Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Neki mladenič mi je v teh dneh nekajkrat rekel, da se sicer trudi biti dober, ker ve, da je treba biti tak, vendar se obenem močno boji, da ne bo dolgo zdržal. Če si dober, te namreč vsi j***, je prepričano dodal. Torej je bolje biti slab, sem ga vprašal. Vsekakor se bolj splača, se je izvil. Kaj pomeni Trumpova zmaga za ZDA in kaj pomeni za ves svet, ki je gotovo kapitalističen, v kapitalizmu pa je zelo pomembno vedeti, kaj se splača in kaj se ne?

Dokler je v ZDA potekal predvolilni cirkus, za katerega je bilo porabljenih nekaj milijard dolarjev, je bilo mogoče reči dobesedno karkoli. Karkoli je lahko rekel Trump, karkoli je lahko rekla Hillary, karkoli je lahko rekel kdorkoli o čemerkoli in o komerkoli. Potem pa se je nenadoma vse spremenilo. Trump je bil v medijih še do včeraj rasist, lažnivec, sovražnik žensk, politični hujskač, ksenofob, človek, s katerim kultiviran državljan ne bi hotel niti na kavo. Danes ni nič od tega; zdi se, kot da se je vse spremenilo.

Človek pa se kot osebnost ne more spremeniti čez noč; taka je preprosta psihološka resnica. Včasih se ne spremeni niti v dolgotrajni in poglobljeni analizi, v katero prostovoljno vstopi. Njegove osebnostne značilnosti, lastnosti in zmožnosti ne morejo kar izpuhteti v zrak oziroma izginiti. Nekdo, ki je bil do včeraj rasist, je zato najverjetneje rasist tudi danes.

Chomsky se zato vedno znova sprašuje, ali misli Trump resno, kar reče, ali ne. Če misli resno, je v resnici rasist, hujskač, ksenofob in vse drugo, kar pomeni, da bo tak še naprej, če pa ne misli resno, je morda zgolj oportunist. A če je oportunist, bo oportunist tudi jutri in naslednji mesec.

Vselej je torej mogoče dvomiti v politične izjave in se spraševati, ali njihovi nosilci mislijo z njimi zares ali ne. Enako lahko rečemo za medije. Novinarji, ki pišejo vanje, lahko mislijo resno, ko ocenjujejo osebnost gospoda Trumpa, ali pa ne mislijo resno in se vedejo oportunistično, da bi se na primer povečevala naklada časopisa, revije ali česa podobnega, kamor pač pišejo.

Pa vendar ni vse tako zelo relativno, kot bi morda radi. Če Marine Le Pen čestita Donaldu Trumpu za zmago, je malo verjetno, da je to zgolj nedolžna oportunistična gesta, saj pomeni podporo in strinjanje nekoga s skrajne politične desnice, ki je že večkrat dokazal, da misli skrajno resno. In če so v Sevnici navdušeni ali vsaj zadovoljni, da je Melaniji uspelo iz komunistične vasi priti v Belo hišo in postati prva dama ZDA, mislijo zelo zares.

Reči hočem tole: tudi čisti oportunizem ima objektivne posledice, pa naj si ljudje pri tem mislijo karkoli. Učinki so otipljivi in ljudje jih čutijo na svoji koži. Navsezadnje sploh ni pomembno, kaj kdo misli, ko nekaj reče, saj je pomembno že to, da nekaj izreče. Izjave imajo pač empirične učinke, ki jih sicer lahko celo zanikamo, a to še ne pomeni, da ne obstajajo, saj so objektivni.

Sklepati smemo torej takole. Donald Trump bo kot predsednik ZDA še naprej taka osebnost, kot je bil doslej. Vleči bo moral poteze, ki se od predsednika najmogočnejše države sveta tudi pričakujejo, saj ne bo mogel biti absolutno pri miru in čakati, da mandat mine. Pri tem bo omejen z zakoni, z ustavo in še na druge načine, kar je zagotovo dobro. Toda povsem omejen vendarle ne bo.

Omejenost celo ni ključna. Ljudje po vsem svetu bodo namreč razmišljali o njem in njegovih potezah, njihova razmišljanja pa bodo vplivala na njihovo vedenje in nadaljnje razmišljanje. Pravzaprav je vselej tako, zato smo lahko mirni.

Nič novega torej. Ali pač?

Ne obstaja namreč kapitalistična demokracija, saj sodobni kapitalizem demokracije sploh ne potrebuje. Ta sicer utripa tu in tam, vendar ni absolutno nujno potreba za delovanje kapitalistične mašinerije.

Donald Trump je kot milijonar ali milijarder že desetletja sestavni del take mašinerije. Ta bo objektivno delovala še naprej po zakonitostih, po katerih deluje že veliko časa. Trump je ne bo ustavil, nanjo ne more vplivati, saj ima od njenega delovanja zelo otipljive koristi. V tem smislu se ne more zgoditi nič posebnega.

Morda se bo držal vsaj kake izmed številnih obljub, ki jih je dal volivcem, kar pomeni, da bo mogoče res dal graditi zid na meji z Mehiko. Ali pa bo razveljavil poskuse svojega predhodnika, da bi zmanjšali katastrofe zaradi podnebnih sprememb, v katere Trump očitno ne verjame, če sledimo njegovim izjavam. In morda bo res onemogočil prihajanje muslimanov v ZDA.

Lahko bi naštevali še naprej, vendar trenutno to ne bi bilo posebej učinkovito ali produktivno. Dejstvo je, da se bo moral novi ameriški predsednik tako ali drugače zadrževati. V času predvolilne tekme se ni zadrževal niti malo, lahko pa domnevamo, da se vendarle lahko zadržuje, saj je človek z močno voljo.

Če se bo zadrževal, se bo svet enako noro kot doslej vrtel še naprej, če pa se ne bo zadrževal ali pa se bo zadrževal čisto malo, bo objektivno prispeval k njegovi norosti, ki je že tako ali tako uničujoča. V takem primeru se zares lahko zgodi, da bo imel Slavoj Žižek vendarle prav in se bodo ljudje končno začeli resno upirati norosti, ali pa bo prišlo do družbenih nemirov, ki pa si jih ob koncu sveta nihče ne želi.

Tako ali drugače bo vznemirljivo, kajti vsako kolikor toliko resno upiranje kapitalistični mašineriji samodejno sproža nemire, ker je njeno delovanje skrajno in določeno do najmanjše podrobnosti. V resnici se ne more spremeniti in se celo ne sme.

Kaj bo torej storil gospod predsednik?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži