Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Med vsemi pravicami, ki jih lahko mislimo v demokratičnih okoljih, obstaja tudi pravica do gibanja; ideja demokracije je od iznajdbe v antičnem svetu neločljivo povezana z idejo svobodnega gibanja. Sodobno življenje v globalnem kapitalizmu to pravico vsak dan potrjuje. Različni trgovinski sporazumi so zato napisani tako, da bi bilo gibanja čim več. Pravzaprav so napisani tako, da bi bilo gibanje absolutno neomejeno in zagotovljeno ter da bi bil vsakdo, ki bi si ga drznil omejevati, postavljen pred sodnika. Vsekakor je res, da je prosto gibanje zelo pomembna vrednota globalnega kapitalističnega sveta, ki jo gre varovati za vsako ceno in z vsemi pravnimi sredstvi; enako lahko rečemo za demokracijo.

Toda pri tem nikakor ne bi smeli biti naivni. Ko govorimo o pravici do gibanja, mislimo zlasti in najprej na pravico, ki jo ima – Kapital. Nihče še ni omenil pravice ljudi. Pravica Kapitala je tako zelo pomembna, da je oni dan gospa iz Kanade, ki si je po lastnih besedah zelo prizadevala, da bi EU podpisala sporazum CETA, jokajoč odšla s prizorišča, ker ji je dokončno postalo jasno, da podpisa ne bo. Njen jok je bil namenjem Kapitalu, kajpada, ne ljudem. Jokala je kot malo dete, in sicer zaradi tega, ker so ji ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo, jasno sporočili, da ne dovolijo, da bi bil Kapital pred ljudmi.

Dogodek je pomenljiv in simptomatičen. Odrasel razumni človek joče in je vidno prizadet, ker Kapital ne bo mogel še naprej izkoriščati ljudi ter se nepravično in neomejeno širiti po planetu, uničevati okolja in povzročati nezaposlenosti.

Posamični dogodek pa dopušča sklep, ki se nanaša na občestva: psihologija posameznikov je danes taka, da so prizadeti že zaradi delovanja zdravega razuma; kako bi šele bilo ob rabi kritične misli! Ranljivost ljudi je tako velika, da so nekateri na robu živčnega zloma, če enkrat samkrat doživijo, da se kdo ne strinja z njimi.

Zdi se, da se je treba nenehno strinjati in delati na tem, da ne pride do zavrnitve. Ob tem moramo pomisliti na žalostno spoznanje, ki ga je tako sijajno elaboriral Jacques Derrida: kritika ne pomeni, da nekaj zavračamo, temveč pomeni odpiranje tega, kar kritiziramo, njegovi lastni prihodnosti. Ali drugače rečeno: če hoče biti kapitalizem to, kar njegovi zastopniki trdijo, da je, mora vsaj do določene mere prekiniti z lastno preteklostjo. Ljudje se morajo držati pravil, toda obenem so prav tako dolžni iznajti nova pravila. Ne moremo se večno strinjati in se držati starih pravil. Brez preloma s starim sploh ne moremo govoriti o odgovornosti, dodaja Derrida, to pa obenem pomeni, da ne moremo govoriti o pravičnosti.

Vse to je tudi kar najtesneje prepleteno z delovanjem slovenske vlade, ki je sicer dahnila Da pravici Kapitala do neomejenega gibanja, obenem pa postavlja zidove na meji s Hrvaško. Ograja, ki jo ljubkovalno imenujejo tehnična ovira, zakaj to sprenevedanje, saj vsi vemo, za kaj gre?, seveda ni namenjena Kapitalu, kar je povsem logično – namenjena je ljudem.

Medtem ko ljudje, ki razmišljajo, postavljajo meje mrtvemu kapitalu, zastopniki oblasti, ki ne razmišljajo, postavljajo meje živim ljudem.

Dogaja se torej tole: neosebnemu Kapitalu je treba odpreti vsa vrata, živim ljudem pa jih je treba sočasno zapirati. Ne vsem ljudem, seveda, samo nekaterim, saj meje za elite ne veljajo, kot je dobro znano.

Vselej je tako, da obstajajo eni ljudje in drugi ljudje. A če bi povprašali taiste ljudi, ki postavljajo meje ljudem, ne pa Kapitalu, kaj menijo o demokraciji, bi v zboru vzkliknili, da so zelo zanjo in da jo podpirajo z vsemi štirimi. V resnici bi s tem dokazali le to, da nimajo pojma o njej.

Številni drugorazredni ljudje z vsega sveta od njihovega vzklikanja in zagovarjanja demokracije nimajo prav dosti. Treba je zgolj pogledati številke.

V zadnjih dveh letih je po vsem svetu umrlo več kot deset tisoč ljudi, ko so skušali prečkati kako mejo. Tega niso počeli kot kriminalci, to so delali iz obupa in zaradi strahu pred nasiljem, ki divja v njihovih domovinah.

Vsak otrok se zlahka prepriča, da nobena ograja, pa če je višja in trdnejša od zidu, ki je nekoč delil Vzhod in Zahod, ali pa bolj železna od železne zavese, ki ju je prav tako razločevala, ne more preprečiti ljudem prehajanja meja. Zgodovna je polna dokazov, da so ljudje, ki so se namenili prečkati kako mejo, to tudi prečkali. In osnovna psihološka resnica je, da so ljudje, ki bežijo pred nasiljem, pripravljeni tvegati vse – tudi lastna življenja. Nobena ograja jih je bo ustavila, jih ni ustavila doslej in jih tudi ta trenutek ne zaustavlja.

Vse to so izjemno preproste resnice, ki pa vedno znova naletijo na popolno aroganco oblastnikov, njihovo brezbrižnost, licemerje in blefiranje.

Prav tako je že zdavnaj jasno, da postavljanje zidov in tehničnih ovir finančno napaja privatna podjetja, ki jih postavljajo in vzdružujejo, ter razne varnostne službe in agencije, ki tam patruljirajo. Samo izračunajte, kaj pomeni vzdrževati tristo kilometrov ograje, koliko ljudi je treba plačati, da jo nadzorujejo, koliko evrov gre za nakup naprav in tehnologij, s katerimi si pri tem pomagajo. Pa je komaj tristo kilometrov. Pomnožite to s faktorjem tisoč in dobite realne globalne številke.

In potem primerjajte vsoto s količno denarja, s katerim bi zgradili kako bolnišnico ali vsaj urgentni blok, da ne govorim o čakalnih vrstah pacientov, zlasti tistih, ki nimajo deset ali dvajset tisoč evrov, da bi vrsto preskočili.

Tak je svet: ni problema porabiti milijonov za zidove, ograje in tehnične ovire, je pa nerešljiv problem zagovarjati in uresničevati eno samo pravico ljudi, ki bežijo pred nasiljem in smrtjo. Neprimerno laže je zagotavljati pravico Kapitalu, da se pretaka po vsem planetu, kot pa končati eno samo vojno, da ljudje ne bi več bežali, ali vlagati denar v delovna mesta, da bi imeli delo in prav tako ne bi bežali.

Sporazuma CETA ne kritizramo in ne zavračamo, ker bi bili zlobni in zlonamerni, temveč zato, da bi bili pravični. Premik je izjemno pomemben, kot je pokazal Derrida: dekonstrukcija ne pomeni uničevanja nečesa, temveč pomeni biti pravičen do pravičnosti.

Na prvo mesto bi torej morali postaviti pravičnost, šele na drugem mestu pa bi bil lahko Kapital. Ko bodo ljudje zmogli biti pravični do same pravičnosti, bodo ljudje končno pred kapitalom, prej pa ne. V temelju pravičnosti je seveda Platonova ideja odpiranja. Šele ko mislimo idejo odpiranja, ustvarjajo pogoje za gostoljubnost in obdarovanje. Potem nam niti na misel ne pride, da bi postavljali bodeče žice in odganjali ljudi od sebe.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži