Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Da bi se izognili predsodkom, moramo biti pripravljeni in voljni poslušati oziroma slišati. To sta skoraj sočasno zatrjevala Freud in Heidegger. In na kaj sta mislila? Mislila sta, da se moramo ljudje učiti misliti; premalo mislimo, zato bi se morali še nekoliko potruditi. Obenem sta se z izjavo navezovala na sorazmerno preprosto filozofsko in kognitivno spoznanje, da pravi učitelj nauči učenca samo nečesa – učenja. Ta se mora naučiti samo nečesa – samega učenja. Njegova dolžnost je, da se nauči učiti in misliti. Učitelj je pred učencem samo zato, ker se uči bolj kakor on. Učitelj se mora nenehno učiti učenja, da bi omogočal učencem, da se učijo. Biti mora bolj učljiv, kakor so učljivi učenci. In v kakšni povezavi je vse to s spravo slovenskega naroda in s predsednikovo izjavo, da sprava že poteka in da bomo postali Slovenci in Slovenke zaradi nje bolj človeški? Kaj sploh pomeni biti bolj človeški?

Odgovor na zapisano vprašanje lahko zasnujemo s pomočjo filozofskega koncepta. Obstaja estetika občestvenega življenja, pravi Jacques Rancière. Ko razumemo, kaj to pomeni, smo na zelo dobri poti, da pojasnimo, kaj se dogaja s slovenskim narodom, zakaj je razcepljen in zakaj je sprava tako izjemno zahtevna.

Estetiko občestvenega življenja poznajo vsi člani občestva – zavestno in zlasti nezavedno. Pove jim, kdo je viden, kdo ni viden, kje je kdo, koga največkrat poslušajo, kdo je pomemben, koga imajo rade kamere, kakšna je distribucija medijskih oddaj, kaj največkrat slišijo, vidijo, doživijo, kdo ima dostop, kdo ga nima … Estetika občestvenega življenja je koncept, s pomočjo katerega dobro razumejo neenakosti v družbenem polju, razumejo pa tudi, da se lahko distribucija kadarkoli spremeni, da ni večna. Lahko se torej spremeni, saj ni vgravirana v realnost. Pravzaprav je naključna, zato je lahko že jutri bistveno drugačna. V tem je upanje.

Zadeva pa ni preprosta in enoznačna, kajti obstajajo tudi sile, s katerimi se ljudje upirajo spremembam in jih nočejo doživeti, za odpor in posledice odpora pa so tudi pripravljeni plačati ceno celo takrat, ko je ta zelo visoka.

Prav tako je jasno, da se ne more spremeniti čisto vse, kajti nekaj je univerzalno, večno in zato nespremenljivo. Natanko zato bi morale biti spremembe v službi obče dobrega, ne pa zla.

In Kant je zelo natančen, ko razmišlja o naravi zla. Zlo je vse, kar je učinek človekovega neetičnega delovanja, to pa je vsako delovanje, ki sledi njegovim interesom, ne pa samemu univerzalnemu etičnemu principu. Človek bi se moral zato zanašati na višja ugodja, kot jih imenuje Kant, ne na nižja, povezana z zadovoljevanjem potreb, interesov in želja.

Tako višje ugodje spremlja čisto presojanje.

Pomislite sedaj na Levinasovo idejo, da celo neobstoječi bog pušča sledi na obrazu drugih ljudi. Ker sem drugi za druge ljudi, je na mojem obrazu sled neobstoječega boga. Kaj to pomeni?

Pomeni, da je na mojem končnem in smrtnem obrazu nekaj nesmrtnega in neskončnega; je sled nečesa takega, ki jo drugi lahko misli. Zaradi tega je že mogoča naravnanost k dobremu, saj na obrazu drugega ne prepoznavam nobene grožnje, ničesar, kar bi me ogrožalo, kar bi bilo nevarno zame, kajti bog je skoz in skoz dober.

Ko se torej obračam k drugemu človeku, ki je kajpak drugačen od mene, se obračam k sledem tega, kar pusti neskončni bog na njegovem obrazu. Torej se ne obračam le k njemu, temveč se vselej obračam skozi njega onkraj, k samemu bogu.

Levinas govori o odnosu do drugega človeka, ki ima tale cilj: odpiranje neskončnosti, ki je bog. Torej sem k drugemu usmerjen tako, da sem naravnan na neskončnega Drugega, na boga samega, ne le na drugega človeka.

Vendar pa Levinas ne predvideva, da bi človek spoznal in dojel neskončnega boga, ki ne obstaja. Vanj namreč lahko le verjame. In bistvo je, da verjame natanko zato, ker ne obstaja; obstaja zelo dober razlog, da človek verjame v boga, ki ne obstaja. V vsakem primeru lahko govorimo o odnosih med ljudmi in bogom, ki ne obstaja.

Človeški odnosi z bogom so torej taki, da vselej obstajajo sledi, ki jih človek lahko misli in razume. Obenem so taki, da človek prepoznava v sebi nekaj božanskega. Levinas pravi natančno tole: posameznik prepoznava božje v drugem človeškem bitju, s katerim vzpostavlja etični odnos. Torej tudi v meni drugi prepoznava nekaj božjega. Potreben je odnos do drugega človeka, ki je v bistvu kreativen.

Sem sodijo tudi resnična politična ali umetniška dejanja, ki predstavljajo kreativno delo, to pa pomeni nov način govorjenja, nove oblike govorjenja, ustvarjajo nove estetike občestva. Taka dejanja so demokratična par excellence.

Kaj je demokracija? Zajema to, kar imenujemo nenaden pojav ljudi, ki ni nič drugega kot učinek svobodne volje ljudi, da niso več pripravljeni biti na svojih mestih.

Ljudje so lahko na svojih mestih, če verjamejo, da je družba narava, kjer ima vsakdo svoje naravno in vnaprej določeno mesto, ali če verjamejo, da je svet tak, kakršen je, in da ne more biti drugačen. Dokler tako verjamejo, so pri miru. V resnici pa bi morali verjeti zlasti v boga.

Vera v boga je pogoj učenja za novo, obenem pa je pogoj strasti do samega učenja.

Strast do učenja in spoznavanja zato vse spremeni. Je nekaj, kar ne sodi na kraje, kjer so ljudje. Poučevanje zato lahko razumemo kot umetniško delovanje.

V vsaki sedanjosti je videti, da morajo biti ljudje od nekoga odvisni: danes na primer od svetovalcev, terapevtov, sociologov, kritičnih psihologov in pedagogov, ki jim pripovedujejo, kaj vse naj naredijo, da se bodo usmerjali k resnični, pravi in celo revolucionarni prihodnosti.

Nikoli ne spregovorijo o nepričakovanih, kontingentnih prelomih z obstoječim, ki sesujejo vse hierarhije in vse odvisnosti. Ne govorijo o kreativnosti in ne govorijo o etičnih odnosih do drugih ljudi in boga.

Spodaj je vselej enakost. Je enakost inteligenc, kot pravi Rancière, zato hlapci natanko razumejo svoje gospodarje in ti dobro vedo, da hlapci razumejo, kaj jim naročajo. Splošno rečeno: ljudje vselej zelo dobro vedo, kaj se dogaja okoli njih, in obenem vedo, da drugi vedo; vedo tudi, da sami vedo.

V Sloveniji ljudje zelo dobro vedo, kdo je bil leta 1941 sovražnik in kdo je bil na pravi strani. Tu ne pomaga nobeno sprenevedanje. Enakost inteligenc namreč pomeni tudi enakost v razumevanju tega, o čemer razmišlja Kant, ko skuša pojasniti razmerja med kategoričnim imperativom, svobodo, voljo in spoštovanjem zakona.

Ljudje torej vselej vedo, kdo je na pravi strani in kdo ni; vedo vsaj nezavedno, če se že na ravni zavesti lahko sprenevedajo.

Nezavedno sprenevedanje hvalabogu ni mogoče. Prav zato je mogoča kritična misel. Ljudje prej ali slej zelo dobro vedo, proti komu je usmerjena in zakaj.

Sprenevedanje torej ni mogoče, čeprav deluje. Lahko deluje dolgo, zelo dolgo. Lahko pa se zgodi tudi nekaj kreativnega: ljudje zaradi želje, da bi spoznali boga, postajajo vse bolj odgovorni za Drugega in za drugega v vsakem drugem človeku. To pa ne prinese le redistribucije senzibilnega, kot bi rekel Rancière, temveč prinese tudi povsem nove medsebojne odnose.

Drugo ime za to je sprava.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži