Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Prvi odgovor na zastavljeno vprašanje je seveda povem jasen: revolucija ni možna in niti in potrebna, saj že imamo univerzalni kapitalizem, ki prijazno skrbi za nas. Kaj bi sploh še hoteli?

Kar je univerzalno, je seveda sprejemljivo že zaradi univerzalnosti. O tem se ne moremo niti dobro prepirati. Se je torej avtorju pričujočega razmisleka zmešalo?

Morda, toda še vedno si lahko zastavimo pomembno vprašanje: V kakšnem svetu živimo, kaj bi o njem rekel kak revolucionar, ki je doživel francosko ali oktobrsko revolucijo?

Nihče ne more zanikati dejstva, da se je v zadnjih treh desetletjih v svetu nekaj pomembno spremenilo. Neoliberalizem je postal dominanta v globalnem smislu. Lahko se prepiramo o slabih in dobrih straneh njegove prevlade, toda nikakor ne moremo zanikati dejstva, da govorimo o prevladi.

V tem trenutku zato že lahko rečemo, da naše vsakdanje življenje spremlja občutek, da sta naša subjektivnost in usoda isto. Vtis imamo, da nam je neoliberalizem preprosto usojen. Podoben občutek nam pravi, da je matematiziranje naravoslovja in ekonomije hvalevreden znanstveni dosežek, na podlagi katerega lahko gradimo še boljši svet.

Nikakor se torej ne moremo pretvarjati, da se nam je zgodil neoliberalizem. Znotraj njega je na primer metafizično spraševanje o izvorih realnosti, obstoju boga in podobnem povsem nepotrebno in nekoristno oziroma nesmiselno. Odveč postaja celotna filozofija, kajti svet danes pojasnjujejo eksperti vseh vrst, za tako pojasnjevanje pa ne potrebujejo niti filozofije niti njej podobnih teoretskih orodij.

Mnenja ekspertov prenikajo tudi v pop kulturo, znanstveniki postajajo popularne ikone, ljudje imajo občutek, da jim ponujajo velike odgovore na pomembna vprašanja. Posledica je, da nikomur ni treba skozi mukotrpni proces branja neskončno dolgih knjig, ni se treba truditi s spraševanjem in razmišljanjem, saj je preprosto dovolj pobrskati po medmrežju, najti kratke video izrezke s popularnimi trditvami in imeti o vsem še mnenje.

A vse to je vendarle premalo, oziroma je že del sodobnih ideoloških praks. V njih nekaj izginja. Ali drugače: mogoče so natanko zato, ker je nekaj že izginilo. Kaj je izginilo?

Izginila je neka napetost, notranja dialektična napetost same misli, ki je obenem tudi napetost in nekonsistentnost realnosti. Prav zaradi tega je danes mogoče združevati, ker je bilo še včeraj nezdružljivo: vojaki se spoznajo na psihoanalizo, čeprav niso prebrali ene same Freudove ali Lacanove knjige; politiki citirajo Platona, čeprav ne vedo, o čem je sploh pisal; ekonomisti so bolj psihološki od psihologov in prevzemajo njihov besednjak; vsakdo je lahko režiser, skladatelj ali pesnik; ljudje citirajo Nietčeja ali Schoppennhauerja, čeprav ne znajo niti pravilno črkovati njunih priimkov.

V orisani perspektivi je umetnost subjektivno izražanje podzavesti in čustev, kar seveda obvlada vsakdo, terapevtziranje vsakdanjega življenja pa je njegov sestavni del, saj je jasno, da se morajo ljudje pogovarjati in se očistiti ali vsaj znebiti osebne prtljage, kot jo imenujejo, na vse to pa se spoznajo predvsem fizerke, polagalci rok in jasnovidci.

Ljudje so zato vse srečnejši, vse bolj sproščeni, saj se vsakdo ukvarja tudi z jogo in meditacijami. Negativnih misli je vsak dan manj, saj se jih ljudje znajo znebiti s pomočjo ekspertov. Enako velja za spore, konflikte in nasilno komuniciranje, saj vse bolj prevladuje nenasilna, spore in konflikte pa rešujemo na konstruktivne načine. Kritike ni več, če pa že obstaja, je tudi ta konstruktivna. Totalitarnosti ni več, saj je izginila z berlinskim zidom, radikalne misli so prepovedane, revolucija je celo nesmiselna, kot rečeno.

Ker se mi je zmešalo, lahko nadaljujem drugače, saj imam alibi. Od norega človeka česa drugega pač niti ne morete pričakovati.

Natančen razmislek mi pove, da je v svetu, znotraj katerega živim, polno simptomov, nepomirljivih konfliktov, razdiralnih praks, ki ne uničujejo le ljudi, temveč ves planet, sprenevedanja, nepravičnosti, blaznosti, ekscesov, agresivnosti. Z lahkoto ugotovim, da je svet notranje razlomljen, razcepljen, kontradiktoren, nekonsistenten. Kdor danes misli resno govoriti o kapitalizmu, naj zato govori o milijonih nezaposlenih, lačnih, revnih, obubožanih, govori naj o gigantskih korporacijah, ki v imenu svobodnih trgov uničujejo naravo v državah, ki preprosto niso dovolj močne, da bi se jim uprle, govori naj o Kongu in kitajskem državnem kapitalizmu.

Lahko je trditi, da je svet lep in da ga vsak dan spreminjamo na volje, ker pijemo zeleni čaj, telovadimo, konstruktivno komuniciramo in pozitivno mislimo, čisto nekaj drugega pa je razmišljati o ekscesih, ki jih svet nujno potrebuje za svoj obstoj.

Danes je elementarna miselna poštenost že dovolj za vpogled v zapisano. Ni treba brati Platona in Hegla. Zadošča znamenito Freudovo spoznanje o nemogočih poklicih, med katere sodi tudi poklic revolucionarja: vselej ste lahko že vnaprej prepričani, da se bo nekaj sfižilo.

Torej je povsem nepotrebno sprenevedati se, kako je svet v bistvu harmoničen in notranje urejen; nikoli ni bil in niti ne more biti. Povsem brez potrebe je ugotavljanje, kako bi lahko s konsistentnimi projekti na dolgi rok rešili svet in ga spremenili v boljšega; vsak projekt je namreč obremenjen z lastnimi nekonsistentnostmi in vselej bo tako.

Obrat k Jezusu je v tem trenutku zopet odločilen. Jezus namreč ne zagovarja življenja v udobju; njegovo življenje je bilo vse prej kot udobno, saj ni mogel vedeti niti tega, ali bo vsak dan dobil večerjo. Poleg tega je trdil, da je za vsakega človeka bistvena ljubezen. Človek, ki ne zmore ljubezni, je izgubljen. To je človek, ki ga na primer danes prepoznate na vsakem koraku, kajti kapitalizem ne pričakuje od ljudi ljubezni, saj je dovolj povsem instrumentalen odnos do dobrin, ki jih je treba zgolj porabiti.

Poanta je tale: kapitalistično življenje je življenje brez ljubezni. Ta kratko malo ni potrebna za gladko delovanje kapitalistične mašine, ki nima nobenega drugega interesa kot kopičenje profitov. Kaj pa je kopičenje profitov, če ni kraja? Marx je sredi 19. stoletja jasno dokazal, da so profiti možni le, če lastniki kapitala kradejo delavcem.

Marxovo in Jezusovo idejo lahko mislimo skupaj. Kdor krade bližnjemu, greši in ga spravlja v skušnjavo, da postane zavisten. Zagovarjanje privatne lastnine zato že je greh, že je kršitev univerzalnega zakona.

In revolucija je možna. Jezus jamči zanjo, Karl Marx pa tudi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži