (torej gre spet za denar in moć - za kapital…)
Dr. Robert Laughlin (Nobel. n. iz fizike 1998) pravi tudi, da so bistveni vzroki klima. dogajanja le naravni procesi na katere nimamo (bistvenega) vpliva in se jim zato lahko le odzivamo/prilagajamo. Lista uglednih znanstvenikov/strokovnjakov, ki zavracajo teorijo CO2 klima. alarmistov (ki ni znanstveno dokazana, visok »konsenz« pa sporen) je dolga. Nekaj jih je v Wikipedija: List of scientists opposing the mainstream scientific assessment of global warming. Tudi ex vodja Greenpeace ekolog Patrick Moore je proti CO2 klima alarmu, itd. Več: splet.
Citat
-2 #1 GORA 17:52 10-09-2016
Wadhams je že nekajkrat napovedal izginitev ledu na morju Arktike, kar se ni zgodilo (nazadnje lansko). Te njegove napovedi so ekstremno napačne, kredibilne napovedi drugih pa so blizu realnosti. Ali ne razume dogajanja? Ali so njegove alarmne napovedi forsirano pretirane za agitacijo klimatskega alarmizma? Wadhams je »prvi med enakimi« na klima. alarmnem portalu Arctic-News, kjer so navedeni tudi ostali omenjeni znanstveniki. Vsem je skupno, da je boljša in hitrejša prihodnost njihovih projektov/branže (tudi zaslužek) precej odvisna od klima. alarmizma in od poljudne znanstveno-tehnične fantastike, kot je izjava Jacobsona, da je do 2050 možna 100% svetovna tranzicija na Obnovljive Vire Energ. To bi lahko izvedla le kakšna mala banana republika z mini porabo energije…Le približek tudi bogata »eko« Danska, ki lahko nove OVE (ima jih največ in zato najdražjo elektriko…) licemerno podpira z $/€ iz prodaje svoje nafte drugim…Podobno hidro-naftna »eko« Norveška…
Ostali? –Niti blizu!
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži