Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pravljičarji, med katere sodijo tudi slovenski premier in njegovi pribočniki, se morda ne zavedajo, da je globalizacije konec, zato ljudem še naprej pripovedujejo pravljice za lahko noč. Morda celo vedo, da je globalizacije konec, saj tega ni tako zelo težko spoznati, toda kljub temu vzneseno pripovedujejo pravljice, kar je še veliko slabše, zlasti pa je neetično. Resnično, slovenski oblastniki ne vedo, kaj je etika, a bi to vsekakor morali vsaj vedeti, če se že obnašali ne bi etično, saj lažejo in se sprenevedajo. V resnici nimajo nobene vizije, zato zgolj ponavljajo za gospodarji, ki je tudi nimajo: svetu vladajo bankirji, svetu vlada tržna ekonomija, vse to pa naj bi bilo dobro za vse ljudi. Nikoli ni bilo dobro za vse ljudi, danes pa še zlasti ni, toda ti, ki so na oblasti, iskreno verjamejo, če niso moralno povsem na dnu, da je hiper normaliziranje, o katerem govori Adam Curtis v zadnjem dokumentarcu HyperNormalisation (2016), ultimativna ponudba dobrega in resničnega vsem ljudem, da lahko njihova življenja usmerjajo računalniki, pametne naprave, banke in finančni mogotci, da je to najboljše, kar se jim lahko zgodi, da je surova, brutalna korporativna moč, ki se ne kopiči le v kibernetičnih prostorih, temveč tudi v zavesti ljudi, blagoslov, ki si ga ljudje ne le želijo, temveč ga tudi zaslužijo. Zlasti pa nočejo priznati, da so tudi sami del gigantskega sistema moči, ki domnevno obvladuje čisto vse, a v resnici ne obvladuje prav ničesar. Nimajo ideje, nimajo vizije, zato se zanašajo le na menedžment. Verjamejo v upravljanje z ljudmi, toda zgodovina je tisočkrat dokazala, da se ljudje obnašajo drugače, kot bi radi tehnokrati, menedžerji in politiki, ki na koncu vselej odidejo na smetišče zgodovine in utonejo v pozabo, kajti zanje je realnost zgolj teater, nekaj, s čimer je mogoče upravljati, nekaj, s čimer je mogoče manipulirati, da ljudje nikoli ne vedo, kaj se v resnici dogaja. V ozadju sta tako globoka neetična drža in moralna praznina.

Zakaj lahko govorimo o koncu globalizacije? Če bi nam tako vprašanje postavila stara mama, ne bi bilo čisto nič narobe, če bi ji ponudili v odgovor tole alegorijo.

Draga stara mama, predstavljaj si velikansko torto. To je zares zeeeeeeeeelooooooo velika torta, ki sega čez ves planet. Zares je gigantska. Velika je kot Zemlja. In okoli te torte so zbrani nekateri ljudje. Številni ljudje nimajo dostopa do torte, zato jih ni tam zraven, toda nekateri, imenujemo jih elita, ga vsekakor imajo.

In sedaj si predstavljaj, da je bila ta torta nekoč čisto majhna. Zaradi zakonitosti, ki ti jih ni treba poznati, je ta torta kot po čudežu nenehno rasla, kar pomeni, da je bila iz dneva v dan večja. Podobno je rasla tudi Alica v čudežni deželi, ko si je potisnila v usta majhen kos tiste nenavadne gobe; to pravljico verjetno poznaš.

No, torta je rasla kot Alica in nekega dne je segla do roba planeta. Vem, da se sliši čudno, ker je planet okrogel, ampak tako se reče. Torta je postala velika, kot je velik planet.

Kaj sedaj? Torta ne more več rasti, ker je planet končno velik; to je zelo logično. Sam planet ne raste, kot raste Alica. Ni šans, da bi se povečal, kar pomeni, da bo še naprej enako velik, kot je velik sedaj in že nekaj milijard let.

In tisti ljudje okoli torte so bili seveda ves čas zelo veseli, da je torta neprestano rasla. Delili so si koščke torte, govorili o solidarnosti, medsebojni delitvi, plimi, ki dviguje čolne in čolničke, ter kajpak veselo uživali na toplem soncu.

Ko je torta zrasla, kolikor je pač lahko, je bilo uživanja na soncu počasi konec. Ljudje so se namreč vse bolj boleče zavedali, da torta ne bo več rasla, zato so začeli razmišljati, ker so pač razmišljajoča bitja. Razmišljali so takole.

Torta ne bo več rasla, zato je dobro poskrbeti za svoj kos in ga čuvati pred drugimi ljudmi, ki tudi hočejo kose torte. Kdor ne bo pohitel, bo dobil majhen kos, košček, to pa ni tako zelo dobro, saj smo navajeni na kose. Zlasti ni dobro, ker smo navajeni na veeeeeeeliiiiiike kose. Ti v prihodnosti ne bodo nič večji, zato je dobro poskrbeti, da vsaj ne bodo manjši.

Alegorijo povemo stari mami in ta mirno prikima, saj razume, za kaj gre.

Stara mama sedaj tudi razume, zakaj je bilo nujno treba podpisati sporazum CETA. Podpisati ga je bilo treba, ker svetovna trgovinska menjava ne bo več rasla, temveč bo upadala!

To pomeni, da je svetovna trgovinska menjava po drugem svetovnem klanju rasla zelo hitro. Pravzaprav je rasla celo hitreje kot BDP, kar je bilo dobro. Sedaj bo drugače. Trgovinska menjava bo sicer za silo rasla, vendar ne v primerjavi z BDP-jem. Nekateri ekonomisti so izračunali, da bo kar precej zaostajala za rastjo globalne ekonomije, ki pa se ji zaradi podnebnih katastrof tudi ne piše prav dobro, saj so stroški že sedaj veliki, kmalu pa bodo gigantski.

Sedaj je tudi jasneje, zakaj sta proti trgovinskim sporazumom tako Clintonova kot Trump. Oba namreč vesta, da podporniki sporazumov blefirajo, ko trdijo, da bo menjava pospešila gospodarsko rast v Evropi in Kanadi, v ZDA in povsod drugje po svetu.

Nobene pospešitve ne bo.

Kdor pogleda številke, že sedaj ve, da svetovna trgovinska menjava pada in je njena rast čista utopija. In ko ni rasti, ni česa deliti. Stara mama to zelo dobro razume. Ko se začnejo zadeve krčiti, vsakdo hiti, da bi obdržal vsaj tisto, kar že ima. Ni načina, da bi hotel deliti z drugimi, s katerimi že tako ali tako tekmuje.

In v kakšni povezavi je vse to z etiko oziroma z etičnostjo?

Freud je nekoč dejal, da je cilj psihoanalize zelo preprost: pomagati ljudem k moralnemu delovanju in k filozofskemu premišljevanju lastnih želja.

Kot rečeno: zelo preprosto in razumljivo tudi zdravemu razumu.

Razumljivo pa je tudi tole.

Temeljno, osnovno, bistveno vprašanje vsake mogoče etike je: kako intelektualno in moralno preobraziti nasilne, brutalne, nečloveške koordinate neoliberalnega sveta ter njegovega ekonomskega, družboslovnega in psihološkega pojasnjevanja?

Zagotovo drži tole. Koordinat ne bo spremenil osamljeni gocentrični posameznik, ki 'skrbi zase' in 'dela na sebi'. Lévinas je, sledeč Freudu, pokazal, da je človek jaz ali ego v resnici za-drugega in za-Drugega, ne pa za sebe.

Torej ne gre za spoznavanje samega sebe, temveč gre za spoznavanje odgovornosti, ki jo ima vsak ego do drugega in do radikalnega drugega, ki je Drugi.

V tem obratu k etični odgovornosti je še upanje.

Ne gre torej niti za svetovno trgovino, niti za regionalne trgovinske sporazume, niti za globalizacijo. Končno gre za etiko in za etičnost. Kolikor je sploh še časa, seveda.

Ljudje zaradi etičnosti in njene narave namreč niso svobodni. So odgovorni in dolžni, kar je čisto nekaj drugega.

Za obrat gre, kajti odgovornost je pomembnejša od navidezne svobode, ki jo podpira kapitalizem. Človek je lahko 'zdrav' in 'normalen' le, če se svobodno odloči za dolžnost in odgovornost do drugega oziroma do Drugega. Vse drugo je zgolj sprenevedanje, ki ima končno katastrofalne posledice.

V samem osrčju človeških eksistenc je namreč etičnost, zavezana psihološkemu paradoksu: več ko človek daje od sebe drugim ljudem, bolj se zaveda, kako veliko še mora dati. Kapitalizem terja ravno nasprotno, zato je destruktiven in ni v skladju s človekovo naravo, kar preprosto pomeni, da mora na smetišče zgodovine.

In ker mora, bo tja tudi zares odšel.

.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 Šantideva 18:35 04-11-2016
Vsa sreča kar je je, je v želji, da so srečni drugi.
Vse trpljenje kar ga je, je v želji, da smo srečni sami.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži