Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Danes je 26. oktober. Temperatura zraka ob šestih zjutraj je bila v Ljubljani plus 15 stopinj Celzija. Premier je včeraj, 25. oktobra 2016, vsem Slovencem in vsem Slovenkam orisal svetlo prihodnost in jim jo kajpak tudi zaželel; mimogrede je še poudaril, da smo lahko že sedaj ponosni in da živimo dobro, da smo narod, ki se lahko postavi ob bok kateremu koli drugemu narodu, da znamo stopiti skupaj in vse ostalo. Isto bi lahko rekel kateri koli premier za kateri koli narod na tem svetu.

Oblastniki podložnikom namreč vselej rišejo svetlo prihodnost in sladko govorijo, ker mislijo, da je to njihova politična dolžnost ali pa vsaj piarovska poteza, ki se prej ali slej splača; dobro je, da se splača, saj ko si enkrat oblastnik, želiš biti večno na oblasti, kajti oblast je sladka. Podložniki tako vedo, da oblastniki vedo, kakšna je njihova dolžnost in kako je s piarovskimi potezami. Poleg tega vedo, kaj jim bodo povedali, saj jim vselej povedo isto ali različico istega. Ko oblastnika slišite enkrat, veste, kaj bo povedal v prihodnosti in kaj bo govoril večno.

V čem je potem smisel takega govorjenja, saj vsi vemo, da vsi vemo, kako govoriti o prihodnosti, obenem pa nam je povsem jasno, da govorjenje o svetli prihodnosti še ne bo dejansko prineslo svetle prihodnosti? A ta bi zares lahko bila svetla, ne zgolj v besedah. In premier bi zares naredil vtis na ljudi, če bi jim znal povedati, kaj se dogaja v svetu v resnici, kar pomeni v zraku, v oceanih, v podzemlju. To bi lahko povedal, če bi prebral kako dobro knjigo. Na primer tole: Vertical: The City from Satellites to Bunkers (Verso, 2016). Spisal jo je Stephen Graham. Seveda je ni prebral in je tudi nikoli ne bo. Zato pa sem jo prebral sam.

Že naslov knjige je pomenljiv in zgovoren. Avtor se najprej dvigne na rob zemeljske atmosfere, kjer so sateliti, ki nas opazujejo, nato pa se spušča navzdol. Pogled na to, kar se dogaja na Zemlji, je zares osupljiv. Poleg satelitov so tam tudi droni, bombniki, lovci. Od zgoraj je dobro videti katastrofalne razsežnosti podnebnih sprememb, zaradi katerih prihodnost niti približno ne bo svetla, pa če si še tako močno želimo, da bi bila. Videti je, kakšne so posledice taljenja grenlandskega in antarktičnega ledu, zaradi katerega se v ocean stekajo velikanske količine zelo mrzle vode, ki bodo verjetno ustavile Zalivski tok.

Videti je tudi človeške stvaritve, v katere so pripadniki elite vložili bilijone dolarjev. Za kateri pogled so torej velikanske stolpnice, visoke kilometer, umetni otoki, gigantske umetne stvaritve, kjer živijo izključno elite, zavarovane pred drugimi ljudmi z zidovi, varnostniki in nadzornimi napravami?

Morda je enako osupljiv pogled, ki seže daleč v globine. Avtor knjige tako zastavlja dobra vprašanja. Zakaj gradijo milijarderji podzemna bivališča? Zakaj je na svetu na mejah vse več zidov, bodečih žic in drugih ovir? Kaj se dogaja v podzemlju, kjer kopičijo elite velikanske zaloge hrane in drugih dobrin, potrebnih za preživetje? Le čemu to počnejo, če pa je prihodnost svetla?

Mesta so prav gotovo bojno polje (battleground) sodobnega urbanega življenja, poudarja Graham, pa naj gre za slume ali bogataške četrti, kjer se za zidovi skriva elita. Varnostne službe so zato vse številčnejše, varovalnih žic je vse več, zidov tudi, nadzornih kamer takisto. Politični žargon je preplavljen z novorekom o varnosti, varovanju državljanov, skrbi za njihovo varnost, zaščito in vse drugo.

Vendar ne sme biti nesporazuma: varnost je za elite, vsi drugi bodo v ključnem trenutku prepuščeni sebi, plenilcem in drhali.

Vojaški poveljniki, vodje varnostnih služb in politiki vse bolj prepoznavajo urbana okolja kot polje spopadov, konfliktov, sporov z ljudmi, ki bi radi živeli v miru in vsaj približno kakovostno, pa ne morejo živeti. Vse več je zato ljudi, ki jih je treba nenehno spremljati, nadzorovati, skenirati in imeti na očeh. Ne gre torej le za militariziranje meja v strahu pred valovi beguncev, temveč gre tudi za strah pred samimi prebivalci urbanih središč, ki znajo in hočejo misliti s svojo glavo.

Dobro je videti, da se poglablja prepad med teoretskimi spoznanji, kakršno je tisto o naravi in bistvu demokracije, in vsakdanjimi varovalnimi posegi v življenja navadnih ljudi. Graham zato poudarja: ne bodite preveč naivni in razmišljajte o novem vojaškem urbaniziranju vsakdanjega življenja in kulture, v kateri vse pogosteje prevladuje opozarjanje na terorizem in teroriste, ki so že domala povsod.

Smoter vsega tega je povsem jasen: treba je zavarovati kapitalizem pred ljudmi. Ti bodo vse bolj le še nadzorovani atomi, od katerih se bo pričakovalo, da bodo tekali za svojimi sanjami in verjeli pravljičarjem na besedo.

Pri tem nikakor ne mislim na temeljni dohodek, s katerim bi radi nekateri ekonomisti reševali kapitalizem, saj mislim zlasti na skupno lastnino. Temeljni dohodek je nepomembna pravljica, medtem ko je edina realna alternativa kapitalizmu komunizem.

Prihodnost kapitalizma, številni ljudje uporabljajo izraz post-kapitalizem, ne upajo pa si uporabiti izraza socializem ali komunizem, je dokazano zavezana preprostemu spoznanju. Izjemni tehnološki razvoj človeštva je dobro izhodišče za razmišljanje o komunizmu, saj je prihodnost samega kapitalizma neposredno odvisna od lastništva nad tehnologijami.

Temeljni dohodek v taki perspektivi ne rešuje ničesar, kajti če bodo tehnologije še naprej v lasti zasebnih lastnikov kapitala, bo zgolj dim v vetru, kajti za ljudi je bistveno, da imajo delo, da zaslužijo svoj denar v potu lastnega obraza. Zanje je ponižujoče, če jim država obljublja denar in pravi, da obenem ni pomembno, ali delajo ali ne.

Za ljudi je namreč pomembno natanko delo, ki je v njihovi naravi. In v komunizmu bodo tehnologije skupna last. Ljudje bodo zato skupaj načrtovali prihodnost, skupaj se bodo odločali, kaj bodo roboti delali, koliko bodo naredili in kaj bodo ljudje naredili z dobrinami, ki jih bodo izdelali. Takrat bo prišla do polnega izraza demokracija, saj bodo ljudje odločali skupaj – ne bo odločal 1 %.

Roboti bodo opravili veliko dela, zato bodo ljudje živeli v izobilju. Vsi, ne le nekateri, se pravi elita. To preprosto pomeni, da bodo dobrine zastonj, saj roboti ne potrebujejo plače ali mezde. Zastonj bo šolstvo, zastonj bo sociala, zastonj bo zdravstvo, zastonj bo javni prevoz. Ljudje bodo dejansko živeli v družbah izobilja ali blagostanja. Roboti bodo delali, ljudje pa se bodo lahko posvečali drugim dejavnostim, kot so ustvarjalno raziskovanje, pogovarjanje, skrb za telo, eksperimentiranje. Lahko bodo hodili v službo, vendar bodo delali malo ur dnevno. Več bodo delali le, če bodo tako želeli. Med seboj ne bodo tekmovali, temveč bodo sodelovali. Skupaj bodo razmišljali o skupni prihodnosti.

Vse to se lahko zgodi, kajti robotov bo na tem planetu iz dneva v dan več in vse zmogljivejši bodo, kar je povsem logično. Ne bo pa se zgodilo, če bodo v rokah elite.

Potem bodo še naprej govorili o svetli prihodnosti, ki bo zares svetla – za elito. Nič novega pod soncem.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži