Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nekdo me je med enim in drugim čajem tako rekoč mimogrede povprašal po mnenju glede pismenosti slovenskih politikov in o tem, koliko knjig preberejo na mesec. Najprej sem odgovoril, da bi moral vprašanje nasloviti nanje, kajti sam ne morem dobro ugibati, koliko jih preberejo, vendar mi je odvrnil, da ga kljub temu zanima moje mnenje. Ker zares nimam nobenega mnenja, odgovarjam na vprašanje tako, da navajam vprašanje, pod katerega je podpisan francoski filozof Jacques Rancière (Kako lahko ljudje, katerih posel ni razmišljanje, prevzamejo vlogo avtoritete na področju razmišljanja in se sočasno konstituirajo kot misleči subjekti?), obenem pa komentiram zelo zanimivo knjigo, ki sem jo pravkar prebral. Njen naslov je Why Voice Matters: Culture and Politics After Neoliberalism. Spisal jo je sociolog Nick Couldry, izšla pa je leta 2010. Že iz naslova je razvidno, da je smiselno in produktivno razmišljati oziroma govoriti o obdobju po neoliberalizmu, samo razmišljanje pa je za praznični čas kot naročeno.

Avtor uvodoma navaja Samuela Becketta: treba se je ogibati duhu sistema. Človek je sicer potopljen vanj, vendar lahko znotraj njega ustvari distanco; to ni nemogoče. Nato se obrne k Aristotelu, ki v Politiki zapiše: šele govor (logos) je medij političnega delovanja, kajti glas (phoné) je zgolj nekaj, kar delijo ljudje z živalmi, da lahko komunicirajo med seboj.

Občestveno življenje ljudi je torej močno povezano z načini, kako se ljudje pogovarjajo drug z drugim in kakšne besednjake pri tem uporabljajo. Ali kot je vse življenje ponavljal Freud: nikakor ni vseeno, kaj kdo reče.

Morda ni čisto naključje, da ljudje danes predvsem na veliko komunicirajo in da so tako močno okupirani s komunikacijskimi napravami. Mirno lahko zapišemo, da veliko komunicirajo in da se malo pogovarjajo, saj ne morejo obojega početi sočasno. Zakaj torej predvsem komunicirajo?

Morda velja na tem kraju podčrtati: ljudje v svojih življenjih niso podrejeni osrednji vladi ali brutalni sili, s katero upravljajo politiki, temveč so podrejeni drugače, in sicer tako, da internalizirajo ali ponotranjajo samo racionalnost, ki jo danes zastopajo predvsem politiki, ekonomisti in bankirji. Konsenzi so zato še večji, komuniciranja je vse več. Konsenzi so danes natanko racionalne oblike delovanja oblasti.

Knjiga je tako dober uvod v odgovarjanje na uvodoma zastavljeno vprašanje, kajti med politiki redko naletimo na takega, ki bi zmogel kaj več kot komuniciranje, mnenja, žargon ali novorek. Neoliberalni novorek pa ni generativen, kot pravimo, saj ne izhaja iz kritične teorije; noben novorek ni generativen. Torej lahko rečem, da je nemočen, saj ne ustvarja ničesar novega, ker se zgolj vrti in ponavlja.

Njegova moč pa je pravzaprav natanko v tem, da se kolektivno ponavlja in obnavlja. To se dogaja zato, ker obstajajo strinjanja ali konsenzi – med njimi je tudi eden, ki se imenuje Washingtonski konsenz. Zajema natanko tele fraze: močna fiskalna disciplina; krčenje javne porabe; davčna reforma, ki naj spodbuja vlagatelje; obresti, ki jih določajo trgi, ne država; tekmovalnost; liberalizacija trgovanja; spodbujanje neposrednih tujih naložb; privatiziranje javnega sektorja; dereguliranje finančnih in drugih trgov; varovanje privatne lastnine.

Tak je železni repertoar neoliberalizma; vse drugo je bolj ali manj nepomembno.

Če ste zelo pozorni, zlahka ugotovite, da se politiki, pa tudi bankirji, ekonomisti in drugi, držijo konsenza kot pijanci plota, zato vsak dan obvezno slišite vsaj nekaj od naštetih fraz, pri čemer ni pomembno, ali so na mestu ali niso, ali imajo kak smisel ali ga nimajo, ali so primerne ali niso. V taki perspektivi je tudi popolnoma jasno, da ni treba prebrati ene same knjige: dovolj je priložnostno ponavljanje žargona ali komuniciranje. Učinki so otipljivi, neposredni in objektivni.

S kolektivnim ponavljanjem novoreka se namreč dogaja tole: glasovi posameznikov niso več pomembni in jih ni treba jemati v obzir, kajti nad njimi vlada, kar pomeni, da jih preglasi, to, kar imenuje Couldry a higher value or rationality (str. 10). Glasovi so zato sicer pomembni, a le, če so racionalni.

Oblast nad ljudmi je namreč skoz in skoz racionalna.

Ljudje, ki vendarle preberejo veliko dobrih knjig, ne uporabljajo žargona, ker se dejavnosti preprosto izključujeta. Taki ljudje hočejo nekaj novega, zato se zdi, da so iracionalni.

Neoliberalni novorek ni nekaj novega. Politiki tako skoraj v en glas (voice) ponavljajo iz dneva v dan, da je treba nekritično sprejemati in spoštovati delovanje svobodnih trgov, kajti ti naj bi bili najboljši vzvodi za reguliranje čisto vseh družbenih procesov. Iz tega dejstva bi smeli sklepati, da: 1) ne preberejo dovolj dobrih knjig in zato niso kritični do lastnega žargona, 2) sicer berejo knjige, vendar le tiste, v katerih avtorji zagovarjajo neoliberalni žargon, ki ga nato ponavljajo in obnavljajo, 3) berejo tudi dobre knjige, toda iz meni neznanega razloga ne govorijo o njih, temveč se zadovoljujejo z žargonom, ker so na primer oportunisti in povzpetniki.

Principi delovanja svobodnih trgov naj bi bili tako pomembnejši celo od moralnih in etičnih principov, saj naj bi bile človeške dejavnosti v celoti podrejene tržnim zakonitostim. Neoliberalne fraze so zato nevprašljive, o njih ne razpravljamo, zlasti pa do njih nismo kritični, čeprav se dandanašnji celo deca v šolah uči kritično misliti. Tudi če se zdi, da smo kritični, jih sprejemamo, zato v takih primerih politiki rečejo, da imajo zgolj kako težavo, ki pa je kajpak že načelno odpravljiva.

Očitno je torej, da za navadne ljudi velja nekaj podobnega, kot velja za politike: zadovoljujejo se z žargonom in tudi če berejo dobre knjige, ne uporabljajo vsebin, ki jih z branjem spoznavajo.

V knjigi berem tudi o paradoksnih povezavah med demokracijo in neoliberalizmom, ki so več kot zanimive. Berem namreč, kako je mogoče z iluzijami vzdrževati prepričanje, da je kapitalizem demokratičen (str. 64).

Vzdrževanje iluzij kajpak ne vodi nikamor, čeprav so vsaj nekatere iluzije prijetne in tudi za silo zanimive. Njihova temeljna funkcija je namreč zelo jasna: ohranjanje obstoječega in obramba pred vsako alternativo.

Neoliberalna demokracija je oksimoron ali bistroumni nesmisel.

Mediji in politiki tako normalizirajo državljane z vsebinami, s stavki, ki jih izrekajo, in z vedenjem. Normalni ljudje se tako ne sprašujejo, kaj so oksimoroni in ne postavljajo pod vprašaj Washingtonskega konsenza.

Couldry ima povsem prav: če bi bil naš edini cilj več glasov, potem bi se lahko zadovoljili in bi se celo morali zadovoljiti z nacionalističnimi glasovi desničarjev, ki jih je vedno več, z glasovi levičarjev, ki nimajo prav nobene resne vizije, kako iz kapitalizma, in z glasovi ljudi, ki imajo zgolj mnenja in jih širijo po medmrežju, in sicer prek prijateljev, ki jih imajo nekateri vsaj deset, številni pa kar deset tisoč ali več.

Novi glasovi se zares lahko pojavijo kadarkoli in lahko pridejo od koderkoli, kot poudarja Couldry (str. 137), zato še obstaja upanje. Toda v zadnji instanci niso pomembni glasovi, tako kot niso pomembna mnenja. Pomembna je vrednost glasov in pomembna je produktivnost mnenj. Kaj nam bodo glasovi, ki ne povedo ničesar, in kaj mnenja, ki so votla kot prazen sod!

Nikakor torej ni nepomembno, kaj zastopajo ljudje, ko se oglasijo, katere vrednote artikulirajo in za kaj se pri tem zavzemajo.

Ali kot pravi Couldry: obstajajo glasovi, ki ne štejejo, in obstajajo glasovi, ki štejejo (voices that matter). Torej ni res, da šteje čisto vsak glas.

Prav zato je tako pomembno ne le, da ljudje, ki v glavnem nikoli ničesar ne rečejo, spregovorijo, temveč je pomembno tudi to, da ljudje, ki nenehno govorijo, vsaj kdaj pa kdaj umolknejo, ne rečejo nobene in ne širijo svojih mnenj.

V prihajajočem letu si zato želim slišati več novih glasov, obenem pa si želim, da glasov nekaterih, ki nenehno govorijo, sploh ne bi slišal; želim si namreč, da bi zmogli vsaj toliko refleksije, da bi ugotovili, da nimajo česa povedati, in bi vsaj za nekaj časa preprosto umolknili.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži