Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Trump, za katerega bi volil Slavoj Žižek, ves čas predsedniške kampanje vneto in samozavestno zatrjuje, da bo naredil Ameriko zopet močno, če bo postal predsednik; govori o moči, ne pa o tem, kar je dobro, ali o tem, kar je resnično. Zgolj bežen pogled nazaj nam pove, da se je po letu 1974 v Ameriki ves čas dogajalo prav to: predsedniki so se drug za drugim spraševali, kako narediti Ameriko močno, a je vsem bedno spodletelo, medtem ko so bili ljudje, če odštejemo 1 %, kajpada, vse bolj obubožani; ne le v Ameriki, temveč po vsem svetu. Medtem ko so torej delali Ameriko močno, je bila ta iz dneva v dan bolj na psu, preostanek sveta pa je zgolj stal ob strani in nemočno spremljal dogajanje. Zakaj?

Leta 1973 je Amerika že dobesedno razsuta država; New York je na primer na robu bankrota. Ko se danes desničarji ozirajo nazaj in skušajo dokazati, kako razsuta je bila Jugoslavija, vselej pozabijo povedati, da to ni bilo nič v primerjavi z razsutostjo ZDA.

Ni bila le v nori vojni, v kateri je umrlo tri milijone Vietnamcev, kar je bistveno več, kot je število vseh Slovencev, pretresali so jo tudi: rasni nemiri, študentska gibanja, protesti ljudi, ki niso hoteli v nedogled prenašati socialne nepravičnosti, družbenega izkoriščanja in nesramnega bogatenja elite, protesti žensk zaradi spolnega izkoriščanja, protesti vseh drugih ljudi zaradi pokvarjenih predsednikov, uničevanja okolja, demokracije in socialne države.

Cena nafte čez noč poskoči za petkrat, ker tudi Arabci niso neumni in hočejo dati lekcijo ZDA, ki se zanaša na mišice in manipuliranje. Ta lekcijo tudi dobi, potem pa se oklene – neoliberalnega svobodnega trga in vseh mogočih ideoloških praks, ki ga podpirajo. Rešuje banke in elite, medtem ko so ljudem namenjene nove sofisticirane ideološke prakse, zaradi katerih pridejo z dežja pod kap.

Deregulacija, privatiziranje in napad na državo blaginje še bolj razmontirajo državo in ZDA postaja vse bolj podobna državam tretjega sveta, vodijo pa jo banke, v katerih upravljavci z denarjem služijo dobesedno milijarde dolarjev letno, medtem ko vsi drugi ljudje samo še utrujeno životarijo.

Ves čas kajpak politiki in demagogi širijo besednjak, v katerem je Amerika močna, samozavestna, stabilna in seveda demokratična država. V resnici ni nič od tega, toda vsaj za silo vse skupaj deluje, dokler ne napoči jutro enajstega septembra 2001.

Takrat postane vsemu svetu jasno, kako ranljiva je Amerika, kako nemočna je v resnici in kako odvisna je od zunanjega sveta.

Ranljiva pa ni le država, ranljivi so tudi državljani. Toda namesto močne države, ki jih ščiti, dobijo neoliberalizem, ki zagovarja prelaganje tveganj ravno na posameznike. Ti so v novi perspektivi naravna egoistična bitja, ki skrbijo zase, sledijo svojim interesom in tekmujejo med seboj kot vlagatelji ali investitorji, da bi imeli čim več. Psihologi pa v glavnem še vedno molčijo, medtem ko psihiatrov raje ne omenjam!

Vsak državljan tako skrbi zase, socialni in družbeni problemi so problemi posameznikov, vse probleme pa domnevno rešuje nevidna roka globalnega trga; idilična podoba čiste harmonije. Za pogled nekoga, ki je nor ali pa na robu norosti.

Ko pride do zloma sistema, ko ta ne deluje dobro, na primer leta 2008, so seveda krivi in odgovorni posamezniki, ki se jim prikladno dodajo nove lastnosti: grabežljivost, pohlep, nemorala. Na njih je breme krivde: s sistemom je vse v redu, le nekateri ljudje so nepopolni in redno kaj zavozijo. Če bi se jih znebili, če bi dobro končno premagalo zlo, bi bilo kajpak vse drugače.

Tak je ta svet. In v njem naj bi bila Amerika zopet močna? Kaj to sploh pomeni?

Najprej pomeni uveljavljanje preproste logike, ki je sicer že ves čas na delu. Predstavlja jo vprašanje, ali se nekaj (karkoli) sploh splača.

V takem obzorju je mogoče zapisano vprašanje postaviti komurkoli, kadarkoli in kjerkoli. Se splača imeti otroke? Se splača zdraviti ljudi? Se splača študirati humanistiko? Se splača imeti za prijatelja nekoga, ki nima dovolj pod palcem? Se splača vlagati v to, se splača vlagati v ono? Se sploh še splača živeti?

Vse je investicija, zanjo pa je logično, da se mora splačati. Kateri bedak pa bi vlagal v nekaj, če si ne obeta dobička?

V življenju je treba iti naprej, treba je uspeti, ponavljajo v zboru, treba je slediti sanjam. Če učenci nimajo dovolj dobrih ocen, so zanje odgovorni in krivi učitelji, ki se niso dovolj potrudili. Tako razmišljajo ljudje, ki se vse bolj boleče zavedajo, da nimajo prihodnosti in da imajo na voljo le novorek, v katerem prevladujejo besedne zveze, kot so: interesi (self-interests); izboljševanje sebe (self-optimization); samoaktualiziranje (self-actualization).

Krepitev Amerike zato ne pomeni krepitve socialne države proti Kapitalu, temveč pomeni krepitev Kapitala proti vsemu, kar bi ga lahko oslabilo, se pravi postavilo ljudi pred Kapital.

Gospod Trump preprosto ne more misliti zgodovinske lekcije, ne more pa misliti niti lekcije, ki nam jo trenutno posredujeta filma, za katera z lahkoto ugotovimo, da imata zanimivo skupno zgodovino, ki pa ni le zanimiva, saj je tudi aktualna: Doctor Strange (Scott Derrickson, 2016); Alice Through the Looking Glass (James Bobin, 2016). Lekcija je tale: veliko moči spremlja velika odgovornost.

Alice se tako vrača v čarobni svet onkraj zrcala, da bi spremenila tok zgodovine, vendar lahko le ugotovi, da tega ne more in ne sme narediti. In kako se vse skupaj razreši v dobro teh, ki si to zaslužijo? Čisto enostavno: Alice spozna, da se ves čas moti, ker verjame, da je Klobučarjeva družina mrtva, to pa prestavi njeno poslanstvo v povsem drugačno luč, zaradi česar začne razmišljati na nov način.

Na zelo primerljiv način mora doktor Strange posredovati med tem svetom, ki ga imamo za realnega, in svetom, ki leži onkraj njega. Uporabiti mora vse mogoče prijeme, da bi zaščitil to, kar mora biti zaščiteno. Med drugim se mora naučiti ukrivljati realnost, nadzorovati čas in ustvarjati vzporedne realnosti.

Morda bo prihodnost zares pokazala, da ne obstaja posebna razlika med magijo in naprednimi tehnologijami, med katerimi bodo prednjačili zmogljivi kvantni računalniki, toda v tem hipu je zelo na mestu parafraziranje filmske govorice, nad katero bi se moral najprej zamisliti gospod Trump.

Seveda se ne bo.

Morda misli, da ve, kako deluje ta svet, toda realnost, v kateri živi, je zgolj ena izmed mnogih. In nikakor ni nujno, da je v njej vse smiselno. V rokah ima moč, toda veliko vprašanje je, če je pripravljen na spopad z resničnim zlom, ki ogroža ta svet, ne z namišljenim oziroma s tem, ki ga je enostavneje misliti.

Bolj bi moral paziti, po katerih poteh hodi, kajti pravilna je samo ena, medtem ko na drugih lahko zelo hitro zaide na stran samega zla, ki uničuje svet, medtem ko sporoča ljudem okoli sebe, da ustvarja dobro za vse.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži