Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V teh dneh lahko meščani in meščanke prestolnice gledajo dokumentarni film, ki ga projicirajo na pročelje Frančiškanske cerkve v strogem središču mesta. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je to hvalevredno početje, ki pač sodi v sodobno meščansko kulturo. Poleg vseh mogočih prireditev imajo tako meščani in meščanke na voljo še zastonjske projekcije filmov na prostem. Zadeva postane vredna dodatnega razmisleka v trenutku, ko vemo, o kakšnem filmu govorimo. Govorimo namreč o filmu z naslovom Čudež življenja. Meščankam in meščanom tako prikazujejo film o spočetju in razvoju človeškega zarodka. Nekateri izmed njih so proti takemu prikazovanju filma. Sam sem zelo za tako prikazovanje. Naj razložim.

Predstavniki Cerkve prav tako kot jaz podpirajo prikazovanje filma, saj ga sicer ne bi mogli projicirati na pročelje cerkve. Toda med njimi in menoj je vsaj ena pomembna razlika v razmišljanju o naravi takega filma.

Film kaže naravne procese. Beseda čudež je nekoliko pretirana, saj taki naravni procesi potekajo že milijarde let – verjetno na številnih koncih tega vesolja, čisto mogoče pa je, da tudi v drugih vesoljih, ki jih je po trditvah sodobnih fizikov kot listja in trave ali pa še veliko več. Mogoče jih je celo neskončno veliko.

Zakaj ljudje ne bi gledali filmov o naravnih procesih? Pravzaprav ni dobrega razloga, da jih ne bi gledali, zato sem zelo za take projekcije.

Poleg tega sem zelo za tudi zato, ker Cerkev s prikazovanjem filma objektivno podpira znanost. Takega filma namreč ni bilo mogoče videti v srednjem veku, ni ga bilo mogoče videti pred nekaj leti, ker preprosto nismo imeli na voljo dovolj zmogljivih tehnologij, ki zajemajo digitalne kamere in vse drugo, kar je pač potrebno za izdelavo filma.

Podpiranje znanosti je gotovo hvalevredno, kajti samo znanost lahko pojasnjuje naravne procese. Vraževerje jih ne more, zdrava pamet tudi ni, ljudje, ki se zanašajo na svoje oči, takisto ne.

Cerkev, ki podpira znanost, pa je leseno železo, saj stoji in pade z verovanjem, ki nima nobene resne zveze z znanostjo. V znanosti namreč ne verujemo, tam vemo. In če danes česa na vemo, se zanašamo, da bomo vedeli že jutri ali pa čez milijon let. Sprejemamo pa tudi, da česa morda ne bomo vedeli nikoli. To pa še ne pomeni, da moramo verovati. Verovanje je v vsakem primeru nepotrebno in je odveč.

Natanko znanost nam pove, kako nastane življenje, kako pride do oploditve jajčeca, kako se razvije otrok. Ni razloga, da se ne bi poučili o tem.

Ali ima projekcija Čudeža življenja kako zvezo s splavom? Nima. Ni pa naključje, da prikazujejo film ravno v času, ko so Poljaki in Poljakinje odločno zavrnili srednjeveški mračnjaški predlog za prepoved splava in celo za kazensko preganjanje žensk oziroma ginekologov, če bi se vendarle odločili zanj.

Cerkev se je na Poljskem ustrelila v nogo, saj so ji prebivalci jasno sporočili, da živimo v obdobju znanosti, ne pa v srednjem veku. Sporočili so ji tudi, da sploh nima nobene avtoritete na tem področju.

Cerkev namreč ni znanost, ampak je vraževerje, kot rečeno. Razvoj človeštva omogoča predvsem znanost, čeprav jo skušajo včasih ustaviti prav predstavniki Cerkve, omogoča pa ga tudi etično delovanje ljudi.

Vraževerje je obramba pred resnico sveta. Nekateri ljudje tako raje verujejo v čudeže, onstranstvo, Boga in drugo, kot da bi razmišljali in sprejeli resnico. Ali kot pravi Hannah Arendt: včasih je resnica tako grozna, da se branijo pred njo z banalnimi klišeji.

Ko razmišljamo o etiki, se je dobro spomniti, kaj je rekel Eichmann na sojenju v Jeruzalemu. Povedal je, da je živel po principih Kantove moralne filozofije in da je celo prebral njegovo Kritiko praktičnega uma.

Zakaj je Eichmannova izjava zelo pomembna tudi danes? Pomembna je, ker banalno branje Kanta, kot bi rekla Hannah Arendt, lahko vodi k radikalnemu zlu. Kaj je torej banalno branje Kanta?

To je branje, ki razume moralno ali etično dolžnost posameznega človeka na izkrivljen način. Kant namreč ravno ne zagovarja slepe ubogljivosti, ki jo je sicer zagovarjal Eichmann in se tako branil pred obtožbami, da je storil veliko zločinov. Kant se ne bi nikoli strinjal, da mora Eichmann živeti in delovati tako, da bi se njegov Führer strinjal z njim. Razmišljal je ravno nasprotno.

Kant v Metafiziki morale sicer zagovarja zamisel, da človek nima pravice do upora in revolucije, toda celo njegovo razmišljanje moramo presojati v luči radikalnih spoznanj o naravi etike, ki jih zapiše.

Na enem koncu imamo tako Eichmanna, ki trdi, da se drži Kantovih spoznanj, da zato uboga nadrejene in da mu ne pride na misel, da bi se jim upiral, češ da je Kant rekel tako. Na drugem koncu pa imamo nekaj, kar se rodi iz povsem drugačnega branja Kanta.

Na drugem koncu imamo svobodnega meščana, kot ga imenuje Kant, ki se na javnem mestu upira avtoritetam in se ne strinja z njimi, svoje nestrinjanje pa tudi glasno izraža.

Ne gre torej za preprost imperativ (Izberi življenje!), temveč gre natanko za to, kar zagovarja Kant: razmišljaj, o čemer hočeš in kolikor hočeš, to pa tudi javno povej.

Sedaj pa pride na vrsto dragulj. Kant namreč reče natanko tole: dolžnost ljudi je, da presojajo vedenje in delovanje avtoritet (oblastnikov, šefov in vseh drugih) na najboljši možni način. Kaj pa to pomeni?

Zelo preprosto. Pomeni tole: ljudje so etično dolžni misliti in uveljavljati svobodo govora v javnosti ter soočati druge ljudi, zlasti oblastnike, z dejstvi, ki spodkopavajo njihovo avtoriteto.

Vrnimo se k Čudežu življenja. Dejstvo je, da prikazuje naravni proces. Izbira življenja pa pomeni najprej misliti o njem, kot je predlagal Kant: razmišljaj, kolikor hočeš in o čemer hočeš.

To je šele pravi čudež: da lahko ljudje svobodno razmišljajo.

Razmislek nam tako pove, da imajo ženske pravico do splava. In preprosto ne verjamem, da se kaka ženska zanj odloči tako, kot se človek odloči, da bo spil kavo. Odloča se namreč po tehtnem premisleku. Naša dolžnost pa je, da sprejmemo osnovno idejo, da je vsak človek razumno bitje in da lahko razmišlja, kot pravi Kant.

Imperativ zato ni: Izberi življenje!, temveč je: Razmišljaj!. Eichmann je na žalost premalo razmišljal in preveč ubogal.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži