Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V prvi epizodi serije Black Mirror (Charlie Brooker, 2011 – ) mora britanski prvi minister pred kamerami spolno občevati s svinjo. Zares, ne zgolj na videz. In pristojni morajo omogočiti ogled dogodka vsem ljudem na tem planetu, sicer se bo ugrabljeni princesi zgodilo nekaj strašnega. Kaj po kritičnem in tehtnem premisleku stori gospod? Občuje s svinjo, ljudje pa gledajo. V čem je poanta lekcije? Naj se odgovoru približam po ovinku.

Nadvse simptomatično je, da se v tudi v slovenskem šolskem polju vse pogosteje pojavljajo ljudje, ki predavajo učiteljem o metodah, postopkih, formatih, tehnikah in načinih hitrega osebnostnega spreminjanja učencev in učiteljev v podjetne ljudi in v podjetnike. Dodajajo k neoliberalnemu novoreku in navdušujejo navzoče s fascinantnimi nastopi, ki obljubljajo osebnostne spremembe, kot rečeno. Kdor je vsaj malo časa posvetil razmisleku, kaj človekova osebnost sploh je, ve, da gre za mazače, šušmarje in krošnjarje, ki prodajajo poceni robo. V resnici poročajo udeleženci, da so nastopi predavateljev pogosto mešanica komedije, spektakla in cirkusa. Nekateri pa so navdušeni. Vselej so.

Namesto rokohitrskega spreminjanja učencev v podjetnike zagovarjam poučevanje za razvijanje veščin razmišljanja (thinking skills) in ustvarjalnosti (creativity).

Ko govorim o veščinah razmišljanja, še ne mislim na razvpito kritično mišljenje, ki je danes modno in se nepoučenemu se zdi, da je vsepovsod. Prav tako ne mislim, da je kritično razmišljanje ključni dejavnik uspeha v neoliberalnem svetu.

Resnica je, da je uspeh v neoliberalnem svetu bolj kot z zmožnostjo za kritično razmišljanje povezan z zmožnostjo za sofistiko in z zmožnostjo za konservativno razmišljanje, kajti kapitalizem hoče več istega, čeprav je na videz revolucionaren, kot je nekoč rekel Marx.

V kapitalizmu namreč lahko postavite pod vprašaj vse, le okvira, ki omogoča postavljanje pod vprašaj, ne. Ali rečeno preprosteje: v kapitalizmu ste lahko kritični do vsega, le do kritičnega mišljenja ne smete biti. Šov mora namreč teči dalje, zato ga ni dovoljeno ustaviti, prekiniti ali kako drugače ovirati.

Prav zato se močno strinjam z avtorji, ki poudarjajo, da šole pogosto ne pripravijo učencev za življenje v realnem svetu (real-world demands). In začne me boleti glava, ko odkrivam, kako malo ostane od šolskih idealov, ko se učenci znajdejo v realnem svetu, v katerem naj bi znali ločevati med sofistiko in resnim razmišljanjem, med dejstvi in mnenji, med vraževerjem in samostojno mislijo, v svetu, kjer naj bi znali izbirati in povezovati informacije ter se pametno odločati, pri čemer pametno odločanje ni vedno odločanje za 'uspeh'.

V neki obsežni študiji so tako povprašali 10 000 učencev, kaj si mislijo o svojem šolanju. Kar 40 % jih je povedalo, da jih je šola premalo opremila s tem, kar imenujemo essential life skills ali ključne spretnosti oziroma veščine za spoprijemanje z življenjem, kakršno pač živijo. In tretjina jih je menila, da so njihove zmožnosti za kritično razmišljanje fair-to-poor (National Governer's Association, 2005). Torej so skromne, da ne rečem revne.

Ob tem velja dodati, da za realno življenje sploh ni ključna podjetnost, ni bistveno podjetništvo, kajti življenje ni isto kot kapitalizem. Sodobna mantra sicer je, da je kapitalizem isto kot življenje, toda prav zato terja natanko – kritični razmislek.

Terja metakognicijo, ki je, poenostavljeno rečeno, zmožnost za razmišljanje o samem razmišljanju. Oglejmo si zato na kratko tri osnovne principe kritičnega razmišljanja in hitro bomo lahko ugotovili, koliko jih šole zares razvijajo pri mladih ljudeh, koliko pa zgolj ustvarjajo vtis, da jih razvijajo.

Prvič. Spodbujanje oziroma ustvarjanje ozračja v učilnicah, ki ga imenujemo atmosphere of thoughtfulness. To je ozračje, v katerem se učenci resno, pazljivo in natančno lotevajo razmišljanja o čemerkoli, torej tudi o samem razmišljanju, kažejo skrb za razmišljanje, kot jo je na primer izražal Sokrat, pa tudi za potrebe oziroma občutke drugih ljudi. Obenem je to ozračje, v katerem se zlasti nihče ne boji povedati svojega mnenja in razvijati kritičnega odnosa do njega. To je izrazito demokratično ozračje.

Drugič. Razvijanje spoštovanja do tega, kar imenujemo s tujko good thinking. Spoštovanje zlasti ne zajema nestrpnosti do učencev, ki želijo dobro ali kompleksno misliti, ne pomeni tistega nemogočega ni dobro preveč misliti, temveč pomeni ravno nasprotno: dobro je veliko misliti, dobro je dobro in veliko misliti. Zlasti pa je dobro prebrati veliko dobrih knjig.

Tretjič. Metakognitivno razmišljanje o vsebinah, ki se jih učenci učijo. Sem sodi zlasti spraševanje in razmišljanje, ali se je zares treba učiti o čisto vseh vsebinah, ki so predpisane, in na načine, ki so predvideni. Metakognicija je po definiciji odprta.

Vse skupaj je izjemno pomembno zlasti zato, ker obstaja tudi svet zunaj učilnic. To je realni kapitalistični svet z vsemi svojimi kontradikcijami in nekonsistentnostmi, z izkoriščanjem ljudi, z nepravičnostmi, ki omogočajo kopičenje kapitala v rokah elit, večini ljudi pa onemogočajo dostop do njega.

Poglejmo sedaj, kako je s kritičnim razmišljanjem zunaj učilnic, v katerih naj bi se ga učenci naučili, da bi ga kasneje tudi uporabljali v vsakdanjem življenju.

Zunaj učilnic, v realnem svetu torej, je metakognicija dejansko izjemno pomembna in nujna za preživetje, saj je svet, v katerem živimo, na robu prepada. Toda kaj zapisano v resnici pomeni?

Bistvo metakognicije namreč ni kopičenje znanja o znanju, o načinih pridobivanju znanja, o učenju in učenju učenja. Če zares hočemo razumeti metakognicijo, moramo dojeti naravo tega, kar imenujemo ethical choices, zmožnost človeških bitij za etične izbire in moralno vedenje. Šele pozneje pride na vrsto uporabno, koristno in drugače oblikovano znanje.

Kritično mišljenje namreč ne pripada intelektualnim elitam, ki imajo veliko znanja, kot pogosto verjamejo ljudje. To tudi niso intelektualne vaje, kot prav tako mislijo številni ljudje. Razmišljanje, da so za metakognicijo in kritično razmišljanje zmožni le redki učenci, ki naj bi postali intelektualci, je že zdavnaj preseženo.

Če torej zares hočemo razvijati zmožnosti za metakognicijo in kritično razmišljanje, moramo sprejeti dva aksioma: odprtost do razmišljanja; ponavljanje.

Brez odprtosti ali strasti do razmišljanja in ponavljanja ni kritičnega razmišljanja. Odprtost pomeni zmožnost za prepoznavanje relevantnih in pomembnih realnih tem za razmišljanje, ne pa kopičenja znanja, ponavljanje pa terja deliberate effort ali nameren, premišljen napor.

Sedaj smo že blizu jedra kritičnega razmišljanja. To ni enostavno, lahko – critical thinking is not easy. V resnici je zahtevno, naporno in izzivalno. Najprej in bistveno je izzivalno za samega učitelja ali učenca. Sorazmerno lahko je namreč biti kritičen do drugih ljudi, zlasti tedaj, ko jih ni blizu, čisto nekaj drugega pa je biti kritičen do samega sebe.

Zlasti do tega, kar imenuje Lacan fantazma. Daleč najzahtevnejše je zato zrušiti lastne imaginarne scenarije, lastne napačne domneve, lastne nezavedne predsodke, lastna mnenja, mnenja, ki so nam všeč, kot se reče.

V realnem svetu je trenutno daleč najpomembnejše natanko to – zrušiti fantazme samega kapitalizma. Ta domnevno ne pozna in ne prenese nobene alternative. Številni ljudje so tako prepričani, da je preprosto edini sistem družbenega sistema, ki je vreden, da se ga oklepamo, čeprav je poln kontradikcij, nepravičnosti, izkoriščanja, privatnega kapitala in medijskega manipuliranja, neenakosti in ovir, da bi ljudje sploh kdaj prišli do kapitala in dobrin.

Naj zato na koncu citiram velikega francoskega filozofa Alaina Badiouja, ki v knjigi z naslovom Kaj je filozofija? zapiše tole: prvi sovražnik filozofije je pozitivizem v vseh svojih oblikah. Povzema ga tale zamisel: edina resna stvar je znanje in filozofija ni nič drugega kot množica šal in nesmislov.

Morda, toda sveta zagotovo ni privedla na rob prepada filozofija.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 Iiiii 00:31 23-11-2016
Pozdrav..Rutar, napisite kak blog o toleranci...danes se je vse zamesalo okoli te...toleranca je popularna, a na eni strani se slabo tolerira neskodljiva toleranca, na drugi strani pa se tolerira vse slabo...
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži