Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Sokrat v resnici ni bil nikoli ravno naklonjen demokraciji. Številni ljudje sicer mislijo, da moramo verjeti, da je bil na strani demokracije, ker je bil zelo moder mož, kot da sta modrost in demokracija nujno povezani, vendar je imel, prav zato, nekaj dobrih argumentov, da je bil proti demokraciji, kot jo navadno razumemo. Takole je razmišljal: celo najboljši in najkrepostnejši demokratični voditelji so komaj kaj boljši od demagogov.

Demokracija, kot jo navadno razumejo ljudje in so jo razumeli tudi v antičnih Atenah, je pravzaprav vse kaj drugega kot demokracija v strogem pomenu besede, zato se povsem strinjam s Sokratom, ki razume demokracijo na povsem drugačen način: bistvo demokracije je krepost kot vednost.

Demokratični voditelji, ki so blizu demagogom, po definiciji niso niti dovolj krepostni niti nimajo veliko vednosti. Morda politiki prav zato tako pogosto zaklinjajo krepost in vednost, ker prav njim primanjkuje tako ene kakor druge. Človeka, ki je to dojel in spoznanje prakticira vsak dan, ni mogoče ustaviti, ni mogoče doseči, da bi nehal razmišljati.

V svojih zaporniških dnevniških zapisih Antonio Gramsci poudarja tudi tole: politične stranke razvijajo predstave o svetu in se pri tem obnašajo, kot da je svet njihov zgodovinski 'laboratorij'. Razlika med teorijo in prakso postaja vse manjša, ko postajajo njihove predstave radikalno drugačne od starega načina razmišljanja o svetu. Prav zato bi lahko rekli, da so partije zagovornice novega integralnega in totalitarnega razumništva, ki ga spremlja vse večje poenotenje teorije in prakse, to pa razumejo kot realni zgodovinski proces. Ne pozabite, da je ta zapis nastal pred skoraj natančno stoletjem, ko obsodijo Gramscija na dvajsetletno zaporno kazen, sam izrek kazni pa pospremijo s tem stavkom: te možgane moramo ustaviti za dvajset let. Resnično: oblast deluje tako, da bolj ali manj prefinjeno vedno znova ustavlja nekatere možgane, da ne delajo tega, kar je v njihovi naravi: razmišljanje.

Pravkar berem tole knjigo: Justin Lewis, Constructing Public Opinion: How Political Elites Do What They Like and Why We Seem to Go Along with It. Izvrstno branje za dolge zimske noči.

Razmišljanje je etično po naravi, kar pomeni, da bi ga moral vsak človek negovati in kultivirati z vsemi močmi. Kaj to pomeni v teh obskurnih časih? Naj navedem dva zgovorna primera.

Kdor spremlja novice, se vedno znova prijemlje za glavo, kajti mediji poročajo znova in znova, da je kdo prepisal seminarsko nalogo, diplomsko nalogo, magisterij, doktorat ali kaj podobnega, zadnjič pa smo zasledili tudi novico, da se najde človek, ki napiše knjigo tako, da jo določen del preprosto prepiše iz drugih virov in kajpak pobere masten honorar.

Ali ne pričajo taki primeri o zapisanem?

Razmišljanje je dandanašnji lahko tudi preprosta metafora za golo prepisovanje od drugih, kopiranje in recikliranje. Tako velja med navadnimi ljudmi, pa tudi med politiki in celo med akademiki. In na televiziji lahko sem in tja spremljamo njihove bizarne razlage, zakaj kradejo, obenem pa se sprašujemo, kako so ti ljudje sploh prišli na svoje po navadni dobro plačane položaje.

Toda zadeva ima širše razsežnosti, zato je na mestu naslednji primer.

Možgane namreč ustavljajo tudi ljudje, ki se z vsemi močmi trudijo, da bi prepričali javnost o invaziji muslimanov v Evropo. Njihovo razmišljanje je še bolj zblojeno, kot je razmišljanje ubogih prepisovalcev magisterijev, doktoratov, knjig in raziskav, ki jih tako ali tako nihče ne bere, ker niso vredne, da bi jih kdo bral.

Govorim torej o tem, kako malo nekateri ljudje razmišljajo, kako se sprenevedajo in kako bizarne so njihove ideje, ki jih širijo okoli sebe, saj to lahko dela vsakdo.

In morda je pri vsem tem še najbolj noro, da se taisti ljudje vedno znova sklicujejo na krščanstvo, krščanske vrednote in krščanske korenine Evropske civilizacije. Človeku dejansko postane slabo.

Vse skupaj pa je del sodobnega zatona, ki ne zajema le intelektualnega blefiranja, kraje idej in poceni intelektualiziranja, temveč zajema nekaj še hujšega.

Namesto da bi mislili razredne spopade in samo bistvo neoliberalne mašine, nam ponujajo preproste ideje o zarotah, muslimanskih hordah, ki hočejo uničiti krščansko Evropo, ideje o varnosti, za katero moramo poskrbeti, obenem pa ravnajo s samimi idejami kot svinja z mehom, saj ne razmišljajo dovolj.

Leta 1975 napiše Alain Badiou članek z naslovom Théorie de la contradiction. V njem zapiše tudi stavek, ki se neposredno nanaša na Lacanov stavek o neobstoju spolnega razmerja med človeškimi bitji. Badiou zapiše, da ne obstaja razredno razmerje. Od tistih časov se je rodilo veliko napačnih interpretacij njegovega zapisa, rojevajo pa se še dandanašnji. Kako ga torej pravilno razumeti?

Najprej tako, da se izognemo vsem razlagam tipa: Badiou je rekel, da ne obstajajo družbeni odnosi med ljudmi, pripadniki različnih družbenih razredov. Filozof namreč ni mislil na to in tega ni rekel.

Mislil je na Razmerje, na ujemanje med družbenimi razredi, na sožitje, na harmonijo, na dokončno spojitev, tako kot si želita spojitve moški in ženska v mitu o spolni združitvi v Eno samo androgino bitje, o katerem piše Platon. Natanko v tem smislu smemo reči, da ne obstaja Družba (kot Celota vseh družbenih razredov, ki skupaj načrtujejo skupno prihodnost).

Med družbenimi razredi namesto tega obstajajo kontradikcije, ki so nepomirljive, kar pomeni, da prihodnost, kot si jo predstavlja elita, kratko malo ne more biti prihodnost, kot si jo zamišlja proletariat.

Če smo se česa naučili od avtorjev, kot so Althusser, Foucault, Lacan, Deleuze ali Derrida, potem je gotovo res tole: ne obstaja spontana težnja ljudi k zgodovinskim spremembam življenja na bolje; ne obstaja notranja težnja samega življenja k boljšemu življenju. Življenje nima nobene ideje boljšega življenja. Lahko jo ima le človek. Ali lahko rečemo, da življenje ne misli?

Teoretski ovinek sem naredil zato, da bi pokazal, kako brez dobre teorije sploh ne moremo resno razmišljati o svetu.

O njem je treba razmišljati še in še, ker se nam sicer zelo slabo piše.

Zakaj je torej razmišljanje tako zelo pomembno, zakaj človek nikakor ne bi smel ustaviti svojih možganov?

Naj navedem še en primer.

Ljudje v vsakdanjem življenju pogosto razmišljajo takole: morda sem res storil kaj narobe, morda se neprimerno obnašam, morda imam simptome, toda v resnici si ne morem pomagati, takšen pač sem, kajti vse to je v moji naravi, tam so geni, na katere ne morem vplivati. Ko ljudje razlagajo svoje vedenje, navajajo zapisano ali pa različice zapisanega: za moje vedenje je kriva tudi Luna; kriva je omnipotentna mati, ker me je v otroštvu premalo dojila; kriv je odsotni oče, ki se ni dovolj ukvarjal z menoj; krivi so drugi ljudje, ker so me v šoli zasmehovali in se norčevali iz mene; kriva je družba, ker me premalo upošteva in ceni.

Razlaga je torej preprosta, obenem pa je povsem zgrešena: ljudje so zgolj reaktivna bitja, ki se odzivajo na zunanje okolje ali notranjo naravo, konstitucijo, gene in podobno, to pa je tudi vse.

Pravzaprav ni čisto vse. Dodati moramo tole (to imam najraje): saj človek lahko naredi vse, kar hoče, če se le odloči, če ima trdno voljo, kajti volja vselej najde pot. Vidimo, da je na delu očitna kontradikcija med enim in drugim načinom razlaganja človekovega delovanja.

Nobena navedena razlaga človekovega vedenja v resnici ni dobra. Pravo vprašanje, na katerega moramo odgovoriti, je namreč tole: kaj generira samo življenje v neoliberalnem svetu? Pustite ob strani ubogo Luno in druge planete, pa ozvezdja in galaksije in komete in elektromagnetna valovanja, pa trdno voljo, energijo, notranji brezkonfliktni jaz in vso drugo ropotijo.

Kaj torej generira sama neoliberalna racionalnost sveta, v katerem živimo?

Prvi in morda najpomembnejši odgovor je natanko tale: generira razpadanje etičnosti. Vsakdo se lahko prepriča o tem. Ljudje vidijo, saj niso slepi, da lahko delajo pripadniki elit čisto vse, kar jim pride na misel. Pomislite na Donalda Trumpa: reče lahko dobesedno karkoli, pa naj bo še tako pritlehno, vulgarno ali neumno. Je milijarder in vsakdo se lahko prepriča, da etičnost zanj kratko malo ne velja. Obnaša se, kot bi prišel iz drugega vesolja, kjer etičnosti dobesedno ne poznajo.

V takem svetu lahko pričakujemo, da bodo številni sledili zgledu, utišali možgane in se družno zapeljali čez rob.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži