Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Leta 1916 je nastalo besedilo, napisano v arabskem jeziku, ki ga je razširjal po Kairu Mohammed Ali al-Maliji. Njegov naslov je Vprašajte Jezusa Kristusa. Ne morem si predstavljati, da bi po Ljubljani krožilo besedilo z naslovom Vprašajte Mohameda. Sledi povzetek arabskega besedila. Vprašajte torej in izvedeli boste, potem pa bo odvisno le od vas, kaj boste storili s tako pridobljeno vednostjo.

Kdo si, Jezus Kristus?

To, kar vam govorim od začetka. (Jn 8,25)

Ali je Jezus dober človek?

Kaj praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga. (Lk 18, 19)

Ali je Jezus Bog?

Jaz sem človek, ki sem vam povedal resnico, katero sem slišal od Boga. (Jn 18,40)

Ali je Jezus edini Sin človekov?

En Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh. (Ef 4,6)

Ali je Jezus isto kot njegov Oče?

Oče je večji od mene. (Jn 14, 28)

Ali je Jezus vsemogočni Bog?

Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal. (Jn 5,30)

Ali je Jezus vseveden?

Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. (Mr 13,32)

Ali je Jezus sodnik?

Če kdo sliši moje besede in se po njih ne ravna, ga ne sodim jaz, ker nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil. (Jn 12,47)

Ali Jezus odpušča?

Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo. (Lk 23,34)

Naj častimo Jezusa?

Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi! (Mt 4,10)

Na Jezusa in njegove besede se kajpak lahko požvižgamo, lahko pa rečemo, da smo kristjani ter da se na Jezusove besede ne požvižgamo in jih skušamo razumeti. Pošteno.

Naš odnos do Jezusa je nato lahko dvojen. Prvič. Lahko je konservativen oziroma tak, ki izhaja iz ubogljivosti in poslušnosti cerkvenim avtoritetam. Ta ni vreden samega Jezusa, saj on sam niti slučajno ni bil poslušen cerkvenim avtoritetam, ki so delovale v času, v katerem je živel. Drugič. Lahko je napreden oziroma tak, ki izhaja iz samega odnosa Jezusa Kristusa do Očeta; ne do avtoritet torej, temveč do Očeta, ki je nad njim in je večji od njega, kot trdi sam.

Tak odnos do Jezusa je še vedno škandalozen. Zadeva pa nikakor ni enostavna ali lahka. Lahko je namreč slediti avtoritetam in slaviti Jezusa; zlasti v prihajajočih dneh. Čisto nekaj drugega pa je biti na ravni njegovih besed in dejanj, ne na ravni tega, kar terjajo cerkvene avtoritete.

Kako to razumeti, kako se ravnati?

Do odgovora na vprašanje se dokopljemo, če razmišljamo o naravi tega, kar bi vsak človek rad dosegel vsaj enkrat v življenju. Mislim na performativnost, ki jo omogoča raba jezika.

Jacques Derrida je nekoč opisal svoje pomisleke glede performativnosti, in sicer v pismu Simonu Critchelyju. Pomisleki so tako prepričljivi, da jih navajam, saj jih potrebujem za razumevanje Jezusovega odnosa do Očeta in odnosa vernikov do samega Jezusa, pa tudi za razumevanje človekove zmožnosti za etična dejanja.

Rad bi poudaril tole, pravi Derrida: če obstaja performativna avtoriteta in posledično dogodek, singularnost, ki jo sama performativnost nevtralizira, potem je performativnost vselej tudi varovalna. In kaj varuje oziroma ščiti?

Performativnost je moč, to pa pomeni, da legitimizira. In ko govorimo o legitimiziranju, mislimo na neskončno odgovornost, ne na to, kar varuje ali ščiti performativnost; obstaja razlika. Kaj to pomeni?

Pomeni tole: ko nastanejo norme, ko se uveljavijo, na primer norme vedenja, je zgodbe v nekem smislu konec. Norm se je pač treba držati, pravijo avtoritete, kar pomeni, da vse sledi iz njih. Kjer obstajajo norme, dodaja Derrida, ni nobene posebne, dodatne moralne ali etične odgovornosti. Kdor se drži norm, se jih drži, to pa je tudi vse. Je vse, kar mora storiti, in je vse, kar je mogoče narediti. In kdor se norm ne drži, je kaznovan, obenem pa ga avtoritete pozovejo, naj se jih v prihodnje drži, če noče imeti dodatnih težav.

Potem je vse normalno, vse je urejeno z normami, kar pomeni, da o etičnosti sploh nima smisla govoriti. Rečeno splošneje: če bi se vsi ljudje strogo držali norm vedenja, ne bi bilo nobenih problemov.

Morda jih res ne bi bilo, toda o etičnosti prav gotovo ne bi imelo nobenega smisla razpravljati. Je to pomembno?

To spoznanje je zelo pomembno.

O etičnosti namreč lahko govorimo šele, nadaljuje Derrida, ko je na delu performativna nemoč; ne moč, temveč nemoč. In natanko o njej govori Jezus Kristus, za katerega so številni ljudje prepričani, da je prišel na Zemljo, da nas odreši. Odreši od česa?

Nisem prepričan, da nas Jezus lahko odreši, saj sam ne more storiti ničesar, kot zatrjuje. Torej smo mi tisti, ki se lahko odrešimo in nekaj storimo zase. Natanko zato je treba razmišljati o etičnosti, kajti držanje norm še nikogar ni odrešilo.

Jezus pričuje o tem že s svojim prihodom. Napovedovali so ga, toda nihče ga ni napovedal. Ni ga mogel napovedati. Nihče ni mogel vedeti, kdaj natanko bo prišel in v kakšni podobi, ob kateri uri se bo pojavil in kje. Tudi Janez Krstnik je bil presenečen.

Ko je Jezus prišel, je prišel kot dogodek, ob katerem se samodejno sproži vprašanje neskončne odgovornosti ali etičnosti človeških bitij, kajti Jezus ni postavil nobene norme, ampak je, po lastnih besedah, pričeval za boga, kar je čisto nekaj drugega. Natanko tu prepoznavam moč etičnosti in zmožnosti človeškega bitja za razmišljanje.

Derrida pravi takole: ko se soočam z odgovornostjo, je ta nujno neskončna, kar pomeni, da me povsem presega. Kot končno bitje sem povsem preplavljen z neskončno odgovornostjo, ki je vselej do drugega in do neskončnega boga. Zdi se, da je to nemogoča naloga, vendar ni.

Ni, ker človeško bitje lahko misli. Lahko se drži norm, lahko pa tudi misli.

Lahko misli neskončno odgovornost. Natančneje: mislim neskončno odgovornost, mislim samo neskončnost, mislim nemožnost, ker sem končno bitje, preplavljeno z neskončno odgovornostjo.

Potem zlahka ugotovim, da je moja odgovornost neskončna in da je v nemožnosti moč. Etična odgovornost je namreč neskončna. V tem je tudi razlika med avtoriteto, ki skrbi za performativnost, končna performativna dejanja, ki jih je treba varovati, ter menoj, ki nisem avtoriteta in nimam moči za performativnost.

Jezus nima moči za performativnost, in je v radikalnem smislu nemočen. V tem pa je njegov paradoks: Jezusova moč je natanko v njegovi nemoči, ki jo sam povzema z izjavo: jaz zgolj pričujem za boga.

In kaj bodo storili ljudje v teh dneh, ko bodo odvijali darila in postavljali jaslice z malim Jezusom v jaslih? Zabavali se bodo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 blaz3k 21:20 17-12-2016
Če smem?

Mislim da so v Svetem pismu res samo interpunkcije.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži