Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V teh dneh je zelo koristno, poučno in vznemirljivo gledati dva filma drugega za drugim; lahko si na primer privoščimo movie night. Prvi je Idiocracy (Mike Judge, 2006), drugi pa God Bless America (Bobcat Goldthwait, 2011). Ogled je skoraj obvezen, ker so Američani v realnem svetu pravkar očitno sporočili preostanku sveta, da je njihova domovina na napačni poti, da so jezni na vlado in da imajo vrh glave elit, bogatašev, Hillary Clinton, nesramno bogatih in močnih dinastij, Wall Streeta, neoliberalnega izkoriščanja in vsega drugega. Odločili so se za tretjo pot, če jo lahko tako imenujem, ki pa je paradoksna, saj je Trump tudi milijarder, odvisen od Kapitala, le da daje vtis neodvisnega, samotnega jezdeca, ki prijezdi v mesto, postreli na veliko veselje prestrašenih in nemočnih meščanov vse hudobneže, ker ima največjo pištolo, je najhitrejši in najbolj samozavesten, potem pa se znajde v nemajhnih težavah, ker ga mahoma imenujejo za šerifa, namesto da bi mirno in nekoliko skrivnostno odjezdil v sončni zahod, kot je predvideno. Ne odjezdi tja, ampak naravnost v Belo hišo, kamor tudi ne gre sam, ker ga spremlja gospa, za katero provincialni Slovenci ne pozabijo na čisto vsakem koraku ali pa vsaj enajstkrat na dan poudariti, da je iz Sevnice. Znajo vam tudi povedati, da bo odslej v Beli hiši 'naša' Melania. Kot rečeno: dobro je videti oba filma. In nikakor ne smemo pozabiti, da veliko Američanov sploh ni odšlo na volišča (tja se jih je odpravilo komaj nekaj več kot 50 %), predstavljajo pa velik del delavskega razreda, ki dobesedno životari v sicer neverjetno bogati Ameriki. Prav tem je gospod Trump, ki je sicer milijarder, patetično obljubil, da ne bodo več pozabljeni in da bo poskrbel zanje, češ da bo predsednik vseh Američanov, čeprav vemo, da ve, da mi vemo, da nima pojma, kako to narediti.

Beseda idiot izvira iz latinske besede idiota, ki pomeni nevedneža, šušmarja. Torej ni žaljivka sama po sebi, kajti po svetu res hodijo tudi nevedneži in šušmarji. NI jih težko prepoznati, ker so običajno zelo navadni in zelo normalni ljudje. V filmu Idiocracy (Idiotizem) tako nastopa Joe Bauers, ki je zagotovo najbolj navaden oziroma povprečen (average) Američan, kar si jih je sploh mogoče zamisliti. Zares je tako povprečen, da ustreza čisto vsem kriterijem povprečnosti, zato ga vlada izbere za poseben eksperiment, ki poteka v popolni tajnosti.

Po nesrečnem spletu okoliščin se znajde v prihodnosti, v kateri so Američani tako neverjetno neumni (dumbed), da je njegova sicer povprečna inteligenca dobesedno genialnost v primerjavi z njihovo. Pri priči ga razglasijo za najbolj inteligentno bitje v Ameriki, kar je zelo zanimivo, kajti lahko bi se zgodilo tudi obratno, kajti neumni ljudje težko razumejo, da je nekdo inteligenten, ker je za tak vpogled potrebna določena mera inteligence, ki pa je nimajo. V filmu problem rešijo s strojem, ki po testiranju inteligence sporoči ljudem, da je Joe objektivno in dokazano najinteligentnejši od vseh, ti pa mu preprosto verjamejo.

In ta najinteligentnejši Joe potegne eno samo inteligentno potezo, zaradi katere ga razglasijo še za predsednika. Ljudem namreč reče, da bi bilo čisto dobro, če bi polja zalivali z vodo, kajti to bi pripomoglo k rasti hrane, ki jo očitno potrebujejo, saj ljudje tudi v prihodnosti jedo.

Ko zalijejo sicer povsem opustošena in zanemarjena polja z navadno vodo, ker zaradi neumne propagande dobesedno ne vedo, da je treba polja zalivati z vodo, ne pa s kemičnim zvarkom, ki ima minerale, kar nenehno kot lajne ponavljajo, obenem pa ne vedo, kaj minerali sploh so, se kajpak zgodi neizogibno in rastline naredijo, kar naredijo vsakič, ko se znajdejo v ugodnih razmerah za rast – rastejo pač, ker je to v njihovi naravi.

V filmu God Bless America nastopa Frank, ki po povsem norem in klišejskem odpustu z delovnega mesta ugotovi, da ima še neodstranljivi tumor na možganih in da ne bo prav dolgo živel. Odloči se, da potegne za seboj v brezno še vse državljane in državljanke, ki mu gredo na živce, oziroma predstavljajo to, kar gre na živce številnim ljudem.

Frank zato naredi, kar po tihem želijo narediti tudi drugi ljudje, vendar tega ne naredijo, ker se bojijo.

Donalda Trumpa podpirajo ljudje, ki ne marajo gospe Clinton in njenih povezav z milijarderji, saj imajo zaradi njih samo škodo. Podpirajo ga navadni ljudje, sleherniki, ki so pripravljeni vsaj za hip verjeti, da bo predsednik zares ustvaril milijon delovnih mest in da bo predsednik vseh njih, kot zatrjuje sam – da bo kot nekakšen oče naroda.

Dejstvo je, da Hitler v hudih časih ni le obljubljal navadnim ljudem delovnih mest, ampak jih je s pomočjo korporativnega denarja dejansko ustvaril, obenem pa se je lotil odstranjevanja vseh motečih elementov v podobi Juda. Hitler s svojimi potezami ni naredil vtisa le na Nemce, temveč ga je naredil na ves svet, saj je bila Nemčija takrat na robu brezna, iz katerega se je čudežno izvlekla.

Dejstvo je tudi, da so Trumpu prvi čestitali predstavniki skrajne desnice, populistični voditelji, kakršen je Putin, močni ljudje, kot se reče. Prav tako je dejstvo, da so bili vsi drugi politiki zadržani in v stiski, kot da ne bi vedeli, kaj naj rečejo, ker si ne upajo na glas povedati tega, kar zares mislijo.

Resnica sodobne neoliberalne globalne ekonomije pa je, da ni noben poseben problem zapravljati denarja v obliki poceni posojil, saj banke rade volje skrbijo za tako trošenje denarja, čisto nekaj drugega pa je skrbeti za profitabilnost kapitala, za vlaganje v proizvodnjo dobrin in za učinke, ki jih imajo na realna življenja ljudi. Dolgove bo namreč tako ali drugače treba nekoč odplačati.

In kaj lahko v takem svetu stori novi predsednik ZDA?

Lahko zniža davke, lahko skrči vladno porabljanje denarja ali javno porabo, lahko 'zaščiti' domača delovna mesta, kot se reče. Učinki? Uganili ste: najbolj bi profitirali najbogatejši. Ljudje z dna družbene lestvice bi zaradi nižjih davkov sicer tudi pridobili, toda bistveno manj v primerjavi z elito. Razlike med njimi bi se tako le še poglobile. In zmanjševanje javne porabe ni nič drugega kot evfemizem za revščino, saj to pomeni krčenje zlasti zdravstva, šolstva in sociale.

Ekstremna neenakost ljudi, velikanska brezna, ki ločujejo elite od vseh drugih ljudi, predstavljajo normalno stanje kapitalizma. Tu ni ničesar novega. Zgolj pobožne želje so, da bi taka normalna stanja kapitalizma spremenili v kaj drugega. Ni načina, da bi se to zgodilo, tako kot je nemogoče narediti, da bi bilo tri krat tri deset.

Edina alternativa je komunizem, ne pa kapitalizem s prijaznim obrazom, kot ga imenujejo. In se tako ali tako motijo: saj kapitalizem že je ves čas prijazen – do elit. Do njih je pravzaprav celo ekstremno prijazen.

Gospod Trump se bo končno tudi sam podredil Kapitalu in se skuliral, saj nima nobene druge možnosti, če noče tvegati državljanske vojne.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži