Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ljudje bi imeli radi delo, politiki jim ga nenehno obljubljajo, lastniki kapitala pa v zboru ponavljajo, da danes ne more biti tako kot v rajnki Jugi, kjer so imeli vsi delo, delal pa ni skoraj nihče. V resnici govorijo še večje neumnosti, kot smo jih poslušali nekoč. Govorijo nam namreč, da bodo vsak čas nastopili boljši časi, obenem pa se z vsemi štirimi oklepajo kapitalizma, ki temelji na nekaterih principih, o katerih nameravam spregovoriti. Njihovo vedenje je podobno vedenju človeka, ki obljublja, da bo ukinil gravitacijo, obenem pa trdi, da držijo Newtonovi zakoni kot pribito. V resnici nihče ne upa ogroziti profitabilnosti kapitala, zato nam sipljejo pesek v oči, da se ne bi slučajno drznil ogroziti ga kdo od nas. Imajo nas za neumne, v resnici pa se nas na smrt bojijo. Ob priložnostih hvalijo našo inteligenco, drugič jo polivajo z gnojnico. Smo eksperti, ko jim to pride prav, potem smo nenadoma obcestni kamen, ki ga lahko vsakdo zbrca, kamor pač hoče. Danes smo nosilci napredne misli, toda že jutri bomo nebodijihtreba.

Kapitalistični svet, v katerem živimo, je vsekakor tak, da je v njem izjemno pomemben denar; nekateri celo trdijo, da je najpomembnejša stvar na svetu in da je celo pomembnejši kot fuzbal. Torej je pomembna kvantiteta, količina denarja, izražena v številkah: nekdo ima toliko in toliko denarja. Ko se primerjata dva človeka in ugotavljata, koliko denarja ima kdo, je zelo verjetno, da obstaja med njima vsaj minimalna razlika: eden ga ima več, drugi ga ima manj. Skoraj nemogoče je, da bi imela dva človeka povsem enako denarja. Je torej mogoče sklepati, da je človek z več denarja tudi vrednejši od drugega človeka, ki ga ima nanj? V svetu napačnih domnev je vsekakor mogoče tako sklepati.

Denar je tudi univerzalno menjalno sredstvo, zato se ljudem spontano zdi, da je vsako stvar, vsak dogodek, vsako dejanje mogoče zamenjati za denar. Ali kot večkrat reče Alain Badiou: zdi se, da ima vse ceno. Ni čisto tako, zdi pa se, da je tako, kar je zelo pomembno. Živimo namreč v svetu dozdevkov, pojavov in domnev, v katerem je nekaj vredno več, nekaj drugega pa je vredno manj.

V takem svetu je zelo pomembna ekonomija, ki se ukvarja natanko s številkami, zato nam mediji vsak dan poročajo, kako je z njimi. V glavnem nam polnijo ušesa s takimi številkami, da se nam še bolj zdi, da je v svetu domnev in pojavov vse v redu; če pa že ni v redu, se zadeve vsaj nenehno izboljšujejo, zatrjujejo. Radi imamo številke in občutek, da so vsaj nekatere vsak dan večje in da torej vse raste, zato nam jih tudi ponujajo; ali pa nam jih ponujajo, mi pa se učimo ljubiti jih in jih pričakovati.

Kdor ima rad številke, ima morda rad tudi cene. Te izražajo domnevno vrednost dobrin, stvari, predmetov in vsega drugega. Domnev je zato veliko in ljudje, ki imajo radi številke, vedno znova primerjajo med seboj cene in ugotavljajo, kaj se jim bolj splača, kaj je vredno več in kaj je vredno manj.

Torej živimo v svetu domnev, pojavov, številk, cen in nenehnega primerjanja, da bi ugotavljali, kaj je vrednejše.

Ljudje pa v kapitalističnem svetu denarja in vrednosti, cen in primerjav tudi tekmujejo drug z drugim. Verjamejo, da živijo v svobodnem svetu, v katerem je medsebojno tekmovanje vredno in dobro, produktivno, koristno in smiselno.

Vsakdo dobro ve, da tekmujejo tudi politiki. Pravzaprav je njihovo tekmovanje zelo očitno, saj smo prisiljeni nenehno soočati se z njim, kajti mediji nam ga neprestano posredujejo, zato skoraj vsak človek ve zelo veliko o njihovem tekmovanju in o vrednosti tega, glede česar tekmujejo.

Zadeva je še kar zapletena: politiki, ki tekmujejo, hočejo drug drugemu in volivcem dokazati vrednost tega, kar zastopajo, zagovarjajo in ponujajo, obenem pa je najvrednejše natanko to, kar je vezano na največje količine denarja, kar je povsem logično, saj živimo v takem svetu, kakršnega sem orisal uvodoma.

Če je najvrednejše to, kar je povezano z največjimi količinami denarja, nas ne sme presenetiti, da je postal v Ameriki predsednik milijarder, prav tako pa nas ne sme iztiriti spoznanje, da svetu vlada elita, v kateri so najbogatejši ljudje. V orisanem svetu nič od tega ne bi smelo biti presenečenje.

Presenečenje ne bi smelo biti niti to, kar je pred kratkim izjavil Donald Trump. Dejal je natanko tole: ZDA v zadnjih desetletjih izgubljajo dragocena delovna mesta, ker korporacije selijo proizvodnjo v Mehiko in na Kitajsko. Kdo bi utegnil sklepati, da bo ameriški predsednik obrnil tok in dosegel, da ameriške korporacije ne bodo več zaposlovale Mehičanov in Kitajcev, temveč bodo na veliko zaposlovale Američane.

Česa tako neumnega zlepa ni mogoče slišati.

Toda podobno razmišlja vsakdo, ki uporablja zgolj zdrav razum. Prav zato kritizira korporacije in jih krivi za bedo delavcev. Toda niti zdravi razum niti Trump nimata prav.

Za izgubljanje delovnih mest namreč niso krivi niti tuji poceni delavci niti grabežljive korporacije. Kdo pa je potem kriv?

Ljudje imajo na žalost zelo radi, da je kdo kriv. Čisto nekaj drugega pa je pojasniti dogodke in procese.

V kapitalizmu so tako nekatere zadeve zelo preproste. Kapitalisti so na primer siljeni v nenehno zniževanje stroškov. Tu ni nobene čarovnije in nihče ni kriv – tako pač je.

Prav tako kognitivno ne bi smelo biti težko dojeti, da je kapitalizem sistem, v katerem morajo ljudje bolj kakor zase in za svoje zdravje nenehno skrbeti za profitabilnost kapitala.

Nekatere zadeve so zato povsem jasne: delavci izgubljajo delo, ker so lastniki kapitala prisiljeni zmanjševati stroške dela. To skušajo narediti z napravami, ki nadomeščajo delavce, s stroji in z drugimi mašinami, pa tudi tako, da iščejo nove delavce, ki so pripravljeni delati za manj denarja – dobro vedo, da so tamle zunaj vselej delavci, ki so pripravljeni delati za manj denarja.

Delavcem torej dela ne kradejo pokvarjeni in zlobni tujci, ki smrdijo in čudno govorijo, ne kradejo jim ga migranti, ki pritiskajo z one strani žice, pa tudi kapitalisti niso moralno pokvarjeni.

Prav nasprotno: lastniki kapitala so racionalna bitja, tako kot vsi drugi ljudje, ki skrbijo za svoj kapital. So skrbni, natančni, disciplinirani, saj tudi morajo biti, drugače ne preživijo do večera. Podpirajo globalizacijo, a tudi to delajo, ker preprosto morajo delati. Tu ni nobene svobode.

Globalizacija je tako le evfemizem za prizadevanja kapitala, da bi preprečeval padanje profitabilnosti. Prav zato se morajo neenakosti med delavci in lastniki kapitala nujno nenehno povečevati. Politiki so zato v glavnem zgolj patetične lutke, ki ponavljajo mantro za lastniki kapitala in skušajo zaslepiti delavce za to objektivno dejstvo.

Namesto da bi jim torej govorili o objektivnih dejstvih in jih razlagali, jim govorijo pravljice. Človek se zato mora vprašati: kako je mogoče, da ljudje ljubijo pravljičarje in jih volijo, da jim pripovedujejo pravljice še naprej, obenem pa trdijo, da je to višek demokracije? Se je vsem popolnoma zmešalo? Kaj je z njimi, kje je njihova zmožnost za kritično mišljenje, za katero jih usposabljajo že v osnovni šoli, ponekod pa celo v vrtcih?

Objektivna resnica sveta je tale: nobenega zdravila ni in ga tudi ne bo. Neenakosti se bodo povečevale, profitabilnost kapitala bo še naprej padala, globalizacija pa bo drugi izraz za nepravičnosti kapitalizma in njegovo izkoriščanje delavcev, ki ustvarjajo vrednost. Neoliberalni besednjak bo vse bolj navzoč v vsakdanjem življenju ljudi, ki bodo iz dneva v dan poslušali lajno o potrebi po zmanjševanju stroškov in povečevanju profitov. Tudi rezultati bodo vedno enaki: eni bodo res vse cenejši, drugi pa bodo imeli vse več premoženja.

Naraščala pa bo tudi količina metana v zraku, kar pomeni, da lahko do leta 2026 prispeva 1.1°C k že tako visokim povprečnim temperaturam na planetu. Seveda pa je podatek zgolj potegavščina norih znanstvenikov, zato se ni treba vznemirjati.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži