Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Danes ni enostavno biti roditelj. Številni v neoliberalizmu rojeni otroci pritiskajo na svoje starše, češ da so luzerji, ker niso dovolj bogati, da bi se lahko spodobno vozili vsako leto na počitnice na Sejšele, Karibe ali kam drugam na drug konec sveta, da bi imeli najsodobnejše pametne telefone, da bi lahko investirali v draga oblačila in se oblačili tako, kot velevajo dizajnerji, ki se na take zadeve gotovo spoznajo, in je prav, da jih poslušamo, da bi imeli razkošno stanovanje ali, še raje, hišo z vrtom, svojega vrtnarja, butlerja in tri služkinje, da bi se šolali na elitnih tujih univerzah in imeli na koncu vsaj tako visoke plače, kot jih imajo najbolje plačani javni uslužbenci, med katerimi prednjačijo zdravniki, ki sicer te dni stavkajo in hočejo še več denarja, s katerim je mogoče kupiti tudi kak drag avto, saj ne gre, da bi človek po svetu peš hodil, kot bi rekel Martin Krpan, ki je sicer zelo močnemu in robatemu Brdavsu ročno snel glavo z ramen, to pa je dejstvo, ki v pričujočem zapisu niti ni tako zelo nepomembno, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled, na katerega se zanašajo prav dizajnerji.

Nekateri mladi ljudje obenem razmišljajo tudi o bodočem predsedniku ZDA, in sicer nekoliko ali celo precej drugače kakor levičarji oziroma tisti ljudje, ki se jim gospod s svojo teatralno bizarnostjo spontano gnusi in se jim obrača želodec že samo, ko ga vidijo, oziroma ko odpre usta in prileti iz njih kaka enozložnica ali celo poved, sestavljena iz štirih besed, med katerimi je vsaj en preprost vzklik in vsaj en samostalnik, ki je sicer del besednjaka desetletnega otroka. Dobro in intelektualno pošteno si je zato pobliže ogledati še njihove argumente, da ne bi česa spregledali in bili po nepotrebnem pristranski, saj to ne more biti v našem najboljšem interesu.

Seveda je, po isti logiki, v najboljšem interesu teh, ki zagovarjajo gospoda Trumpa, da natančno preučijo naše argumente. A le zakaj že vnaprej vemo, da jih ne bodo?

Trump je tako za številne ljudi najprej nekdo, ki ima j***, kot je rekel oni dan neki najstnik. Zanj je tudi sicer zelo pomembno, da ima kdo j***, kajti očitno je na tem nekaj dobrega. A kaj to sploh pomeni?

Pomeni tole: kdor ima j***, je pogumen in si upa. Že na prvi pogled je videti, da je pogum nekaj dobrega in pozitivnega; seveda je vprašanje, če je res tako, toda dopustimo možnost, da je. Pogumni ljudje, ki si upajo, so zlasti za mlade ljudi lahko vzorniki. Za sina je na primer zelo pomembno, da ima vtis, da je njegov oče nekdo, ki ima j***. Saj jih imajo tudi ženske, matere, seveda, ker gre za metaforo, kot je že pred časom pokazal Freud. Za ljudi je vsekakor pomembno, da obstajajo ljudje z j***.

Ljudje jih lahko imajo ali pa jih tudi nimajo, saj so morda kastrirani. Za ljudi, ne le za mlade, je eksistencialno pomembno, da poznajo koga, ki ima j***, ki si upa, ki je pogumen. Kdor si ne upa, je namreč reva, je strahopetec, je luzer, je nekdo, ki v tekmi življenja caplja zadaj in se pogreza v depresijo. Nikakor zato ni dobro biti brez j***; ni dobro biti kastriran. Ob tem spoznanju pa ne smemo naivno prezreti, da je zadeva nekoliko zapletenejša, kajti j*** je imel tudi Hitler.

Kdor ima torej j***, še ni pozitivni junak, če smemo domnevati, da so za mlade pomembni zlasti taki junaki. Mogoče je, da so za koga pomembni tudi negativni junaki, toda dovolj je že preprost razmislek, da vsaj v zadnji instanci dajemo prednost dobremu, kajti zlo je samouničujoče, kar pomeni, da dolgoročno nikakor ne more preživeti. Tudi Hitler je verjel, da bo njegovo novo cesarstvo trajalo vsaj tisoč let, pa ga še postavili niso, ker se je za cesarstvo vse skupaj klavrno končalo, še preden se je sploh dobro začelo.

Očitno je, da samo j*** še ne pomenijo prav dosti. Dobro je, če ima človek z j*** tudi pamet v glavi, saj se je v zapletenem svet, v kakršnem živimo, treba znajti, kot pravijo. A spet ne kakršne koli pameti, kajti pamet je imel tudi Hitler, ki so ga pametni svetovni politiki z j*** hvalili še leta 1938, leto dni pred začetkom drugega svetovnega klanja. Morda nemški kancler in predsednik Nemčije ni bil ravno genij, toda genijev je tako ali tako malo na tem svetu. Hitler je bil vsaj povprečno inteligenten ali pameten, dejstvo pa je tudi, da so bili okoli njega ljudje z doktorati znanosti in zelo visoko inteligenco, ki jo sicer za silo izraža IQ. Adolf Eichmann je na primer poleg vsega še redno prebiral Kanta in v krogu družine ob večerih poslušal Beethovna.

Dobra kombinacija je torej tale: j*** + pamet. Še vedno pa nekaj manjka, kajti Hitler je imel oboje, pa se ni ravno dobro obneslo. Kaj torej še manjka?

Vrnimo se za hip k Trumpu, ki ima morda prav to, kar še manjka.

Trump ima j***, kot smo že ugotovili, zagotovo pa ima tudi pamet, saj bi sicer težko postal milijarder. Torej ni pogumen človek, ki si upa biti drugačen, pa nima od tega ničesar, saj je tudi pameten ali premeten, kar pomeni, da se je znašel v kapitalizmu in obogatel. O kakšni pameti torej govorimo?

Sedaj pride na vrsto najboljše. Mladi ljudje, rojeni v kapitalizmu, pa tudi nekateri starejši ljudje, ki niso bili rojeni v kapitalizmu, lahko sklepajo, da kapitalizem sploh ni tako slab sistem, saj je mogoče v njem tudi bajno obogateti. Uganili ste: če imaš j*** in si na poseben način pameten.

Zdi se, da je ključ do rešitve, s tem pa tudi do bogastva, v posebni vrsti pameti.

Dejstvo je namreč, da živi veliko ljudi z izjemno visokim IQ-jem, pa niso obogateli in tudi nikoli ne bodo. Prav tako je res, da je tamle zunaj veliko neverjetno pogumnih ljudi, ki tudi niso obogateli, ne bodo obogateli in – jim dol visi za bogastvo! In pomembno je dejstvo, da živijo silno bogati ljudje, ki nimajo ne j*** ne pameti.

Kaj sedaj?

Ena od možnosti je še naprej verjeti tole: kdor ima oboje, j*** plus posebno pamet, je vendarle v nekakšni prednosti pred drugimi, ki se očitno ne znajdejo, zato lahko uporabimo še kako zamisel s področja evolucijske biologije. Kdor je sposobnejši od drugih, preživi, ostali pa niti ne zaslužijo, da prenašajo gene naprej. Tako bi lahko razmišljali.

Sklep: Trump predstavlja evolucijsko prednost in je prav, da je postal predsednik ZDA. In čisto prav je, da bo odstranil iz sistema vse nesposobne, kajti za delovanje sistema so ključni prav sposobni ljudje, saj ga nesposobni samo ovirajo pri delovanju in ga onesposabljajo.

Prvi na listi bi tako morali biti invalidi, saj že njihovo ime pomeni, da niso sposobni. V naravi invalidne živali praviloma hitro umrejo, saj niso sposobne preživeti in skrbeti zase. Če bi bil Trump konsistenten in bi dosledno izvajal evolucijsko strategijo v družbi, bi torej najprej prepovedal imeti invalidne otroke in bi šele nato postavljal zid na meji z Mehiko.

Odstranil bi tudi lenuhe, potepuhe, reveže in vse delavce, ki se pasejo po javnih službicah, vlečejo plačo, nič ne delajo in so še podkupljivi.

Po alternativnem scenariju Trump vsega tega vendarle ne bi naredil, ker bi mu svetovalci rekli, da tako daleč le ni treba iti. In ne bi šel.

Bi pa vsekakor ugovarjal svetovalcem, rekoč, da red mora biti in da je prav, da vodijo svet najsposobnejši ter da ne more delati vsakdo, kar bi hotel. In imel bi prav. Kateri bedak pa bi sploh lahko trdil in dokazal, da je prav, če svet vodijo najmanj sposobni ljudje in delajo, kar jim pade na misel? Le kam bi prišli, če bi bilo tako?

Prišli smo sicer na rob brezna, vendar je to le še en dokaz, da svet vodijo nesposobni ljudje in da je zadnji čas, da vzamejo vajeti v roke najsposobnejši.

Nesposobne ljudi je torej vsekakor treba onesposobiti do konca, da ne bi slučajno iznašli novega načina, kako voditi ta svet in kam, saj je že itak na robu. Najsposobnejši ljudje, za katere je torej prav, da vodijo ta svet, imajo j*** in posebno obliko pameti, ki je drugi ljudje nimajo in jim nič ne koristi, če imajo j***.

V družbi naj bi bilo torej največ prostora le za najsposobnejše, med katere sodi tudi gospod Trump, ki ima j***, je pameten in bogat. Nekoč so jim rekli Arijci. Kako se je končalo, pa vsi vemo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži