Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Slavoj Žižek je pred kratkim spisal knjigo o težavah s sosedi, ki so obenem tudi težave v paradižu oziroma v kapitalizmu; njen naslov je Trouble in Paradise. Zgovoren je tudi njen podnaslov: od konca zgodovine do konca kapitalizma. Poleg diagnosticiranja stanja neoliberalnega kapitalizma v 21. stoletju, ki je zares katastrofalno, kar vemo že nekaj časa, odkrijemo v knjigi tudi razmišljanja o novih emancipatoričnih spopadih, ki nas bodo pripeljali naravnost v komunizem – če bodo uspešni, kajpak. Na tem kraju pa želim komentirati skorajšnji Žižkov odgovor za televizijsko hišo Al Jazeera. Odgovarjal je na vprašanje, zakaj so begunci tako velik izziv prav za Evropo in tako imenovane evropske vrednote. Pojdimo počasi.

Žižek najprej poudari pomen evropskega razsvetljenskega projekta, potem pa doda, da evropskih vrednot ne ogrožajo begunci, temveč desničarji, ki domnevno branijo taiste evropske vrednote. Lepo in prav. Sam se absolutno strinjam s tem, kar zatrjuje Žižek.

Potem pa se zadeve nepričakovano zapletejo, in sicer na način, ki požene slavnemu filozofu kocine kvišku.

Žižek namreč zapiše v svoji knjigi, da prihajajo begunci iz kulture, ki je nezdružljiva (incompatable) z zahodnoevropskim načinom razumevanja človekovih pravic. Ko ga televizijski voditelj sooči z njegovim lastnim zapisom, se Žižek najprej vpraša, če je zares napisal natanko to, ker je očitno, da želi pridobiti na času. Televizijski voditelj ponovi stavek tako, da ga prebere naravnost iz njegove knjige. Torej je res rekel, kar je zapisano črno na belem, in o tem ne moremo smiselno dvomiti.

Žižek nadaljuje in reče, da je absolutno za več beguncev v Evropi in da ga zanimajo zgolj pravila skupnega življenja. Tu se zadeva dokončno zaplete.

Žižek namreč vztraja, da obstajajo evropske vrednote, ki so nezdružljive z muslimanskim načinom življenja. Televizijski voditelj uporabi nato dve sintagmi: monolitno evropsko življenje, monolitno muslimansko življenje. Obstaja kaj takega? Kje so meje?

Žižek za hip zastane in videti je, da nima odgovora.

Kateri je torej minimum Zahodnega razumevanja vrednot in človekovih pravic, o katerem govori Žižek? To je izjemno pomembno vprašanje. Je z njim kakorkoli povezan tako imenovani trk civilizacij, o katerem je pred natanko dvema desetletjema pisal Samuel P. Huntington v knjigi z naslovom The Clash of Civilizations and the Remaking of World Order?

Na mizi so radikalna vprašanja, zato je izjemno pomembno, kako poteka razpravljanje o njih. Natanko na tej točki moram opozoriti še na neko drugo knjigo, pod katero je tudi podpisan Slavoj Žižek, izšla pa je pred kratkim. Mislim na tole delo: Disparities (Bloomsbury Academic, 2016).

V tej knjigi Žižek nenehno poudarja natanko pomen razlik in razhajanj: prave ideje, najboljše ideje, bi morda lahko dodal, so tiste, ki razdeljujejo, tako kot je mislil Jezus, ko je zatrdil, da je prišel, da razdeli, ne združi.

Kam nas potem privede Žižkovo razmišljanje?

Od nekdaj, od antičnih časov naprej govorijo filozofi in drugi misleci o notranjih razkolih, razcepih, razhajanjih med ljudmi, med občestvi, znotraj ljudi in znotraj občestev; ničesar novega pod soncem torej. Sokrat tako rekoč nikoli ne doživi ničesar drugega kot prav razhajanja, nestrinjanja, konflikte in miselne spopade, ko se pogovarja s sogovorci, s katerimi se ne strinja o ničemer. Taka je njegova vsakdanja izkušnja: nikakršno poenotenje med razpravljavci ni mogoče, čeprav se včasih za trenutek zazdi, da bi se vendarle lahko sporazumeli o tem in onem ter se strinjali med seboj. Tudi ko se strinjamo, se že naslednji dan ne strinjamo več in debate tečejo dalje, bi rekel Sokrat, če ga smem parafrazirati.

Prav zato čudijo Žižkove sintagme.

Kaj je v orisani perspektivi evropska kultura? Kaj pomeni sintagma begunci kot celota? O kakšni celoti govorimo? O kakšni celoti sploh lahko govorimo? Kje je meja med nami in njimi? O kakšni meji govorimo? Kakšna so naša mnenja o beguncih kot celoti? O kakšnih celotah govorimo, zaboga?

Slavoj Žižek bi moral biti po njegovih lastnih besedah prvi, ki ne zagovarja Celot.

Sam prav zato nimam pojma, kaj naj bi bila naša mnenja o njih. Poznam nekatera mnenja svojega soseda, pa sosede tudi. Prebral sem nekaj mnenj drugih ljudi, ki jih sploh ne poznam, zato ne vem, ali so zares njihova mnenja ali so samo medijsko posredovane ideje. Slišal sem tudi mnenja nekateriih politikov, ki govorijo o naših mnenjih, to pa je tudi vse. In preprosto ne verjamem, da kdo ve, kakšna so naša mnenja o beguncih kot celoti? Zakaj ne ve? Ker kratko malo ne obstajajo.

Obstajajo le, če jih umetno ustvarimo, oziroma se obnašamo, kot da obstajajo, če si jih enostavno izmislimo. Ne obstajajo slovenska mnenja o beguncih kot celoti. O njih lahko sanjajo le desničarji. Na žalost to tudi delajo, ker jih ne znamo ustaviti. Povzročajo škodo nam, ne le beguncem, mi pa izgubljamo čas z blebetanjem o evropski kulturi, krščanskih vrednotah in podobnih jajcih.

Enako velja za begunce kot celoto. Nobene celote ni. Obstajajo posamezni begunci in nemogoče jih je totalizirati.

Na žalost jih pravzaprav lahko, zgodovina pa nam pripoveduje, kam tako totaliziranje vodi.

In Žižek piše, da lahko begunci kot celota ranijo našo senzibilnost, naše občutke za evropske vrednote! Begunci kot celota naj bi prizadeli evropske vrednote, prevladujočo evropsko kulturo!?

O čem torej govorimo? O čem govori Slavoj Žižek? Koga izziva in čemu?

Zastavljajo se nova vprašanja: Kaj je prevladujoča evropska kultura, ki jo omenja Žižek na strani 103 svoje knjige o težavah v paradižu?

In naprej: obstajajo liberalne evropske vrednote. Kje obstajajo? V glavah ljudi? Mogoče. Katerih ljudi? In v katerih glavah ne obstajajo, saj jih ni nihče poflancal vanje?

Žižek se na koncu pogovora zavzame za odprto razpravljanje o zapisanih in drugih vprašanjih. Super. Koliko pa je takega pogovarjanja? Malo ali nič. Zakaj je tako? Bo jutri kaj drugače?

O kakšnem odprtem pogovarjanju govorimo, če pa ga skoraj ni mogoče opaziti, opaziti pa ga ni mogoče, ker ga ni?

Torej: ne obstaja monolitna skupina Evropejcev, ki živi v prevladujoči evropski kulturi evropske vrednote. Niti približno tako ni. In enako ne obstaja monolitna skupina mislimanov, ki živijo popolnoma enako muslimanske vrednote v muslimanski kulturi. Samo čaranje nam pomaga ustvarjati take razlike in človek se mora vprašati, zakaj jih ustvarjajo in komu na čast. Kdo ima koristi od takega čaranja?

Dobro vemo, da obstaja razlika med državami, v katerih so osebne izbire zelo omejene (na primer izbire žensk v Savdski Arabiji), in državami, kjer tako rekoč niso omejene (na primer v Sloveniji). Nikjer seveda ni absolutno tako in nikjer ni absolutno drugače. Ampak to so truizmi.

Pomembnejše je tole: velika večina svetovnih beguncev se prebija iz dneva v dan zunaj Evrope, v revnih in celo najrevnejših državah sveta. V Evropi jih je ekstremno malo, čeprav naj bi bila, po Žižkovih besedah, zibelka razsvetljenskih vrednot, dejstvo pa je tudi, da je zelo bogata, če jo primerjamo z drugi deli sveta. V Sloveniji na primer jih tako rekoč sploh ni, beguncev namreč, o vrednotah pa bi lahko odprto razpravljali, kot predlaga filozof, ker je država postavila žico na meji, državljanom pa politiki pridigajo o – krščanskih, evropskih, Zahodnih vrednotah. Kar pomeni, da o njih ravno ne bomo razpravljali, ker jih nekdo preprosto zatrjuje, češ da obstajajo in da jih ljudje ves čas že živijo.

Resnica pa je, da jih ljudje v glavnem ravno ne živijo. Samo primer: ena najpomembnejših razsvetljenskih vrednot je samostojna, neodvisna javna raba uma. Ozrite se okoli sebe in si odgovorite na vprašanje, koliko je take rabe okoli vas.

In kaj zaboga je krščanski Zahod? Je njegov del tudi decembrsko potrošniško norenje, zapravljanje denarja in propaganda, ki spremlja vse skupaj, da se človek počuti, kot da je njegova inteligenca na ravni žuželk?

Kam bi nas privedla zgolj površna analiza protestantizma in katolištva? In na Zahodu so ZDA, tam pa je tudi Albanija, kjer še vedno obstaja krvno maščevanje. Kaj pravzaprav sploh pomeni, da je neka država krščanska? Je Islandija krščanska? Kaj je to? Od kdaj je lahko država krščanska? To je ravno tako, kot če bi rekli, da je število šest rdečelični kvadrat.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #2 Sokole 14:58 26-12-2016
Dušanu Rutarju priporočam knjigo Jean Pierre-Dupuy; The mark of the sacred, ki odlično povzema odnos "iracionalnega" krščanstva (kot Absolutne religije smrti Boga),ki imanentno proizvede Evropsko modernost in natanko tukaj je zanimiva dihotomija, ki ločuje Evropski zahod od drugih civilizacij ... in konec koncev borbo za obrambo evropskih vrednost (od egalitarnosti, emancipacije ipd.)
Rutar prav tako spregleda glede kritike Totalnosti, da vsaka kultura nosi s sabo svojo lastno identiteto (plod mitologij, zgodovine ipd). In natanko tukaj tiči srž problema Trka civilizacij. Ideologija MULTIKULTI, ki se je od devetdesetih let propagirala na Zahodu, o medkulturnem sožitju, je neuspela.
Potrebno je rekonceptulizirati multikulturnost kot enotnost v različnosti in distanci. In Žižek odlično povzema na ironičen način ta problem; "kako naj razumem Drugega, če še sam sebe ne razumem"!
Citat
0 #1 blaz3k 20:50 07-12-2016
KRISTJANI SO USTVARILI BEGUNCE IN SEDAJ SE JIH OTEPAJO, TO NI TISOČPRVA NAPAKA KRŠČANSTVA TEMVEČ STOMILIJONTA
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži