Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kdor gleda v zadnjem času televizijski dnevnik nacionalne televizije, se mora vprašati vsaj tole, kajti kdor zna misliti in se je morda v šoli, kamor je zagotovo hodil, saj morajo po zakonu hoditi vsi, usposabljal celo za kritično razmišljanje, enostavno nima nobene druge možnosti, kar pomeni, da nima svobodne volje, da bi se odločal, ali (kritično) razmišljati ali ne. Kaj se je torej zgodilo, kaj se dogaja, kako je z uredniki in z novinarji in z direktorjem in z nadzorniki in z vsemi drugimi, ki so tam, na RTV Slovenija namreč, zaposleni? Nekaj je povsem očitno tudi iz vesolja. Gledalec, ki ima povprečen inteligenčni količnik in se pripravi, da bo gledal osrednjo informativno oddajo in se na hitro poučil, kaj pomembnega se dogaja okoli njega, da bo vsaj za silo poučen in razgledan in bi lahko sodeloval na kakem povprečnem kvizu, je po pol ure: zdolgočasen, frustriran, naveličan žargona in vedno enakih stavkov o vedno enakih temah, ki zajemajo vedno enako površinsko in površno razglabljanje o tem: kdo-je-ukradel-ne-vem-koliko-denarja-in-je-seveda-nedolžen-in-se-preganja-po-sodiščih-da-bi-to-dokazal-vsem-ki-jih-to-zanima-pa-tudi-vsem-ki-jih-ne; kam-je-izginila-ta-milijarda-pa-ona-milijarda; kaj-pravi-ta-politik-in-kako-se-drugi-z-njim-ne-strinja-in-kako-zelo-pomembno-je-da-se-ne-strinja; kdo-bo-koga-interpeliral-in-kdo-koga-podpira-in-kdo-koga-ne-podpira; kdo-bi-moral-v-zapor-pa-tja-gotovo-ne-bo-šel-ker-bo-v-zadnjem-trenutku-nepopravljivo-zbolel; kako-bo-vse-raslo-in-bomo-vsi srečni-in-na-varnem-in-čakalnih-vrst-sploh-ne-be-več-ker-bodo-nenadoma-izginile; katere-planke-je-spet-treba-postaviti-da-bomo-varni-pred-nebodijihtreba-in-bomo-še-vedno-čisti-pa-neomadeževani. Morda pa je doseglo vse skupaj vrhunec včeraj zvečer.

Včeraj zvečer se je lahko čisto vsak gledalec prepričal na svoje oči, kaj je pomembno v tej državi in kaj nikakor ni, kaj se visoko ceni in kaj nima nobene cene, kam pelje barka, figurativno rečeno, kakšna so kognitivna okolja povprečnega vsakdanjega življenja, katere so koordinate sociologije trenutnega neoliberalnega življenja v provinci.

Najprej je bilo na sporedu poročanje o vseslovenskem rajanju, ker je nekdo postal predsednik ne vem česa, v glavnem pa je tisto nekaj zagotovo fuzbal. Vsak dan sicer kdo postane predsednik kakega fuzbalskega dogodka, toda včerajšnji presega vse meje, ker se nanaša na Slovenca. V poročilih, ki so se vlekla in vlekla kot jara kača, je bilo zato mogoče slišati čisto vse, kar zajemajo ključni simptomi te podalpske deželice: kako lahko tudi majhni kraji dajo velikega človeka; kako je ta veliki človek silno pomemben za majhno državo, kakršna je Slovenija, in kako bo odslej cel kup stvari čisto drugačnih; da je fuzbal neverjetno pomembna zadeva, kjer se obrača ogromno denarja in kako ga bo nekaj gotovo pljusknilo čez Alpe tudi k nam, kar je zagotovo dobro in je tudi prav, da je tako; kaj si o velikem človeku, ki je postal glavni v fuzbalu, mislijo strokovnjaki in znanstveniki, sosedje, pa brat in oče in mimoidoči in kdorkoli, ki ima minuto časa, da vseslovensko občestvo v polomljeni slovenščini obvesti o svojem mnenju o njem in o fuzbalu in o čisto vsem; da moramo biti ponosni, ker je človek postal ta glavni, kar je tudi zelo pomembno, pri čemer ni pomembno, ali vemo, zakaj je tako, ali pač ne vemo.

Potem je sledilo še več rajanja, ker je neki najstnik takisto postal ta glavni. Mislim, da gre za vožnjo z motorji. Biti glavni v vožnji z motorji je tudi zelo pomembno, kot rečeno, in je zato treba povprašati sovaščane, kaj si mislijo o tem, in vsa Slovenija mora biti ponosna, ker ima takega najstnika in rajanje se mora nadaljevati dolgo v noč, ker je rajanje ob takih dogodkih dobro za ljudi in za občestva in za državo in za politiko in za ves svet. Mala Slovenija je tako nenadoma središče vsega. In ljudem je vse skupaj všeč in se dobro počutijo in so nasmejani in celo kaka solza se utrne.

Ko je bilo poročanja o rajanju vendarle dovolj, saj dnevnik ne more trajati tri ure ali vso noč, so bile seveda na vrsti banke in bankirji in vedno enako brezhibno oblečeni menedžerji in denar in kraje in poročanje o tem, kdo je koga ogoljufal in kdo bo koga tožil in kdo se mora komu opravičiti, ker neupravičeno širi nebuloze o njem, ker tako ali tako ničesar ne razume, in kam je izginila milijarda, ki je itak nikoli več ne bomo videli, ker preprosto nihče ne ve, kje je, in tudi nikogar ne zanima, kje je, ker jim zanjo pač dol visi. Kaj pa je ena milijarda? Mišji prdec.

Sledilo je nekaj političnega novoreka in žargona, da ljudje kljub rajanju ne bi pozabili na kapitalizem in na optimistične napovedi o rasti in o tem, da smo na zelo dobri poti in da se trudimo biti dobri in da nas imajo v Bruslju iz dneva v dan raje in da smo zelo lepa in čista država, ki ima pridne državljane, ki so tudi veseli in lahko pojejo v slovenščini in se imajo radi po slovensko in vreme bo še naprej lepo.

Čisto na koncu je bila seveda na vrsti oddaja o športu, saj je vselej tako, pri čemer prav tako ni nujno, da kdo ve, zakaj mora tako biti. In vse skupaj se je zgolj ponovilo, kot da nismo vsega slišali že stokrat. Na vrsti je bilo torej še več enakega poročanja o rajanju in veseljačenju in o možu, ki je iz majhnega mesta, kjer je tudi teren za fuzbal in so vsi ponosni na njega, na moža in na teren namreč, in so mu postavili napis, možu, kajpada, in ga bodo sprejeli z odprtimi rokami in z rožami, ki jih bodo imeli v odprtih rokah, in s solzami v očeh in nasmejani in z radostjo v srcu. Sledilo je še več istega oziroma enakih stavkov o najstniku, ki zna z motorji in dirka, da je veselje in se kar praši za njim, kar sicer ni preveč čudno, ker ne dirka po asfaltu, kjer navadno ni veliko prahu, in je zelo mlad in je skoraj čudež, da je tako dober, ker je še zelo mlad, ker ni vsak, ki je tako mlad, tudi glavni v vožnji z motorji, kajti tisti osebki, ki so glavni v vožnjah z motorji, po navadi niso tako mladi in so malo starejši, a ne preveč.

Vmes med enim in drugim fuzbalom smo lahko slišali tudi nekaj o – fuzbalu. Gledalec, ki bi si hotel oddahniti od fuzbala in od voženj z motorjem in rajanja Slovencev in Slovenk po slovensko ali na slovenski način in v slovenščini, je lahko slišal še več o fuzbalu in o štadionu v Ljubljani in o sramoti in o milijonih, ki jih je v fuzbal vložil lokalni bogataš, pa ga bojda nočejo poslušati oziroma uslišati in nima gradbenega dovoljenja in še vztraja in je trmast in bo še naprej vlagal, ker je trmast, kar je logično, in misli, da je to super in odlično, kajti fuzbal je pomemben in je treba imeti štadion in vse drugo, ker to prinaša denar, ljudem pa nedeljsko veselje in radost, kadar naši zmagajo, pa seveda žalost, kadar ne zmagajo.

Dnevnika je bilo na koncu celo konec.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 Jeremija G 18:29 17-09-2016
Saj se ni čuditi, če imaš ene in iste napovedovalce/napovedovalke:
- Batista Štader, ki napoveduje tako vehementno že ob tem, če je šla miš v luknjo; ko je pa napovedovala iz protesta v Piranu, pa je celo zamenjala pristanišče za stranišče;
- pol je una Mežičanka, ki je skoraj enaka Batisti Štader;
- pol imate onega piskača iz Mengeša, ki namesto, da bi govoril, piska, da ne govorimo dopisnike iz Zasdavja, pa dopisnice iz Novega mesta, ki vedno isto govorijo že odkar so na rtv;
- pol je tu Rosvita Pesek, ki ne ve kaj bi vprašala, da bi bila bolj pomembna, pač vse po prifarsko!;
- pa Bobovnik, ki si misli, da nekaj je, pa ni nič:
- pol še ne sme priti kak Možina, ki ga že zaradi glasu ni za poslušat.
- Itd., Itd.
In vsi ti tipi skupaj s svojimi šefi in mistrom Fillijem sprdavljejo tv na mizerni novo. Kaj ste pričakovali pri teh tipih kaj drugega?
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži