Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zopet berem knjigo: Critical Theory and Political Engagement: From May ’68 to the Arab Spring (Christopher Pawling, 2013). Ljudje mi sicer vedno znova pravijo, naj odneham, naj končno že prekinem, naj ne berem toliko, ker se mi bodo skisali možgani, toda ko jih zadnje čase natančneje opazujem, se mi zdi, da so prav njihovi možgani vse bolj kisli, saj so tudi stavki, ki prihajajo iz njihovih ust, vse to pa nadzorujejo prav možgani, vse bolj ubogi, vse enostavnejši, vse krajši, vse bolj oropani pomena in vse bolj klišejski. Ni čudno, da vedno znova potožijo, da jim peša spomin, saj nevroni dobro delujejo le, če jih priganjamo k delu in če jih znamo spodbujati, pri čemer ima poleg branja dobrih knjig pomembno vlogo prehrana, skupaj z veliko gibanja. Potem seveda za svoje težave obtožijo polno Luno in dodajo, da bom že videl, kaj to pomeni, ko bom toliko star, kot so sami; in ko bom imel sto kil, bi smel dodati v duhu njihovega žargona. V resnici sem že sedaj starejši od njih, ampak pustimo detajle ob strani. Berem torej knjigo, se veliko premikam in jem ustrezno hrano, v kateri zlasti ni rakotvornega rdečega mesa, ki ga sicer besno zagovarjajo in je zavest ljudi dobesedno preplavljena z njegovim oglaševanjem oziroma s propagando. Kako je mogoče oglaševati nekaj, kar je dokazano rakotvorno? Vprašanje je kajpak retorično.

Za začetek nadaljevanja je kar dobro poudariti, da Sartre v svojem času ni le prejemnik Nobelove nagrade za književnost (1964; letos jo je dobil Bob Dylan, leta 1950 pa Bertrand Russell), temveč je tudi angažirani javni intelektualec. V tej deželi sicer živi veliko intelektualcev, ki so tudi angažirani, le na povsem drugačne načine.

K temu velja dodati pomembno delo, ki ga v sedemdesetih letih opravi Michel Foucault, danes pa podobno deluje Alain Badiou, če uvodoma omenim zgolj dva avtorja; Foucault se bori za izboljšanje pogojev življenja zapornikov, Badiou deluje v prid migrantov, ki jim sicer nenehno postavljajo na pot prepreke v obliki bodečih žic in 'tehničnih ovir'. In nobenega razloga ni, da ne omenim še Jacquesa Lacana ter njegove klinike, pa Fredrica Jamesona in Edwarda Saida. Njihovo delo prav gotovo ni mandarinsko uživanje privilegijev, ki jih zagotavlja univerza kot azil.

Perry Anderson tako poudarja pomen cone angažmaja, ki je prava protiutež dinamični pasivnosti spodobnih (hotel sem napisati: sodobnih) državljanov, ujetih v principe ugodja in nenehnega krčenja javnih sredstev. Ukvarjanje z vednostjo namreč vselej pomeni soočanje z družbeno-politično realnostjo, saj ne živimo na Luni, kjer še kisika ni. Zygmunt Bauman ima zato prav: človek bi se moral truditi, da zapusti svet vsaj malo boljši, kot je bil takrat, ko se je rodil vanj.

Številni ljudje se tudi trudijo. In številni se ravno ne.

Boji študentov v šestdesetih letih prejšnjega stoletja za drugačno univerzo so še vedno svetel vzor, ki pa vedno bolj bledi, kajti danes se številni študenti samo še sprehajajo in praskajo, ker so njihovi učitelji utrujeni in so opešali. Učijo se na pamet, namesto da bi mislili, a saj jih k razmišljanju niti ne vabijo. Moč imaginaciji (slogan maja '68) zamenjujejo pozivi v smislu Oblikujte svoje eksistence z najboljšimi dizajnerji. Intelektualnih debat o pomenu Marxovega in Freudovega dela za kritično družbeno teorijo ni niti za vzorec, kajti Freuda so nadomestili s hitrimi terapijami, Marx pa naj bi bil v luči neoliberalnega novoreka že nekaj časa povsem zastarel.

Intelektualce asimilirajo v družbeno dogajanje, vključujejo pa se tudi sami, saj upajo na več denarja in slave. Sartre je le še nedoločen spomin, njegovo poudarjanje pomena intelektualca, ki ga ni mogoče asimilirati pa nima nobenih možnosti v obzorju nenehnega govorjenja o inkluziji in vključevanju vseh in vsega v to, kar raste in raste.

Ljudje ne iščejo navdiha pri intelektualcih, kakršni so bili Sartre, Poulantzas, Gramsci in Derrida, ampak vse bolj iščejo le še oddih. Življenje je iz dneva v dan bolj napolnjeno s simulacijami, konformizem in odsotnost velikih zgodb pa sta vodili, ki ne vodita nikamor.

Ko govori Marcuse o tehnološkem razumu, ga študenti še razumejo, ker se zavedajo, kako velik pomen ima pamet za družbeno življenje, danes pa so skoraj vsi navdušeni nad tehnologijami, ki so domnevno vse pametnejše, medtem ko o pameti ljudi ne razmišljajo več in se zdi, kot da je sploh ni. Marcuse razume študente, ki hočejo nekaj novega, danes pa novi študenti ugotavljajo le še to, da ne morejo dobiti službe in da bodo odšli v tujino.

Barthes in Foucault (Red stvari) sta vedno znova predmet posmeha, češ da nista razumela ničesar, ko sta razmišljala o smrti avtorja. Kritični realizem, za katerega se je zavzemal Lukács, je ob avantgardi modernizma, ki je bil tako ljub Adornu, že pred časom utonil v pozabo, posthumanizem Jacquesa Derridaja pa je povsem nerazumljen, ker naslednja generacija ne bere del, pod katera so podpisani Freud, Heidegger, Benjamin, Sartre in Marcuse, zato tudi ne sledijo misli, ki vodi do Adorna in Habermasa ter njegovega prepričanja o koncu humanističnega samorazumevanja. Procesi brez subjekta (Althusser) so prav tako predmet posmeha, zato tudi Bourdieu ne more postati objekt zanimanja s poudarjanjem pomena emancipatoričnih bojev, ki jih vodijo družbeni agensi, kajti ti naj bi bili natanko suvereni subjekti.

Radikalna misel šestdesetih let prejšnjega stoletja, sklene Pawling (str. 53), je zavezana nihilizmu Nietzscheja in Marxa, vendar je ob tem treba najprej razčistiti, kaj nihilizem sploh je. In če je Heidegger močno zaznamoval angažirano misel, s katero se je vse življenje ukvarjal Derrida, so Nietzsche, Foucault, Deleuze in Althusser prav gotovo avtorji, ki jim ne moremo brez natančnega premisleka podtakniti, da so povsem zgrešili, ko so skušali dojeti pomen teorije subjekta onkraj psihologije avtonomnega jaza, pristnega sebstva in harmonične osrediščene osebnosti, ki jo imajo še danes tako radi ameriški avtorji, in ne morejo razumeti, zakaj Emmanuel Lévinas tako vztrajno ponavlja pomen obrata k drugemu, ki ga je sicer prvi zagovarjal prav Freud, njegov zagovor pa je darilo nam, ki še razumemo, kaj pomeni Derridajevo razmišljanje o statusu resnice v družbenem polju, ki je ne moremo izmeriti s primerjanjem z 'zunanjo' realnostjo, kajti resnica je vselej nekaj novega, kot pravi Badiou, je vselej to, kar imenuje Derrida 'učinek' avtonomnega delovanja nečesa, čemur se lahko približamo le s konceptom différance.

Čisto na koncu zato Slavoj Žižek z lahkoto pristavi svoj lonček in reče, da posamezniki vendarle niso samostojni in suvereni ljudje, saj so vselej ujeti v strukture, za katere ne moremo preprosto reči, da jih ni, ker jih pač ne vidimo.

Če bi Deleuze živel dovolj dolgo, bi zagotovo napisal knjigo, ki jo je obljubljal. Njen naslov bi bil Grandeur de Marx, njeni bralci pa bi se v letu 2017 lahko prepričali, kako izjemno zgodovinsko delo so opravili avtorji, ki sem jih na kratko omenil ob prebiranju zares izvrstne knjige, ki ji bo sledilo še veliko drugih knjig, med katerimi so zlasti take, pod katere so podpisani avtorji, ki se zavedajo, da je prihodnost sveta v celoti zavezana kritični misli ali pa je preprosto ne bo več, saj princip ugodja še nikoli ni omogočil kake omembe vredne spremembe na bolje.

Ali kot je zapisal Derrida v knjigi Spectres de Marx: l'état de la dette, le travail du deuil et la nouvelle Internationale (1993): brez Marxa, brez spomina nanj in brez njegove dediščine ni prihodnosti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži